Po izkušnjah v reprezentanci in na najvišji nogometni ravni, starosti in ligah, v katerih igrajo, smo zdajšnjo ekipo Matjaža Keka z vzorcem 23 nogometašev, ki so v zadnjih dveh letih najpogosteje igrali za Slovenijo, primerjali s tremi najuspešnejšimi zasedbami v zgodovini slovenske izbrane vrste. Kaj smo ugotovili?

Slovenska reprezentanca leta 2000:

Koliko reprezentančnih izkušenj so imeli?

Ko se je Slovenija leta 1999 prvič uvrstila na veliko tekmovanje in poskrbela za prvo veliko nogometno evforijo na slovenskih tleh, je tukajšnji nogomet preživljal pravcati razcvet. Nekaj mesecev pred tem si je zgodovinsko uvrstitev v ligo prvakov zagotovil Maribor Bojana Prašnikarja. Pod vodstvom Srečka Katanca je podvig, ki je na noge spravil vso državo, uspel še Sloveniji.

Na evropsko prvenstvo 2000, ki je bilo v Belgiji in na Nizozemskem, je takratni slovenski selektor popeljal 22 nogometašev. To je bila precej neizkušena zasedba, reprezentanti so imeli za seboj v povprečju manj kot 24 nastopov v majici Slovenije. Le Aleš Čeh, takrat je igral za avstrijskega prvoligaša GAK, je zbral več kot 50 reprezentančnih tekem, in sicer 51.

Kdo je okusil ligo prvakov?

Takratni zvezdnik Olympiakosa Zlatko Zahović je pred začetkom evropskega prvenstva zbral 46 nastopov, zabil pa kar 23 golov in bil z naskokom glavni golgeter Slovenije. Pa tudi eden redkih z mednarodnimi izkušnjami na najvišji ravni. Njegova takratna statistika v ligi prvakov je bila: 24 tekem in 10 golov.

Z vsaj enim nastopom v elitnem evropskem klubskem tekmovanju so se takrat v slovenski reprezentanci lahko pohvalili le še štirje nogometaši. Darko Milanič jih je šest zbral z graškim Sturmom, Marinko Galić, Amir Karić in Marko Simeunović pa pet oziroma štiri z Mariborom.

Kje so igrali?

Tudi, ko beseda nanese na kakšno izmed petih najboljših evropskih lig, je zgodba zelo podobna. Z njimi so se lahko pohvalili le štirje. Džoni Novak je imel za seboj 79 nastopov v prvi francoski ligi kot član Sedana. Naturalizirani, 29-letni Nemec Rudi Istenič, ki je takrat v tretji nemški ligi igral za Uerdingen in v reprezentanci ni imel pomembnejše vloge, je zbral 45 tekem in en gol v prvi nemški ligi.

Miran Pavlin, takratni član nemškega drugoligaša Karlsruherja, je imel v prvi nemški ligi za sabo 30 nastopov in zabil en gol. Z izkušnjami igranja v eni od petih najmočnejših lig na svetu se je lahko pohvalil le še Ermin Šiljak. Takrat je igral za švicarskega prvoligaša Servette, pred tem pa v eni sezoni prve francoske lige v 25 nastopih dosegel osem prvenstvenih golov za Bastio.

Član kluba iz peterice najboljših lig je bil tudi branilec Spasoje Bulajić, ki se je s Kölnom ravno uvrstil v prvo nemško ligo, a je na krstne minute v njej še čakal.

Iz prve avstrijske lige so prihajali še trije takratni slovenski reprezentanti. Aleksander Knavs je igral za Tirol, za LASK pa sta nastopala Željko Milinović in s 15 goli takratni drugi najboljši strelec reprezentance Sašo Udovič. V Belgiji smo imeli tri nogometaše (Mladen Rudonja v Saint Truidenu, Mladen Dabanović v Lokerenu in Saša Gajser v Gentu).

