Slovenski nogometni dragulji: Talent prerašča v kvaliteto

Grafika: Uroš Kokol, N1

Slovenija ima Benjamina Šeška. Stavek, ki navijačem vrača upanje v lepšo prihodnost slovenskega nogometa. A Šeško je v nogometnem razvoju preskočil tri razrede in v prvi slovenski nogometni ligi ni odigral niti minute. Zato pa jih pridno zbirajo fantje, na katere se osredotočamo v naslednjih vrsticah. To so mladi dragulji Prve lige Telemach, ki so v tej sezoni naredili velik korak v pravo smer nogometnega razvoja.

Marcel Ratnik

Branilec Olimpije je v letošnji sezoni storil velik korak v svojem razvoju. Popolnoma se je ustalil v udarni enajsterici najboljše ekipe lige in kljub mladosti (in s tem povezano napako ali dvema) dokazuje, da mu trener Albert Riera lahko zaupa.

Potem ko je igral za vse mlajše selekcije je Ratnik že pri osemnajstih debitiral za mlado izbrano vrsto. Krstni nastop je zabeležil na septembrski prijateljski tekmi z Bosno in Hercegovino.

Španec na klopi zmajev zagovarja princip, po katerem ima njegova ekipa večino tekme žogo v svojih nogah, kar pomeni, da stavi na tehnično dobro podkovane branilce. No, ne le Riera, branilci, ki obvladajo okroglo usnje, so trend sodobnega nogometa in za slovenski nogomet je vsekakor dobrodošlo, da se 18-letnik razvija v tej smeri.

Za Ratnika je že poleti vladalo veliko zanimanja tujih klubov, a je bilo stališče Olimpije jasno – svojih talentov na začetku sezone ne prodajamo.

Poleg tehničnega znanja je Ratnik suveren tako v zračnih dvobojih kot tudi v duelih na tleh, njegova dodana vrednost pa je prilagodljivost, saj lahko po potrebi zaigra tudi na položaju bočnega branilca. Skratka, veliko stvari, zaradi katerih smo lahko resnično optimistični glede prihodnosti mladega zmaja.

Tio Cipot

V tej sezoni, še posebej pa v zadnjem mesecu, je eksplodiral. Kot da bi mu odgovornost, ki jo je moral prevzeti po tem, ko je trener Damir Čontala precej prevetril ekipo in ob rob postavil zvezdnike prejšnjega obdobja, dala še dodaten zagon za hitrejši nogometni razvoj.

Tio Cipot na zadnjih tekmah kaže potencial, o katerem se je v slovenski nogometni javnosti že nekaj časa govorilo. Ko je začel nase pred nekaj sezonami opozarjati njegov starejši brat Kai, so namreč poznavalci prekmurskega nogometa poudarjali – za Kaiem prihaja še Tio, ki je pravzaprav še večji talent.

Podobno kot Ratnik je tudi Cipot že debitiral za mlado izbrano vrsto. In to kako! Proti Bosni in Hercegovini je ob porazu z 2:3 dosegel oba zadetka Slovenije.

Cipot je prototip sodobnega “box to box” vezista, ki na zadnjih tekmah dobiva še več zadolžitev in nalog v napadu, tako da je povsem mogoče, da bo v prihodnosti prevzel vlogo “klasične desetke”. Tehnično znanje je izpilil v domači nogometni šoli, taktično se iz tekme v tekmo obnaša bolj zrelo in odgovorno.

Dodana vrednost? Tio je odličen skakalec in je ob prekinitvah velika nevarnost za nasprotnikova vrata. To je pravzaprav redkost, ko je govora o vezistih, ki so praviloma podajalci ob standardnih situacijah. Tu je svoje očitno odigral Cipotov genetski zapis, igra z glavo je bila namreč element, v katerem je blestel njegov oče Fabijan, nekdanji slovenski reprezentant.

Na zadnjih tekmah Mure ne manjka oglednikov tujih klubov. Razlog je ravno Tio Cipot. Najresneje se mladeniča povezuje z danskim Kobenhavnom in dunajskim Rapidom.

Damir Čontala opozarja, da ima ob ekspresnem razvoju in uveljavitvi 19-letnika zdaj veliko dela s tem, da drži njegovo glavo na tleh in ga usmerja na področjih, kjer se še lahko izboljša. Igra v obrambi je zagotovo segment, kjer bo še moral napredovati, če se bo želel dokazovati na višjem nivoju.

Svit Sešlar

“Svit Sešlar je fant, ki počne z žogo nekaj posebnega. Razvije se lahko v odličnega igralca. Ima izvrstno levo nogo, natančne podaje, že dolgo nisem videl mladega igralca, ki tako dobro obvlada žogo,” je ob gostovanju v oddaji Pod prečko mladeniča zmajev pohvalil legendarni Zlatko Zahović. In ko nekdanji športni direktor Maribora tako zelo izpostavi posameznika, potem je dejstvo, da gre na talent, ki še kako opozarja nase.

Svit Sešlar je član mlade izbrane vrste, v novem ciklusu pa bo verjetno celo njen vodja na igrišču.

