Chelsea, ki bo čez teden dni proti svojemu otoškemu "posnemovalcu" Manchester Cityju še tretjič zaigral v velikem finalu Lige prvakov in lovil svoj drugi evropski naslov, je zdaj že več kot desetletje eden izmed najbogatejših in najuspešnejših evropskih nogometnih klubov. To je postal predvsem zaradi Romana Abramoviča. Poglobili smo se v njegov več milijard vreden nogometni projekt in skušali razkriti njegovo ozadje.

Roman Abramovič se je rodil židovskima staršema litovskih korenin v Saratovu, v jugovzhodnem ruskem delu nekdanje Sovjetske zveze, odraščal pa v republiki Komi na severu države v skrbništvu strica. Po smrti očeta v delovni nesreči, ko je bil star komaj štiri leta, je namreč osirotel. Njegova mama je preminila že prej, ko je bil star vsega leto in pol.

CFG: največji nogometni imperij vseh časov

Liga prvakov

15. Maj 2021 0

Liga prvakov

15. Maj 2021 0

Podjetniško žilico je odkril, ko je služil vojaški rok in vzpostavil obstranski posel. Z bencinom, ki ga je prodajal oficirjem, je prišel do kapitala, z njim pa po prihodu iz vojske zagnal svoj prvi posel.

Potem je šlo vse navzgor. Najprej se je ukvarjal s preprodajo avtomobilskih delov, pozneje je prodajal plastične igrače, ki so v nekdanji Sovjetski zvezi postale velik hit.

Takrat je imel pod palcem že kar nekaj denarja, a nič v primerjavi s tistim, kar je sledilo pozneje. To se je zgodilo predvsem zaradi poznanstev, ki si jih je nabral.

Vzpon

Postal je tesen prijatelj enega najmočnejših ruskih tajkunov Borisa Berezovskega, dobrega prijatelja takratnega predsednika države Borisa Jelcina, ki je Abramoviču odprl vrata do politike, naftnih poslov in milijard, ki jih je zaslužil. Nabirati jih je začel, tako kot številni drugi tamkajšnji bogataši, po padcu Sovjetske zveze leta 1991.

Leta 1993 je ob privatizaciji države skupaj z Berezovskim kupil veliko naftno podjetje Sibneft za sto milijonov evrov, čeprav je bila njegova tržna vrednost več kot šestkrat večja.

Leta 2005 je Sibneft državnemu plinskemu titanu Gazpromu prodal za kar 13 milijard evrov. Rusija je morala za ta posel dobiti bančno posojilo v višini 12 milijard. Najvišjega v zgodovini države.

Takrat človeka, ki mu je utrl pot med najbogatejše Zemljane, ni bilo več ob njegovi strani. Berezovski je medtem namreč postal glavni predstavnik opozicije in v naslednjih letih glavni kritik leta 2000 izvoljenega novega ruskega predsednika Vladimirja Putina.

Za Berezovskega se ni izšlo dobro, ostal je brez večine svojega premoženja in se preselil v Veliko Britanijo, kjer je leta 2013 v sumljivih okoliščinah, naredil naj bi samomor, tudi umrl. Zanimivo, za seboj je pustil poslovilno pismo, v katerem se je Putinu opravičil za vse kritike, ki jih je izrekel na njegov račun. Avtentičnost pisma je potrdila tudi žena Berezovskega. Ali je bila pri tem iskrena, je drugo vprašanje.

Z Abramovičem je bilo v času tragične smrti nekdanjega velikega prijatelja povsem drugače. Kot eden najbogatejših Rusov in lastnik Chelseaja je že bil na vrhuncu moči.

Danes je morda celo najbolj prepoznaven Rus. Bolj znan od njega je verjetno le še Putin, ki naj bi mu Abramovič pred dvema desetletjema celo pomagal priti na oblast. Putin je tudi edini človek, ob klicu katerega je Abramovič danes pripravljen prekiniti spremljanje tekem Chelseaja, pravijo viri blizu lastnika londonskega nogometnega velikana.

