Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Če ste v zadnjih tednih brskali po družbenih omrežjih, obstaja velika verjetnost, da ste naleteli na Kanadčana, ki je postal novi solastnik NK Tabor Sežana. A kako je 30-letnik, ki je odraščal v svetu hokeja, pristal več kot 6000 kilometrov stran, v majhni kraški nogometni sredini? O nenavadni poti, viziji za klub in prvih vtisih o Sloveniji smo se pogovarjali z Robertom Babiakom.
Tabor Sežana se je od elitne slovenske nogometne druščine poslovila v sezoni 2022/23, ko so zasedli zadnje mesto v Prvi ligi Telemach. Na 36 tekmah so zbrali vsega 24 točk.
Od takrat gledalci v Sežani spremljajo drugoligaški nogomet. Prva sezona v 2. SNL je bila vse prej kot dobra. Kraševci so zasedli skromno 15. mesto. Letos jim gre veliko bolje, po jesenskem delu zasedajo tretje mesto, za prvim mestom, ki prinaša neposredno vrnitev med elito, pa zaostajajo za vsega eno točko.
V letu 2024 je na Krasu zapihal tudi nov veter. Kot je povedal predsednik NK Tabor Sežana Davor Škerjanc, so se najpomembnejši premiki zgodili daleč od oči javnosti.
“Ta sprememba je klubu omogočila vzpostavitev projekta Tabor United, ki NK Tabor Sežana dokončno postavlja na mednarodni nogometni oder. Pod vodstvom športnega direktorja Lyndona Tomlinsona ter ob podpori globalne skupnosti investitorjev, solastnikov in poslovnih partnerjev, ki jih povezuje skupni cilj, želi klub ponovno osvojiti mesto v 1. SNL in se razvijati naprej,” so 29. decembra lani zapisali na spletni strani kluba.
Eden od novih solastnikov je postal Kanadčan Robert Babiak, ki bo skrbel predvsem za prepoznavnost kluba, sam pa zase pravi, da je cenejša različica Ryana Reynoldsa.
Intervju: Robert Babiak
Kako se nekdo iz Kanade, rojen in vzgojen v hokejski kulturi, znajde v nogometu oziroma natančneje v Sloveniji?
Med pandemijo sem gledal dokumentarec Sunderland ‘Til I Die in si mislil: “Uau, kako kul bi bilo, če bi lahko nekega dne imel svojo ekipo.” Seveda ne prihajam iz bogate družine, kot večina današnjih lastnikov nogometnih klubov, zato sem si mislil, da to verjetno ne bo mogoče. Ampak mogoče pa vseeno …
Potem sem si ogledal Welcome to Wrexham in si rekel: “To je res zanimivo!” Spraševal sem se, ali obstajajo klubi, ki prodajajo majhne dele lastništva. Pomislil sem, da bi to lahko bila tudi dobra vsebina za moje družbene medije, saj vedno iščem nekaj, o čemer bi lahko govoril na spletu. Tako sem pomislil: “Morda lahko najdem manjši klub, precej manjšega od Wrexhama.”
In tako vas je pot sprva zanesla v Avstrijo in nato še v Slovenijo.
Začel sem raziskovati in naletel na klub v Avstriji, ki je imel kampanjo za lastniško financiranje. Tako sem se povezal z njimi, predstavil svojo idejo in se začel vključevati v njihov projekt. Sprva sem mislil, da bom naredil le en ali dva videa, ampak zgodba se je hitro razvila. Po objavi prvega videa o avstrijskem klubu, v katerem sem razložil, kako poteka množično financiranje, je posnetek eksplodiral – skupno pa so vsi posnetki skupaj zbrali 4,6 milijona ogledov.
Tako sem se poleti 2023 znašel v situaciji, ko sem imel močno povezavo s klubom, ki pa je obtičal v tretji ligi. Tudi če bi osvojili naslov, ne bi mogli napredovati. Zavedal sem se, da se moja vizija ne ujema z realnostjo tega kluba.
In tako sem se znašel tukaj, pri NK Tabor Sežana. Projekt se je razvil po naključju, a zelo uživam v sodelovanju s klubom. Od poletja 2023 sem raziskoval klube po celem svetu in iskal način, kako se lahko vključim, ustvarim dodano vrednost in hkrati pripovedujem zgodbo, ki bo zanimiva za moje sledilce.