Zavrtimo koledar le za nekaj dni in se spomnimo večnega derbija ter podaje Svita Sešlarja z zunanjim delom stopala proti Mustafi Nukiću v akciji, v kateri je bil izključen Sven Šoštarič Karić. Nogometna poezija v slogu Luke Modrića. In takšen je način igre mladega zmaja, ki z žogo v nogah počne stvari, ki jih na slovenskih zelenicah res redko vidimo.

Ne enkrat na tekmo, Sešlar je sposoben večkrat skozi obračun poskrbeti za tako iskano “potezo več”, ki odpre nasprotnikovo obrambo. V tej sezoni je s štirimi goli dokazal, da lahko tudi sam zaključi akcijo in za preskok na še višji nivo bo moral to početi še večkrat.

Podobno kot za Ratnika je tudi za Sešlarja poleti vladalo precej zanimanja, a poznamo trenutno stališče Olimpije o tem, da ne prodaja svojih najboljših nogometašev.

Svit je specifičen nogometaš. Manjka mu hitrost, a to odlično “skrije” z dobrim postavljanjem v obrambnih nalogah in branjem nasprotnikove igre. V napadu bo redko tisti, ki bo v iskanju žoge stekel v prostor, bo pa podal to isto žogo do hitrega soigralca. In to bo storil z izjemno natančnostjo ter pravo mero občutka. Po slogu igre (pa tudi klubskem dresu v tej fazi kariere) spominja na Miho Zajca in če bo šel po njegovih stopinjah, bo kmalu našel svoje mesto tudi v članski reprezentanci.

Luka Vešner Tičić

V lanski sezoni je bil eden izmed motorjev koprske ekipe, ki se je iz povprečnega moštva preobrazila v resnega kandidata v boju za največje stvari v slovenskem nogometu. Vemo sicer, kako je s športnimi “muhami enodnevnicami”, toda tako Koper kot Luka Vešner Tičić sta dokazala, da spadata v vrh slovenskega nogometa.

Za mlajše selekcije slovenskih reprezentanc ni igral, je pa ob preboju v prvo ekipo Kopra postal član mlade izbrane vrste, za katero je zbral osem nastopov.

Vešner Tičić je tiha voda, za katero pa vemo, kaj počne z bregovi. Ni nogometaš, ki bi stopal v ospredje, dosegal zadetke in proslavljal na ramenih soigralcev. Je pa nogometaš, kakršnega si v svoji ekipi želi vsak trener. Ne samo, da je dosleden pri izvajanju obrambnih nalog, letos je tudi pravi stoj za pripravo zadetkov svojim soigralcem.

Tudi za Tičića se je poleti resno zanimal dunajski Rapid, ki očitno v Sloveniji še kako rad išče mlade talente.

Trenutno je pri štirih asistencah. Pred njim so na lestvici podajalcev samo Rok Kronaveter, Mario Kvesić in Arnel Jakupović. Torej posamezniki, ki spadajo v zelo visok, če ne najvišji razred nogometašev v slovenski elitni druščini. In prav v ta razred lahko počasi uvrstimo Luko Vešnerja Tičića, ki pa prav dolgo med slovensko nogometno elito ne bo igral. Zdi se, da je pripravljen na korak naprej.

Almin Kurtović

V zadnjih nekaj sezonah vselej stori korak naprej. Ne samo po igralni poziciji na igrišču, ampak tudi po izstopajočih predstavah. Kurtović je bil še na začetku lanske sezone bočni branilec, potem obrambno naravnani vezist, v letošnji pa je prevzel precej bolj napadalno vlogo in v nekoliko spremenjenem Bravu igra celo na poziciji krilnega napadalca.

Kurtović je igral za vse mlajše selekcije slovenske reprezentance, dvakrat tudi za mlado.

Sprememba mu je več kot očitno dobro dela, na trinajstih tekmah je trikrat zadel in dvakrat asistiral, kar je v tradicionalno strelsko precej konservativni ekipi Brava vsekakor lep dosežek. Ker je še nedavno igral kot branilec, mu obrambne naloge ne povzročajo težav, za odgovor na vprašanje, kakšna dodana vrednost je lahko v napadu pa bržkone potrebuje nekoliko drugačno okolje.

Kurtović ima pogodbo z Bravom sklenjeno le še do konca sezone in zdi se, da ga bodo Šiškarji težko zadržali v svojih vrstah. Decembra 2020 sta poleg njega pogodbo z ljubljanskim prvoligašem podaljšala še David Brekalo in Vanja Drkušić, ki sta medtem že naredila korak naprej v svoji karieri.

V vsakem primeru so nogometaši, ki se dobro znajdejo na različnih igralnih položajih lahko dodana vrednost ekipe in Almin Kurtović je že dokazal, da se lahko trener Dejan Grabić nanj zanese “kamorkoli ga postavi”. Kje še lahko napreduje? Predvsem v kontinuiteti, dogaja se mu namreč, da izstopajoči predstavi sledi precej bolj sramežljiva. Je pa pri 22-letih obetavni vezist že pravzaprav zelo izkušen. 236-krat je že oblekel dres Brava na uradnih tekmah in včeraj v tem pogledu postal tudi klubski rekorder.