Na zadnji Forbesovi lestvici je bil Abramovič s 15,4 milijarde evrov premoženja na 142. mestu najbogatejših ljudi na svetu. Ima deleže v jeklarskih velikanih Evrazu, Norilsk Nicklu in enem najbolj prepoznavnih nogometnih klubov na svetu, Chelseaju.

V lasti ima drugo največjo jahto na svetu, 125 metrov dolgo Eclipse, za katero je leta 2010 odštel 400 milijonov evrov. Ima tudi zasebno letalo Boeing 767-33A in kup najdragocenejših nepremičnin po celem svetu. Pa tudi tri bivše žene, s katerimi ima sedem otrok, a težav s plačevanjem preživnin seveda nima.

Veliko denarja nameni tudi v dobrodelne namene. Več kot katerikoli Rus v državi, pravijo. Med letoma 2000 in 2008, ko je bil guverner Čukotke, je v razvoj revne regije na severovzhodu države iz svojega žepa vložil 2,5 milijarde evrov. Gradil je bolnišnice, šole in iz rok Putina prejel najvišje državno odlikovanje.

Medtem ko se mnogi drugi ruski oligarhi v javnosti pojavljajo v družbi manekenk in starlet, je z njim drugače. Druži se povečini zgolj z ljudmi, ki jih pozna, ne mara vljudnostnih komplimentov neznancev in raje uživa v klepetih z vsebino. Njegove vse tri nekdanje žene so bile seveda lepotice, a tudi izobražene in uspešne ženske, ki so veliko dale na umetnost in kulturo.

V javnosti se Abramovič pojavlja redko, intervjuje z njim lahko preštejemo dobesedno na prste ene roke. Zelo malokrat se pojavlja tudi kot gledalec na tekmah svojega kluba, a igre Chelseaja vseeno redno spremlja. Če ne iz razkošnega londonskega stanovanja, pa v svojem moskovskem dvorcu, jahti ali v kakšni izmed vil, ki jih ima po svetu. Ogleda si vsako tekmo, ki jo njegov klub odigra.

“Je navijač in velik nogometni navdušenec. V glavi ima ogromno podatkov o tisočih nogometaših z vsega sveta. V tekmah in izkušnjah, ki jih te prinašajo, uživa. To je zanj ritual,” je o njegovi obsedenosti z nogometom povedal nekdanji izvršni direktor Chelseaja Paul Smith.

Prihod v nogomet in vloga pri Chelseaju

V nogomet se je Abramovič zaljubil, ko je poslovno sestankoval po svetu in ob tem nemalokrat obiskal nogometne tekme. Tudi tiste na najvišji nogometni ravni in hitro ugotovil, da bi bil del nje rad tudi sam.

V Anglijo ni prišel naključno. Pred prihodom v nogomet je dodobra preučil trg, kolebal tudi med italijansko Serie A in špansko La Ligo, potem pa leta 2003 s prstom pokazal na angleško Premier ligo. V igri za prevzem so bili trije, štirje klubi, na koncu je izbral Chelsea. Njegov lastnik je postal, ko je bil star 36 let, in zanj odštel 140 milijonov angleških funtov. Odplačal je 80 milijonov dolgov in na račun takratnega lastnika Kena Batesa nakazal še 60 milijonov kupnine.

Danes je Chelsea vreden 3,2 milijarde evrov.

Pri upravljanju s klubom se Abramovič obrača le na peščico posameznikov, ki jim najbolj zaupa. Razen ob redkih priložnostih, s preostalimi ljudmi v klubu in tudi z javnostjo komunicira le prek njih.

V prvi vrsti je to Maria Granovskaia. Edina oseba, ki je z njim v klubu od njegovega prvega dne.

“Najvplivnejša ženska v nogometu” kot so jo poimenovali otoški mediji, tudi ona pred novinarske diktafone ne stopi nikoli, ima besedo pri vsem. Pogosto tudi glavno. Pogovarja se s trenerji in igralci, odloča o prestopih in še mnogih drugih poslih.