Torej, če na kratko odgovorim na vaše vprašanje: gledal sem dve televizijski oddaji in se odločil, da bi rad imel svoj delež v nogometnem klubu. Nato sem posnel video, ki je eksplodiral – in naenkrat sem bil v tej zgodbi. Ampak hitro sem ugotovil, da sem se povezal z napačnim klubom, saj so bile naše vizije popolnoma različne.
Tako sem stopil v stik z Michaelom (Gormanom, op. p), ki je zdaj eden od ključnih ljudi pri NK Tabor Sežana. Takoj sva se ujela in tako se je vse skupaj sestavilo.
Na spletu je omenjeno množično financiranje, ampak vi ste se povezali neposredno z ljudmi, ki vlagajo v klub?
Tako je. Platforma WeFunder v moji državi ni na voljo, zato mi takšna možnost ni bila dostopna. Poleg tega, glede na velik uspeh, ki sem ga imel z avstrijskim klubom, nisem želel ponoviti enakega postopka. Želel sem bolj aktivno vlogo v klubu, v katerem bi sodeloval.
Zato nisem del množičnega financiranja. Stopil sem v stik z Michaelom prek LinkedIna, mu predstavil svojo zgodbo in omenil, da sem identificiral nekaj klubov, s katerimi bi rad govoril o sodelovanju.
Najbolj preprosto povedano: če bi naročili Ryana Reynoldsa prek Wisha, Temuja ali Aliexpressa, bi dobili mene. Sem cenejša različica za manjši klub, ki želi pridobiti pozornost in povečati prepoznavnost. Če je klub imel podobne ambicije, sem želel postati del zgodbe.
V celotnem procesu sem kontaktiral dva kluba – enega na Škotskem in NK Tabor Sežana. Škotski klub mi ni nikoli odgovoril, Michael in jaz pa sva takoj našla skupen jezik. Po prvem sestanku sem svoji punci rekel: “To je bil najbolj usklajen sestanek, kar sem jih imel. Vse, kar so povedali oni, sem tudi jaz mislil, in obratno.”
Všeč mi je bila njihova vizija, strokovnost in želja, da ne ustvarijo le uspešne ekipe na igrišču, ampak tudi zunaj njega – s sistematičnim razvojem igralcev in dolgoročnim načrtom. Zato sem jim predstavil svojo idejo, oni so jo sprejeli in pridružil sem se lastniški strukturi.
Prav tako ne boste imeli besede pri tem, kateri igralci prihajajo ali odhajajo, ampak ste bolj osredotočeni na promocijo kluba in dvig prepoznavnosti, recimo prek TikToka?
Tako je. Sem hokejski trener in ne bom se pretvarjal, da vem veliko o taktičnih podrobnostih nogometa. Rad ga gledam, a sem bolj navaden navijač. Moja vloga je v gradnji prepoznavnosti kluba, marketinških aktivnostih in prikazovanju vrednosti tega majhnega kluba, ki ga mnogi ne poznajo, iz države, ki jo ljudje pogosto spregledajo.
V Severni Ameriki ni običajno, da majhen klub raste skupaj s svojo skupnostjo. Pri nas klubi ne skrbijo toliko za navijače na tribunah, temveč za tiste, ki lahko kupijo najdražje VIP sedeže. V Evropi pa še vedno obstaja ta povezanost s skupnostjo in vrednote, ki mi veliko pomenijo. To je bil eden od glavnih razlogov, zakaj sem se želel vključiti in prenesti to zgodbo tudi severnoameriškemu občinstvu.
Ste že obiskali Slovenijo ali načrtujete obisk?
Še ne, a načrtujem obisk spomladi. Trenutno se učim o Sloveniji, kulturi in jeziku. Kot Kanadčan imam srečo, da živim v multikulturnem okolju, a Evropa je drugačna – vsaka država ima svoje posebnosti, ki jih želim spoznati. Slovenski jezik je zahteven, ampak se trudim!
Trenutno je moj urnik precej natrpan – hokejska sezona, Super Bowl, Four Nations Face-Off, mogoče celo svetovno prvenstvo v Teksasu. Ampak zagotovo bom prišel čim prej,
Ampak ko že govoriva o hokeju – ali ste še vedno vpleteni v hokej doma v Kanadi?