Na Japonskem je v prvi ligi igral Amir Karić (Gamba Osaka), v srbski prvi ligi je bil Mile Ačimović (Crvena zvezda), v prvi hrvaški pa Zoran Pavlović (Dinamo Zagreb). Še trije nogometaši, skupaj torej peterica, so prihajali iz slovenske lige (Milan Osterc iz Olimpije, Anton Žlogar iz Gorice in Dejan Nemec iz Mure).

Koliko so bili stari?

Katančeva reprezentanca, ki se je podpisala pod prve minute Slovenije na kakšnem od dveh največjih nogometnih tekmovanj, je bila v povprečju stara 27,3 leta.

Najmlajši nogometaš je bil Tonči Žlogar, ki je štel 22 let.

Najstarejši so bili kapetan Darko Milanič, njegov naslednik v tej vlogi Aleš Čeh in vratar Marko Simeunović. Stari so bili 32 let.

Slovenska reprezentanca leta 2002:

Koliko reprezentančnih izkušenj so imeli?

Jedro reprezentance, ki jo je Srečko Katanec po evropskem prvenstvu 2000 popeljal še na svetovno prvenstvo dve leti pozneje, je ostalo v njej. Kar 17 nogometašev, ki so potovali v Južno Korejo in na Japonsko, je bilo zraven že v Belgiji in na Nizozemskem. Od pomembnejših členov smo pogrešali samo kapetana Darka Milaniča in napadalca Saša Udovića, ki sta končala reprezentančni karieri.

Zato ni presenečenje, da je bila reprezentanca s svetovnega prvenstva 2002 precej izkušenejša od tiste dve leti poprej. V povprečju je 23 igralcev, ki so bili na seznamu za mundial, za Slovenijo odigralo skoraj 32 tekem. Če zraven ne bi bilo nekaterih mlajših igralcev, ki so se prebijali v reprezentanco (Nastja Čeh, Goran Sanković, Muamer Vugdalić), bi bil preskok še višji.

Takratni rekorder je bil kapetan Aleš Čeh, bil je pri 71 nastopih, čez številko 50 so šli ob njem še štirje.

Kdo je okusil ligo prvakov?

Tistim štirim, ki so z izkušnjami iz lige prvakov potovali že na evropsko prvenstvo 2000, sta se na svetovnem prvenstvu 2002 pridružila še Muamer Vugdalić in Miran Pavlin. Prvi je v njej, tudi on z Mariborom, zaigral na vseh šestih tekmah v sezoni 1999/00, drugi je zbral dva nastopa kot član Porta.

Zlatko Zahović, takrat je bil član Benfice, je svojo izkaznico iz lige prvakov v dveh letih še nekoliko obogatil. Za njim je bilo 32 nastopov in 11 golov. Z Valencio je igral tudi v finalu lige prvakov 2001 in ga izgubil.

Kje so igrali?

Najboljši strelec v zgodovini slovenske reprezentance je tudi eden izmed petih nogometašev, ki so odpotovali v Južno Korejo in so bili člani klubov katere izmed petih najmočnejših evropskih lig. V prvi španski ligi je z Valencio zbral 20 tekem in dosegel tri gole.

Džoni Novak, takrat je igral za Unterhaching v drugi nemški ligi, je bil z 79 nastopi iz prve francoske lige, ki jih je imel že leta 2000, spet najizkušenejši. Za Spasojem Bulajićem, branilcem Kölna, je bilo 17 tekem v prvi nemški ligi, v kateri je za Kaiserslautern 23 tekem odigral tudi Sandi Knavs. Še en naturalizirani Slovenec Rajko Tavčar je bil član Nürnberga, v njegovem dresu je v prvi nemški ligi odigral 12 tekem in dosegel en gol. Popolnoma identično statistiko je imel takrat v prvi italijanski ligi napadalec Lecceja Sebastjan Cimirotić.