Med drugim naj bi odigrala odločilno vlogo pri izgradnji trening centra Cobham in imela prste vmes pri sodelovanju z Vitessejem. Nizozemskim prvoligašem, ki je postal podružnica Londončanov in tudi “parkirišče” za številne nogometaše, ki jih Chelsea posoja po svetu. V letu 2018, tik preden je Fifa uveljavila nov pravilnik in trgovanje z igralci na tak način močno omejila, je bilo takšnih prek 40.

Julija leta 2003, dve leti pred stoto obletnico kluba, ko je Abramovič prišel v klub, se je Chelsea ponašal z enim naslovom angleškega prvaka, dvema evropskima pokaloma pokalnih zmagovalcev, evropskim superpokalom, angleškim superpokalom, tremi pokali FA in dvema ligaškima pokaloma.

V naslednjih 17 letih je osvojil skoraj enkrat več lovorik kot prej v celem stoletju. Kar pet naslovov angleškega prvaka in pet pokalov FA, tri ligaške pokale, dva superpokala, dve Ligi Europa in prišel tudi do najpomembnejše lovorike. Leta 2012 je v Münchnu postal evropski prvak. Samo pet od 17 sezon v tem obdobju je za Chelsea minilo brez lovorike.

V ligi prvakov so Londončani v tem času nastopili 15-krat in kar sedemkrat prišli vsaj do polfinala. V prvih štirih Abramovičevih letih kar trikrat. V finalu, ki so ga izgubili proti Manchester Unitedu, so igrali še leta 2008 v Moskvi. Letošnji finale v Portu bo zanje tretji.

Lovorike Romana Abramoviča:

• 2005: angleški prvak, ligaški pokal, angleški superpokal
• 2006: angleški prvak
• 2007: pokal FA, ligaški pokal
• 2009: pokal FA, angleški superpokal
• 2010: angleški prvak, pokal FA
• 2012: Liga prvakov, pokal FA
• 2013: Liga Europa
• 2015: angleški prvak, ligaški pokal
• 2017: angleški prvak
• 2018: pokal FA
• 2019: Liga Europa

Delovanje in vizija

Chelsea je danes evropska nogometna elita, Abramovič pa med njegovimi navijači priljubljen. Ne zgolj zaradi več kot dveh milijard evrov, ki jih je do zdaj odštel za nakupe in vsaj toliko, ki jih je porabil za bogate plače nogometašev, tudi zaradi vsega, kar je v klub vložil na vseh ravneh.

Zgradil je trening center Cobham s 30 igrišči, ki je bil odprt leta 2007 in še danes velja za najboljšo nogometno akademijo v državi. Ustanovil je žensko ekipo Chelseaja, ki je postala ena najuspešnejših v otoškem ženskem nogometu. V okolico in družbo je z raznimi projekti posegel tudi izven nogometa in izven države. Chelseajeva fundacija, ki pomaga ljudem v več 20 državah po svetu, je danes največja dobrodelna organizacija v angleški Premier ligi.

Morda je Chelsea res njegova igračka, a Abramovič svojo nogometno vlogo v Londonu jemlje skrajno resno.

“Ima jasno vizijo, kaj hoče. Rad bi trenerja, ki bo ekipi dal identiteto. Neuspeh zanj ni opcija,” je o njem povedal Carlo Ancelotti, ki je bil s Chelseajem angleški prvak leta 2010.

“Spomnim se, da smo v sezoni 2009/10 mleli nasprotnika enega za drugim, potem pa se nam je zgodil spodrsljaj proti Wiganu. Že naslednji dan nas je obiskal na treningu in nam dal vedeti, da ni zadovoljen. Niti Silvio Berlusconi ni bil tak,” se je anekdote z Abramovičem v svoji knjigi spomnil Ancelotti, nekdanji trener Milana, Juventusa, Real Madrida, Bayerna in PSG.

“Ko smo na Old Traffordu v sezoni 2010/11 izpadli iz lige prvakov in po tekmi prišli v garderobo, nas je tam pričakal on. Zavladala je tišina, ki je trajala kot večnost,” se je zgovornega dogodka iz Ancelottijevih časov spomnil njegov takratni pomočnik Paul Clement.