Ko je udaril koronavirus, sem bil na začetku svoje trenerske kariere in to je vse postavilo na stranski tir. Naenkrat sem ostal brez vsega in nisem vedel, kaj bi počel. Potem pa se je zgodila ena stvar povsem po naključju – bil sem zdolgočasen, zato sem začel objavljati videoposnetke na internetu, ker dobesedno nisem imel druge izbire. Liga, v kateri sem bil, na mojem nivoju ni delovala, saj so bili gledalci nujni del izkušnje.
Tako sem začel ustvarjati video vsebine in šlo je res dobro. In potem sem začel razmišljati – mogoče se sploh ne vrnem več v trenerske vode, mogoče raje počnem kaj drugega, zaslužim nekaj več denarja in se usmerim proti skavtingu. In točno tukaj sem zdaj. Skavtiram za ekipo v Alberta Junior Hockey League (AJHL) in jo poskušam podpirati po svojih najboljših močeh. Tako da imam še vedno stik s hokejem in sodelujem z različnimi ekipami.
Prejšnji vikend sem recimo sedel z nekdanjim NHL igralcem Brianom Helmerjem, kar je bilo noro. Ko sem bil majhen, sem se slikal z njim in ta slika je ves čas stala ob moji mizi. Težava je bila v tem, da zaradi klobuka na sliki nismo bili popolnoma prepričani, kdo je. Pred nekaj meseci sem zato objavil to sliko na družbenih omrežjih in vprašal, če kdo prepozna osebo na njej. Potem pa se je oglasil sin Briana Helmerja in rekel: “To je moj oče!” Tako sva se dogovorila za srečanje in ponovno posnela fotografijo.
Dobil sem res kul priložnosti za sodelovanje z ekipami. Nekaj sem delal tudi s kanadsko nogometno ligo (CPL – Canadian Premier League).
Tako da imam še vedno stik s športom, še posebej s hokejem, ampak včasih se res vprašam, kako bi bilo, če bi se vrnil na klop kot trener. Občasno me res prime tista želja po tekmovalnem vzdušju. Ampak zdaj, ko sem del tega kluba, imam nek občutek pripadnosti ekipi, kar mi to malo nadomesti.
Poleg tega pa mi to zdaj vzame kar precej časa – snemanje videov, skrb, da govorim prave stvari. Ni veliko angleških informacij o ligah, kako vse deluje, in res ne maram govoriti napačnih stvari. Zato se poglabljam v to, raziskujem in hkrati spoznavam tudi samo državo. Še vedno imam stik z igro, včasih bi si želel, da bi bil ta stik še večji, ampak življenje te vedno odnese v različne smeri in vedno moraš iskati nekaj novega, o čemer lahko govoriš.
Poznate še kakšnega slovenskega hokejista poleg Anžeta Kopitarja?
Ja, trenutno je on edini slovenski igralec v NHL, kar je noro. O tem smo se pogovarjali v službi in sem rekel, da imam zaradi svojih izkušenj v hokeju ogromno ljudi na Instagramu, ki me kontaktirajo in pravijo: “Hej, živim v eni od teh držav in zelo bi me zanimalo, da bi prišel v Severno Ameriko.” Tako sem prišel v stik s številnimi različnimi igralci in ljudmi iz različnih držav.
Ampak če pomislim na hitro, ne, ne poznam nikogar drugega. In mislim, da tudi nisem treniral nobenega slovenskega igralca. Verjetno sem imel stik z igralci iz skoraj vseh držav v tem območju Evrope, razen Italije in Slovenije. To sta verjetno edini dve državi, s katerima nisem imel neposrednega stika, bodisi kot trener bodisi kako drugače.
Poznam nekaj slovenskih klubov, saj igrajo v Alpski hokejski ligi in še v ligi ICE – veliko ekip je v teh ligah, tako da sem seznanjen s tem.
Zanimivo je, da je Kanadčana Alexandra Lefebvreja pot prav zanesla v Slovenijo, sicer v Ljubljano, vas pa v Sežano. In to me vodi do naslednjega vprašanja – kako naprej? Tabor Sežana je trenutno v drugi ligi, kaj je naslednji cilj?
Eden od razlogov, zakaj sem se zelo hitro pridružil tem fantom, je bil ta, da so imeli že na začetku zelo jasno izdelane podrobnosti in cilje. Glavni cilj je zgraditi konkurenčno in trajnostno ekipo.