Član angleške druge lige je bil s Portsmouthom Mladen Rudonja. V prvi avstrijski ligi je ob kapetanu Alešu Čehu (GAK) igral še Zoran Pavlović (Austria Dunaj). V prvi belgijski ligi so bili štirje reprezentanti (Nastja Čeh in Dejan Nemec v Club Bruggu, Saša Gajser v Gentu in Mladen Dabanović v Lokerenu). Mile Ačimović je igral v Srbiji za Crveno zvezdo in tistega poletja prestopil v člana angleške premier lige, Tottenham, Milan Osterc je bil v prvi izraelski (Hapoel Tel Aviv), Željko Milinović v prvi japonski (JEF United) in Goran Sanković v prvi češki ligi (Slavia Praga).

Pet takratnih reprezentantov je prihajalo iz prve slovenske lige. Trije iz Maribora (Amir Karić, Muamer Vugdalić in Marko Simeunović), po eden pa iz Kopra (Marinko Galić) in Olimpije (Senad Tiganj).

Koliko so bili stari?

Povprečna starost slovenske reprezentance iz leta 2000 je v letu 2002 malce poskočila, a ne prav veliko. Na okroglih 28 let.

Najstarejša reprezentanta sta bila Aleš Čeh, ki se je po svetovnem prvenstvu poslovil od slovenskega dresa, in vratar Marko Simeunović. Stara sta bila 34 let.

Najmlajši je bil Goran Sanković, imel jih je 22.

Slovenska reprezentanca leta 2010:

Koliko reprezentančnih izkušenj so imeli?

Dolgih 12 let nazaj, leta 2010, ko smo Slovenijo na velikih tekmovanjih videli nazadnje, jo je na svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki popeljal zdajšnji selektor Matjaž Kek.

Ekipa je bila manj izkušena od prejšnjih dveh rodov, ki so poskrbeli za nogometno evforijo na slovenskih tleh, v povprečju so njeni člani zbrali manj kot 23 nastopov v članski izbrani vrsti.

Niti eden med njimi ni presegel mejo 50 tekem. Najbližje ji je bil kapetan Robert Koren s 46 nastopi. Najbližji zasledovalec je bil tudi njegov naslednik v kapetanski vlogi, Boštjan Cesar (43).

Kdo je okusil ligo prvakov?

Nihče. Pozneje je to uspelo Samirju Handanoviću, Valterju Birsi, Branku Iliću, Marku Šulerju in Jasminu Handanoviću, a v času svetovnega prvenstva 2010 se z vsaj minuto v elitni evropski nogometni ligi ni mogel pohvaliti niti eden takratni slovenski reprezentant.

Kje so igrali?

Ko beseda nanese na tekme v kakšni izmed petih najmočnejših evropskih lig, je zgodba povsem drugačna. Reprezentanca iz leta 2010 je bila s tega vidika od tistih iz let 2000 in 2002 precej izkušenejša.

Za takrat z naskokom najbolj mednarodno uveljavljenim slovenskim nogometašem Samirjem Handanovićem, takrat je bil še član Udineseja, je bilo 133 tekem v prvi italijanski ligi. Rene Krhin, ki je bil na plačilni listi takratnega evropskega prvaka Interja iz Milana, je pod vodstvom slovitega Joseja Mourinha v prvi italijanski ligi odigral pet tekem.

Valter Birsa (Auxerre, prej Sochaux) je zbral 115 tekem in 12 golov v najboljši francoski ligi. V njej je odigral 64 tekem in dosegel en gol Boštjan Cesar (Grenoble, prej Marseille). Bojan Jokić je za Chievo odigral devet tekem v prvi italijanski, za Sochaux pa pred tem 42 tekem v prvi francoski ligi.

V prvi nemški ligi je za Köln in HSV 86 tekem odigral Mišo Brečko in dosegel dva gola. Veliko več, 22 golov v 60 nastopih za Köln je bilo za Milivojem Novakovićem. Zlatko Dedić, takratni član Bochuma, je v njegovem dresu odigral 25 tekem v prvi nemški ligi in dosegel pet golov. Pred tem je 16 nastopov zbral v prvi italijanski ligi.