S trenerji Abramovič nikoli ni imel potrpljenja in niti milosti. Nenazadnje je za novo trenersko menjavo poskrbel nedavno, ko je Thomasa Tuchela pripeljal namesto Franka Lamparda.

Lampard, Abramovičev ljubljenec iz igralskih časov, ki je zaznamoval njegovo obdobje in postal najboljši strelec v zgodovini kluba, je v Londonu na največji oder spravil kup mladih nogometašev iz lastne akademije.

Mason Mount je pod njegovim vodstvom debitiral z 20 leti, Reece James jih je imel ob debiju komaj 19, Calum Hudson-Odoi pa niti 18. Tammyja Abrahama je Lampard v članskem moštvu uveljavil z 20, Fikaya Tomorija pa z 21 leti. Prinesli so svežo kri in igrali atraktiven nogomet.

Tudi to ni bilo dovolj. Ko je Abramovič ugotovil, da Lampard ni človek, ki bi lahko izpolnil cilje, ga je odslovil in poskrbel še za svojo 13. trenersko menjavo na Stamford Bridgu.

Podobno je leta 2012 storil s svojim dobrim prijateljem Avramom Grantom, potem ko je Izraelec po enajstmetrovkah izgubil v finalu lige prvakov v Moskvi.

Vsi trenerji Romana Abramoviča:

• september 2000 do junij 2004: Claudio Ranieri.
• julij 2004 – september 2007: Jose Mourinho.
• september 2007 – maj 2008: Avram Grant.
• julij 2008 – februar 2009: Luiz Felipe Scolari.
• februar 2009 – junij 2009_ Guus Hiddink.
• julij 2009 – maj 2011: Carlo Ancelotti.
• julij 2011 – marec 2012: Andre Villas-Boas.
• marec 2012 – november 2012: Roberto Di Matteo.
• julij 2013 – december 2015: Jose Mourinho.
• december 2015 – junij 2016: Guus Hiddink.
• julij 2016 – julij 2018: Antonio Conte.
• julij 2018 – junij 2019: Maurizio Sarri.
• julij 2019 – januar 2021: Frank Lampard.
• januar 2021 – ?: Thomas Tuchel.

Spremenil je nogometni svet

Abramovič s prihodom v London ni spremenil samo Chelseaja, ampak celoten nogometni svet. Pred njim so v Angliji že bili tuji vlagatelji, nenazadnje je bil tam pri Leicester Cityju ob njegovem prihodu tudi zdajšnji predsednik Olimpije Milan Mandarić, a nihče od njih ni operiral z niti približno podobnimi številkami, kot je to počel ruski milijarder.

Ko je Abramovič prišel, je 20 članov angleške Premier lige za plače na leto namenilo 747 milijonov evrov. Danes se je ta številka dvignila za več kot 400 odstotkov.

V prvih osmih Abramovičevih letih je Chelsea za plače vedno potrošil največ v ligi. Potem ga je v tej vlogi nasledil Manchester City. Klub, v katerega je po Abramovičevem vzoru vstopil državni holding Združenih arabskih emiratov in njenih milijarderjev Abu Dhabi United Group.

Abramovič je s svojim uspehom odprl oči številnim bogatim tujim vlagateljem, ki so se v letih za tem zvrstili v Manchester Unitedu, Liverpoolu, Arsenalu, pa tudi številnih drugih klubih iz drugih držav in za vedno spremenili evropski nogomet.

Glavni predstavnik novega vala tujih lastnikov največjih evropskih klubov je ob Chelseaju prav njegov letošnji nasprotnik v finalu Lige prvakov.

Manchester City in šejk Mansour bin Zayed Al Nahyan skupaj s super bogataši iz drugih evropskih klubov letvico dvigajo vse višje. Celo previsoko. Prav zaradi tega je Uefa že pred časom uvedla finančni Fair Play in dodobra posegla v poslovanje evropskih nogometnih klubov. Pozneje je nova pravila postavila še drugje.