Seveda si vsi želijo takojšnje napredovanje, ampak ena stvar, ki jo včasih navijači pozabijo, je, da se lahko napreduje prehitro in potem ekipa ne more finančno slediti temu tempu. Trenutno smo na tretjem mestu, borimo se za mesta, ki vodijo v napredovanje, in seveda bi bilo super, če bi šli naprej avtomatsko ali prek kvalifikacij za popolnitev prve lige. Ampak klub daje velik poudarek na trajnostno rast, kjer razvijamo igralce in ne poskušamo prehitro “sprintati” proti vrhu – to je tek na dolge proge.
Če napredujemo letos, super, verjetno bi zmogli to izpeljati. Če bo to naslednje leto, tudi super. Ampak glavni cilj je dobro organiziran in dolgoročno stabilen klub.
Sem zelo tekmovalen, zato sem nehal sodelovati s klubom v Avstriji, ker smo lahko osvojili ligo, ampak nismo mogli napredovati. In jaz sem si rekel – kakšen je smisel igrati celotno sezono, če se ne moremo izboljšati in premakniti naprej? To zame ni imelo smisla.
Tukaj pa je vse drugače – imajo jasen načrt in želijo pritegniti dobre igralce, jih razviti in jim omogočiti boljše priložnosti. Tukaj ne gre samo za uspeh na igrišču, ampak tudi za razvoj igralcev, podporo skupnosti in pravilno upravljanje kluba.
Veliko ljudi kupi nižjeligaške klube in misli, da jih bodo ekspresno popeljali do vrha, ampak potem samo zapravljajo ogromne količine denarja in zadeva postane nevzdržna. To se v Angliji dogaja ves čas, ko nekdo kupi ekipo v National League South in misli, da jo bo takoj spravil v višjo ligo, potem pa se vse podre. To je eden od razlogov, zakaj me je bilo bolj strah sodelovati z angleškimi klubi, čeprav sem bil sam pripravljen sodelovati – pogledaš njihova finančna poročila in vidiš, da to preprosto ni trajnostno. Wrexham lahko to naredi, ker imajo neverjetno podporo, ampak večina klubov tega ne more.
Tukaj pa imamo realno priložnost. Napredovanje v prvo ligo bi nam omogočilo večje možnosti in dostop do večjih virov. Ampak karkoli se zgodi, dokler se stvari delajo na pravi način, popolnoma zaupam ljudem, ki vodijo klub.
Torej, če se zgodi hitro, super. Če ne, bomo še naprej delali prave stvari in sledili načrtu.
Da bi lahko zaigrali v Evropi, tudi ko prideš v prvo ligo, pomeni, da se je potrebno še kvalificirati v evropska tekmovanja. Ampak potem se pojavi problem infrastrukture. Torej, to pomeni še veliko več vlaganj in nadgradenj. Ali obstaja kakšen načrt za to? Ker, kolikor mi je znano, stadion ne ustreza predpisom za evropske tekme.
Nekaj takega smo si že precej natančno zastavili. Pravzaprav imam to nekje zapisano. Če govorimo o res trdnem načrtu, je cilj, da bi se do leta 2028 poskušali kvalificirati za evropska tekmovanja, tako da imamo še veliko prostora za razvoj. Obstaja načrt za vse možne scenarije – če gre vse po najboljšem scenariju, fantastično, če gre kaj narobe, imamo tudi načrt za to.
Tekmovanja pod okriljem Uefe so seveda izjemna priložnost. Omogočajo večjo prepoznavnost kluba in že sama udeležba prinaša ogromne koristi. To imamo v mislih in je vse že začrtano.
Zanimivo je, ko gledaš posnetke tekem, vidiš igrišče in čutiš, kako strastni so navijači. Potem si predstavljaš, kako bi bilo, če bi se uspeh nadaljeval – kako glasno in srčno bi bilo vzdušje v mestu.
Ali mislite, da bi lahko klub, če pride v prvo ligo, dejansko konkuriral ne samo finančno, ampak tudi po številu navijačev z Olimpijo in Mariborom? To je težko oceniti, toda ali bi lahko v Sežani videli redno popolnoma razprodan stadion. Ker v Sloveniji redko vidimo popolnoma polne stadione na ligaških obračunih – tudi evropske tekme včasih niso popolnoma razprodane …
Ja, to je popolnoma upravičena skrb. Ko se klub izboljšuje in napreduje, bo tudi več ljudi začelo hoditi na tekme. To je nekaj, kar se dogaja povsod. V Severni Ameriki se dogaja isto – ljudje gledajo AHL (drugo ligo) in pravijo, da ni enakega vzdušja kot na večjih stadionih, ker preprosto ni toliko navijačev.