Branko Ilić, takrat je bil pri moskovski Lokomotivi, je pred tem za Betis v prvi španski ligi zbral 34 nastopov. Dalibor Stevanović, ki je takrat nastopal za nizozemski Vitesse, je prej v Španiji v tamkajšnji prvi ligi z Real Sociedadom odigral 16 tekem, tudi on je zabil en gol. Imeli smo tudi reprezentanta z izkušnjami najbogatejše lige na svetu, Robert Koren je za WBA v angleški premier ligi odigral 35 tekem in se dvakrat vpisal med strelce.

Od kod so prihajali preostali reprezentanti? V prvi nizozemski ligi sta igrala dva (Tim Matavž za Groningen in Aleksander Šeliga za Sparto Rotterdam). Dva sta bila v prvi belgijski ligi, tako Zlatan Ljubijankić kot Marko Šuler sta bila člana Genta. V grški prvi je igral Aleksander Radosavljević (Larisa), v prvi portugalski Nejc Pečnik (Nacional), v prvi izraelski Andrej Komac (Maccabi Tel Aviv), v prvi poljski Andraž Kirm (Wisla Krakov), v drugi italijanski Jasmin Handanović (Mantova) in v drugi nemški Matej Mavrič (Koblenz).

Iz slovenske lige sta prihajala le dva nogometaša, oba iz Maribora. To sta bila Suad Fileković in Elvedin Džinić.

Koliko so bili stari?

Reprezentanca iz leta 2010 je bila v povprečju nekoliko mlajša od tistih izpred (slabega) desetletja, a je bila z njima primerljiva. V povprečju so bili Kekovi izbranci, v Južnoafriško republiko jih je popeljal 23, stari 26,8 leta.

Najstarejša sta bila rezervista Matej Mavrič in Jasmin Handanović. Štela sta jih 32.

Najmlajša sta bila Rene Krhin (20) in Tim Matavž (21), ki pa sta se v ospredje šele prebijala. Od igralcev z vidnejšo vlogo je imel najmanj let, 23, Valter Birsa.

Slovenska reprezentanca danes:

Koliko reprezentančnih izkušenj imajo?

Za vzorec smo – primerljivo z reprezentancami iz let 2000, 2002 in 2010 – upoštevali 23 slovenskih nogometašev, ki so za reprezentanco odigrali največ minut od začetka lige narodov 2020/21, prvega celotnega cikla, s katerim je Matjaž Kek začel svojo drugo selektorsko zgodbo. Kaj smo ugotovili?

Po številu nastopov za reprezentanco je ta zasedba s povprečjem dobrih 28 nastopov precej izkušenejša od tistih iz let 2000 in 2010. Nekoliko zaostaja le za reprezentanco, ki je igrala na svetovnem prvenstvu 2002.

Z naskokom najizkušenejša reprezentanta sta Jasmin Kurtić in Josip Iličić, ki je s 16 goli tudi tretji najboljši strelec v zgodovini Slovenije, za katero pa zaradi znanih težav že nekaj časa ne igra. Sta pri 80 nastopih. Pri številki 50 je Jan Oblak, takoj za njim je Miha Mevlja (49).

Kdo je okusil ligo prvakov?

Jan Oblak je slovenski rekorder po številu odigranih tekem v ligi prvakov, 69 jih je zbral za Atletico Madrid. Ob njem je v elitni evropski nogometni ligi zaigralo še kar devet reprezentantov iz zadnjega obdobja.

Josip Iličić je s 17 nastopi in 7 goli za Atalanto na drugem mestu. Petar Stojanović je 15 tekem v ligi prvakov zbral z Mariborom in zagrebškim Dinamom. Damjan Bohar je odigral dve ligi prvakov z Mariborom in v obeh po enkrat zadel. Benjamin Verbič je v njej nastopal s Köbenhavnom in s kijevskim Dinamom. Mihi Mevlji je to uspelo z Zenitom, Mihi Blažiču s Ferencvarošem, Benjaminu Šešku z RB Salzburgom, Andražu Šporarju z Baslom in Jaki Bijolu z moskovskim CSKA.