Abramovič je denar za okrepitve razmetaval od prvega dne, ko je prišel v Chelsea.

Leto pred tem Londončani za okrepitve niso odšteli niti funta. Potem so v prvem Abramovičevem poletnem prestopnem roku za odškodnine porabili kar 170 milijonov evrov. Največ, 26 milijonov, za Argentinca Hernana Crespa, ki je prišel iz Interja.

Leto pozneje je bilo izstavljenih računov za nakupe igralcev za 163 milijonov evrov. Najdražji je bil Didier Drogba, ki je iz Marseilla prišel za 38 milijonov.

Abramovič ni “kradel” samo nogometaše. Veliko prahu je dvignil tudi s prestopom uspešnega izvršnega direktorja Manchester Uniteda Petra Kanyona, za katerega je poskrbel takoj po prihodu v Chelsea leta 2003.

“Parkiral je svoj tank na naš vrt in pred našimi nosovi začel zažigati bankovce za 50 funtov,” je takrat njegov prihod komentiral podpredsednik Arsenala David Dein. “Motiš se. Zažigati je začel bankovce za 1000 funtov,” ga je popravil njegov pomočnik Dick Law.

Chelsea je leta 2002 za nakupe zapravil 60 milijonov evrov manj od Arsenala, že leto pozneje pa 50 več. Odreagirati so morali tudi Chelseajevi najmočnejši tekmeci. Med največjimi in najmanjšimi je nastal še večji razdor.

Odškodnine in plače so se zvišale na vseh ravneh. Od najvišje do najnižje. V letu, preden je Abramovič vstopil v angleški nogomet, so tamkajšnji najboljši nogometni klubi na račun odškodnin za okrepitve zapravili 187 milijonov evrov. Leta 2018 je ta vsota presegla dve milijardi evrov.

Najdražjih deset prestopov Romana Abramoviča (v mio EUR):

• 80 – Kai Havertz (iz Bayerja Leverkusna, 2020) in Kepa (iz Athletic Bilbaa, 2018)
• 66 – Alvaro Morata (iz Real Madrida, 2018)
• 64 – Christian Pulisic (iz Borussie Dortmund, 2018)
• 58,5 – Fernando Torres (iz Liverpoola, 2010)
• 57 – Jorginho (iz Napolija, 2018)
• 53 – Timo Werner (iz RB Leipziga, 2020)
• 50 – Ben Chillwell (iz Leicester Cityja, 2020)
• 45 – Mateo Kovačić (iz Real Madrida, 2020)
• 44 – Andrij Ševčenko (iz Milana, 2006)

Denar Romana Abramoviča za prestope po sezonah (v mio EUR):

2003/04: 170
2004/05: 163
2005/06: 91,5
2006/07: 89
2007/08: 59
2008/09: 30
2009/10: 30
2010/11: 121
2011/12: 96
2012/13: 35
2013/14: 130
2014/15: 137
2015/16: 96
2016/17: 132
2017/18: 260
2018/19: 208
2019/20: 45
2020/21: 247

Skrivnostno izginotje in veličasten povratek

Abramovič se je oktobra lani na tekmi Chelseaja pojavil prvič po več kot letu in pol. Po zastrupitvi z živčnim plinom novičok nekdanjega ruskega dvojnega agenta Sergeja Skripala in njegove hčerke Julije v britanskem Salisburyju marca 2018 so se odnosi med Veliko Britanijo in Rusijo zaostrili najbolj po koncu hladne vojne 1991.

Abramovič se je takrat vrnil v Rusijo, prav veliko informacij o njegovih načrtih s Chelseajem pa ni bilo. Namigovanja, da bo svojo nogometno igračko prodal, so postajala vse glasnejša. Ko v času Abramovičevega izginotja v klubu naznanili začasno zaustavitev prenove in povečanja Stamford Bridga, ki bi moral biti po prvotnih predvidevanjih letos že končan, so bili mnogi prepričani, da se ne bo vrnil.