Ampak zgodba, ki jo klub pripoveduje, je ključnega pomena. Če se zgradi močna povezanost z navijači, jih klub posluša in vključuje, se sčasoma ustvari močna baza podpornikov. Seveda se bo vedno treba soočiti z velikimi klubi, ki so že dlje časa na vrhu, ampak če klub dela prave stvari in sledi zastavljenim ciljem, je vse mogoče.
Ni vedno najpomembnejše, kdo ima najglasnejše navijače. Bolj pomembno je, kdo igra najtrši, najbolj predan nogomet.
Ne glede na vse pa je verjetno obstajal, oziroma še vedno obstaja strah pred neznanim?
Ja, to je ena tistih smešnih stvari – ni tako, kot da bi kupil ekipo čisto blizu doma, tukaj se dogaja res ogromno stvari.
V klubu so ljudje, kot sem že omenil, ki imajo veliko večji vpliv kot jaz. Zanimivo je, kako sem bil prej navajen govoriti pred kamero, dajati intervjuje – spomnim se, ko sem moral enkrat dati izjavo po porazu z 8:1 in sem bil povsem uničen, a sem vseeno moral povedati nekaj smiselnega, ne da bi pri tem razjezil kogarkoli v ekipi, hkrati pa sem moral poslati jasno sporočilo.
Na to se sčasoma navadiš, ampak zdaj, ko delam nekaj drugačnega, si mislim: “Kaj sploh naj rečem?” Smešno je, kako lahko majhne razlike v situacijah in izkušnjah človeka naredijo nervoznega.
Prej sem bil navajen, da je na tisoče navijačev kričalo negativne stvari name – pa me ni motilo. Ampak zdaj, ko delam to, pa sem kar malo živčen.
Ljudje so bili res izjemno pozitivni, še posebej tisti iz tega območja. Neverjetno pozitivni skozi celoten proces in izjemno prijazni ter odprti. Veliko bolj kot pri kateremkoli drugem klubu, s katerim sem bil povezan prej, ali celo ko sem bil trener.
Ko se lotiš nečesa takega, te je vedno malo strah, da bo prišlo tudi nekaj negativnih komentarjev, ampak tukaj jih skoraj ni bilo. Vsi so bili neverjetno prijazni, odprti, pripravljeni pomagati, ponujali informacije in govorili: “Če te kaj zanima, vprašaj, z veseljem ti razložim.”
Nekateri ljudje dvomijo v verodostojnost projekta. Kako se odzivate na takšne komentarje in kaj vas je prepričalo, da se pridružite klubu?
Naredil sem temeljito raziskavo, ker sem moral biti zelo previden pri tem, s kom se povezujem. Lahko samozavestno rečem, da ne bi nikoli pristopil k projektu, če bi imel kakršnekoli dvome.
Ko pogledaš izkušnje in ljudi, ki so vključeni v klub, vidiš, da so to resna imena. Ne gre za situacijo, kjer nekdo kupi klub in se potem nikoli ne pojavi – ti ljudje so dejansko prisotni in delajo na projektu. Količina podrobnosti, ki jih imajo o načrtih, je neverjetna, prav tako informacije na spletni strani množičnega financiranja, kjer je vse zelo natančno opisano.
Poleg tega, zaradi varnostnih regulacij, ki jih imajo tukaj, si ne morejo privoščiti nobenih nepravilnosti, ker bi jih to lahko drago stalo, še posebej v ZDA. Torej, da odgovorim na to vprašanje – absolutno ne, ne pričakujem, da bi bil ta projekt kakorkoli sumljiv.
Seveda, vlaganje v šport ni enako kot vlaganje v delnice, kjer pričakuješ jasen finančni donos. Tukaj gre za drugačne vrste vrednost.
Kot sem že rekel, pregledal sem okoli 300 klubov, bral finančna poročila, analiziral vse možnosti – in zelo malo klubov je bilo takih, s katerimi bi bil pripravljen sodelovati. Ta klub je bil eden izmed njih.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!