Kje igrajo?

Izkušnje z igranjem v najboljših evropskih lig ima deset slovenskih reprezentantov. Josip Iličić je za Palermo, Fiorentino in Atalanto odigral kar 338 tekem v prvi italijanski ligi in je absolutni rekorder. V tem času je dosegel 96 golov. Številnih asistenc nismo preštevali. Drugi na tej lestvici Jasmin Kurtić, ki zdaj s Paokom igra v prvi grški ligi, je v prvi italijanski ligi odigral 289 tekem in dosegel 29 golov. Jan Oblak je že vrsto let nezamenljiv med vratnicama Atletico Madrida v prvi španski ligi, v kateri je do zdaj branil na 267 tekmah.

Vid Belec, ki je v minuli sezoni branil za Salernitano, je v dresih različnih klubov v prvi italijanski ligi odigral 68 tekem. Miha Zajc, danes je član Fenerbahčeja, jih je 56 in v italijanski serie a dosegel tudi pet zadetkov. Leo Štulac, vezist Empolija, je v njej zbral 49 tekem in dosegel dva gola, njegov klubski in reprezentančni soigralec Petar Stojanović 36 (tudi on je dosegel dva gola), Domen Črnigoj pa je za Venezio odigral 34 tekem in se trikrat vpisal med strelce.

Jon Gorenc Stanković, ki zdaj igra za graški Sturm v prvi avstrijski ligi, je za Huddersfield Town v angleški premier ligi odigral 11 tekem in zabil en gol. Harisu Vučkiću (Rijeka) je to že pred leti uspelo pri Newcastle Unitedu, za katerega je v verjetno najmočnejši ligi na svetu že kot zelo mlad zbral pet nastopov.

Z novo sezono bomo v top pet ligah dobili še dva Slovenca. V prvi italijanski bo z naslednjo sezono za Udinese igral Sandi Lovrić, ki pa v kakšni izmed petih najboljših evropskih lig do zdaj še ni nastopal. V prvo francosko ligo se k Angersu seli Miha Blažič.

V drugi angleški ligi je v prejšnji sezoni za Middlesbrough nastopal Andraž Šporar, ki pa bo poleti najverjetneje menjal klub. Iz prve turške lige prihajajo trije. Miha Mevlja igra za Alanyaspor, Jure Balkovec za Karagümrük, Amedej Vetrih pa je do poletja nastopal za Gaziantep. V prvi ruski ligi kljub mladosti že vrsto let za tamkajšnjega velikana moskovski CSKA nastopa Jaka Bijol. Na Hrvaškem smo imeli v prejšnji sezoni še dva reprezentanta (Adam Gnezda Čerin pri Rijeki in Damjan Bohar pri Osijeku). V prvi poljski je igral Benjamin Verbič (Legia Varšava), v prvi bolgarski Žan Karničnik (Ludogorec), v prvi avstrijski ligi pa Benjamin Šeško (RB Salzburg).

Le en od 23 nogometašev z največ reprezentančnimi minutami v zadnjih dveh letih prihaja iz slovenske lige. To je Gregor Sikošek, ki je član Maribora, a se lahko zgodi, da po dobri sezoni tam ne bo več dolgo.

Koliko so stari?

Povprečna starost nogometašev, ki so najpogosteje branili barve slovenske reprezentance od leta 2020, je primerljiva s prejšnjimi reprezentancami. Znaša nekaj manj kot 28 let (27,7).

Najstarejši reprezentant iz tega obdobja je Josip Iličić, ki ima danes 34 let.

Najmlajši je biser slovenskega nogometa, ki se je tudi podpisal pod zadnji gol reprezentance, 19-letni Benjamin Šeško.

Kaj smo ugotovili?