Vmes je Chelsea v sezoni 2019/20 za nakupe igralcev odštel vsega 45 milijonov evrov, še to za odkup s strani Real Madrida posojenega Hrvata Matea Kovačića, ki je v Londonu že igral, in zdelo se je, da bo res odšel. Toda ta mrk na nogometni tržnici je v resnici bolj sovpadal s kaznijo Uefe zaradi kršenja finančnega fair playja, zaradi katere Chelsea na nogometni tržnici v enem prestopnem roku ni smel sodelovati.

Abramovič naj bi nekaj ponudb za prodajo kluba res dobil. Todd Boehly, ameriški lastnik bejzbolistov Los Angeles Dodgers, naj bi bil pripravljen odšteti kar tri milijarde evrov, s podobno ponudbo so na vrata lastnika Chelseaja bojda potrkali tudi arabski vlagatelji.

Ko je lansko poletje Chelsea za Kaija Havertza, Tima Wernerja, Hakima Ziyecha, Bena Chilwella in Edouarda Mendyja Abramovič odštel kar 247 milijonov evrov in s tem podrl klubski rekord, je bilo jasno, da je vse ponudbe zavrnil in se nazaj na oder vrnil odločneje kot kadarkoli.

Pa tudi z željo, da se družbi prikupi še bolj kot prej.

V času izbruha pandemije je bil Chelsea eden redkih otoških klubov, ki ni zniževal plač nikomur od svojih zaposlenih. Abramovič je ob tem prostore klubskega hotela namenil namestitvi zdravstvenih delavcev in poskrbel tudi za številne oblike pomoči tistim, ki so v tem času najbolj trpeli.

Pet milijonov funtov je leta 2019 namenil neprofitni organizaciji, ki se bori proti antisemiznu in precej denarja potrošil na račun ozaveščanja o zlorabah v športu. Chelsea organizira tudi socialne programe za starejše in mlade, nudi možnost izobraževanja najbolj ranljivim in v lokalno skupnost vlaga na vseh ravneh.

Ko je bil mladi nogometaš Chelseaja James februarja letos tarča rasističnih žaljivk, so pri Chelseaju zagnali veliko kampanjo proti rasizmu. Abramovič naj bi, kar se ne zgodi nikoli, osebno pisal vsem nogometašem in jih prosil, naj rasizem ostro obsodijo tudi sami.

Da svoje zgodbe še zdaleč ni končal in da jo misli peljati še odločneje kot do zdaj, pa je jasno povedal tudi v marčevskem intervjuju za Forbes. Prvem po 13 letih, ki ga je dal.

“Nogomet ni samo priložnost za posel, ampak veliko več. Nogomet je družba. Ne samo članska ekipa, ampak tudi mladinci, ženske, bivši nogometaši, za katere je treba poskrbeti, navijači, lokalna skupnost in še več,” je povedal Abramovič.

“Chelsea je bil tukaj pred mano in bo tukaj tudi, ko bom jaz odšel, jaz pa bom še naprej delal, kolikor dobro lahko in naredil vse, da bomo še naprej gradili in bili še boljši,” je še dejal v odmevnem intervjuju, v katerem je večkrat obsodil vse oblike nestrpnosti, opozarjal na pomembnost enakopravnosti žensk in večkrat poudaril nekatere zahodnjaške vrednote.

Jasno pa je dal v tem zares redkem javnem nastopu vedeti tudi to, da si s Chelseajem še vedno želi biti najboljši. Takrat še ni vedel, da bo to v finalu Lige prvakov že čez nekaj tednov zares lahko postal. Za nameček na stadionu Dragao v Portu. Tam, kjer je velik postal Jose Mourinho.

The Special One, ki je leta 2004 pompozno, kot evropski prvak prišel na klop Chelseaja, na Stamford Bridge že leto pozneje prinesel prvi naslov državnega prvaka po dolgih 55 letih čakanja in začel uspešno obdobje Abramoviča. Človeka, ki je spremenil svetovni nogomet.