Ples milijonov ali kako Rusi rešujejo slovenski nogomet

Foto: Aleš Fevžer

Pred nogometaši Celja je nocoj zgodovinska priložnost. Grofje lovijo prvo uvrstitev kluba v elitno ligo prvakov, kar pa v Slovenijo prinaša tudi zajetno finančno pogačo, kakršne že dolgo ni bilo v našem nogometu. Celjski uspehi bodo poskrbeli za mirnejši spanec marsikaterega slovenskega prvoligaša. Dejstvo pa je, da brez ruskih vložkov tega, v čemer danes uživajo navijači kluba iz knežjega mesta, ne bi bilo.

Kar malce strašljivo se je vprašati, kje bi bil trenutno slovenski nogomet, če bi denimo Celjani v drugem krogu kvalifikacij za ligo prvakov po enajsmetrovkah izgubili proti albanski Egnatiji. Nekje v rangu Gibraltarja, Severne Irske, Malte in Andore.

Vsi preostali slovenski klubi so namreč v drugem krogu evropskih kvalifikacij izpadli iz nadaljnjega tekmovanja in grofje so (p)ostali osamljene zastavonoše slovenskega nogometa. Ta je v krizi in vsaka drugačna trditev je zatiskanje oči.

Številni nekoč uspešni kolektivi propadajo ali životarijo, največja kluba Olimpija in Maribor iščeta izgubljeno šampionsko identiteto, infrastruktura je v primerjavi z razvito nogometno tujino naravnost ‘smešna’ in tudi ob tokratnem celjskem obisku Slovana iz Bratislave zbuja zgražanje. Roko na srce, tudi reprezentanca je vse od Eura 2024 začela capljati oziroma le še za rep loviti srednji razred evropskega nogometa. Na novem strokovnem štabu, ki bo nocoj na tekmi v Celju, je, da to spremeni.

A vrnimo se k Celju, ki v marsičem torej trenutno rešuje slovenski nogomet. V prvi vrsti ga postavlja na zemljevid – tako evropskega nogometa kot tudi na nivo vsaj približno pomembnega športa v Sloveniji, ko je nogomet (pre)pogosto odrinjen nekje na obrobje zanimanja športne javnosti. Že nekaj časa razprodan stadion Z’Dežele, ki bo danes prizorišče spektakularne povratne tekme ‘play-offa’ kvalifikacij za ligo prvakov, je dokaz, da lahko nogomet pri nas vendarle še malce prebudi ‘kritično maso’. Ko bi le bilo še več takšnih tekem …

In pravzaprav je že jasno, da jih bo še nekaj! Grofje so si namreč seveda že zagotovili vsaj vozovnico v ligo Evropa in osem evropskih tekem, medtem ko bi bila morebitna uvrstitev v ligo prvakov tako ali tako nova dimenzija uspeha in odmevnosti, s čimer bi se Celje kot drugi slovenski klub pomaknil v elitno slovensko skupino, v kateri je že desetletja osamljen NK Maribor.

Morebitna celjska urstitev v ligo prvakov bi imela zares multiplikatorni učinek na slovenski nogomet. Spomnimo, preko Uefinih solidarnostnih sredstev bi prav vsak klub v Prvi ligi Telemach zaradi uspeha grofov na svoj račun dobil skorajda milijon evrov (liga Evropa vsakemu klubu prinaša nekaj več kot 600.000 evrov), kar je za mariskaterega prvoligaša več kot polovica letnega proračuna. Če temu dodamo še približno 20 milijonov evrov, kolikor bi v svoje blagajne pospravili Celjani, bi v Slovenijo zaradi podviga slovenskih državnih nogometnih prvakov romalo približno 30 milijonov evrov!

Celjska rast kluba v zadnjih letih si zasluži vse pohvale. Skozi to pot seveda vse ni bilo idealno, padla je tudi kakšna kritika ali dve, ki jih sicer vodstvo grofov slabo sprejema, a trenutno imajo v mestu ob Savinji klub, ki ga Celju lahko iskreno zavidajo tudi precej številčnejši (in glasnejši) navijači Olimpije ter Maribora.

Vrsto let je Celje veljalo za rokometno mesto, ko je dogajanje na stadionu Z’Dežele zanimalo le peščico nogometnih zanesenjakov. Posledično je tudi nekdanja Arena Petrol obdržala prvotno stanje in je danes temna lisa razvoja celjskega kluba. A dogodki, kot bo današnji, so pokazatelj tega, da je v knežjem mestu nogomet dobil status in ugled, kot si ga ta šport zasluži.

Seveda je skozi zgodovino nekdanji Kladivar, pa Publikum in potem NK Celje dal veliko pomembnih slovenskih nogometnih imen. A klub kot tak je ostal precej anonimen ‘igralec’ na slovenskem nogometnem zemljevidu, ko so grofje še najbolj znani po tem, da nikoli niso izpadli iz prve slovenske lige.

In čeprav se je torej nogomet v Celju igral že pred prihodom ruskih vlagateljev, se je res težko izogniti občutku, da bi brez ruskega kapitala Maxima Demina in vodenja predsednika Valerija Kolotila ter sodelavcev NK Celje še vedno ostal povprečen slovenski klub.

Ta že v kontekstu lokalnega okolja, kaj šele nogometne Slovenije, ne bi pretirano zanimal in vznemirjal nikogar, tako pa je Celje postalo gonilna sila slovenskega nogometa, ki se lahko zdaj z zlatimi črkami zapiše tudi med evropsko nogometno elito.

Celje ima dobro ekipo, dobro vodstvo in dobrega trenerja. Predvsem pa dovolj denarja, da lahko tekmuje z resnimi evropskimi tekmeci. V sodobnem nogometu je pač tako, da brez večmilijonskih investicij, ki se včasih Slovencem vajenega nogometnega minimalizma zdijo celo pretirane, na visokem nivoju ne moreš niti sodelovati, kaj šele tekmovati.

Celje pa torej zdaj milijonov ne služi le za svoje blagajne, ampak za blagajne vseh slovenskih prvoligašev. Zato mora nocoj celotna Slovenija, četudi skozi stisnjene zobe navijačev Olimpije in Maribora ter z njihovo željo, da se grofom zaradi uspehov v Evropi vse podre v prvenstvu, v en glas vpiti: “Srečno, Celje!”