Čeprav, še od časa drugega selektorskega obdobja Srečka Katanca, že nekaj let poslušamo o tem, da Slovenija enostavno nima dovolj kakovostnih nogometašev za vidnejše uspehe, je resnica malo drugačna. Slovenski nogometaši, ki so na voljo zdaj oziroma so bili v zadnjih letih, še zdaleč niso tako slabi, kot se jih želi v zadnjem času želi prikazati ob vsakem bolečem porazu. Potrebujete argumente?

Skoraj polovica (10 od 23) nogometašev, ki so v zadnjih dveh letih za Slovenijo igrali največ, je že nastopila v ligi prvakov. Od 23 igralcev, ki so bili v reprezentanci na svetovnem prvenstvu 2010, niti eden v njej ni odigral minute. Na prste ene roke smo lahko preštevali tiste, ki so v ligi prvakov igrali iz zasedb iz let 2000 in 2002.

Še bolj se tehtnica na stran zdajšnjih reprezentantov nagiba, ko pogled skoči na nogometaše z izkušnjami iz petih najboljših evropskih oziroma svetovnih lig (angleške, španske, italijanske, nemške in francoske). Zdajšnji reprezentanti so v njih skupaj zbrali že 1.150 nastopov. Skoraj enkrat več kot tisti iz leta 2010 (640). V primerjavi z generacijo iz let 2000 in 2002 je v zdajšnji toliko tekem, kot je bilo v prejšnjih minut.

Jan Oblak je odigral finale lige prvakov, bil je zmagovalec lige Europa in prve španske lige, v kateri je odigral že prek 250 tekem. Josip Iličić je v prvi italijanski ligi zabil skorajda toliko golov (96), kot so nogometaši prejšnjih generacij v njej zbrali nastopov. Skoraj 300 tekem v prvi italijanski ligi je nabral Jasmin Kurtić, ki je zdaj med najboljšimi igralci v prvi grški ligi.

Tri lige prvakov imata za seboj Benjamin Verbič in Petar Stojanović. V njej so igrali tudi Miha Blažič, Miha Mevlja, Jaka Bijol, Andraž Šporar, Benjamin Šeško, ki je pri 19 letih talent svetovnega formata …  Mnogi med njimi so zbrali tudi kup tekem v ligi Europa. Tam so ob omenjenih nastopali tudi Adam Gnezda Čerin, Miha Zajc, Vid Belec, Domen Črnigoj … V prejšnjih generacijah se je s takšnimi evropskimi izkušnjami lahko primerjal redkokdo.

Ne moremo seveda pozabiti niti na Maribor in številne slovenske nogometaše, ki so v času, odkar Slovenija tava v povprečju, z njim dvakrat izkusili ligo prvakov. Najvidnejši med njimi je Damjan Bohar, ki je odigral vseh 12 tekem in v vsaki od obeh sezon dosegel tudi en gol. Mura in z njo potencialni reprezentanti so evropsko jesen s konferenčno ligo izkusili lani.

Izbor postane širši, če upoštevamo nekatere nogometaše, na katere je v zadnjih petih letih Slovenija računala oziroma lahko morda še računa. Na Kevina Kampla, ki je odigral 34 tekem v ligi prvakov in skoraj 200 v prvi nemški ligi. Na Bojana Jokića, za katerim stoji skoraj 150 nastopov v prvi italijanski, francoski in španski ligi. Na Reneja Krina, ki je mejo 150 tekem v prvi italijanski, francoski in španski ligi presegel. Na strelca 90 golov v prvi nizozemski ligi in 15 zadetkov v ligi Europa Tima Matavža. Tudi na v zadnjem času pozabljenega Roberta Berića, ki je zabil skoraj sto golov v prvi francoski in prvi avstrijski ligi. Zdaj igra na Kitajskem.

Tudi število nastopov v reprezentanci, ki je za zdajšnjimi nogometaši, selektorju in drugim ne more predstavljati izgovora. To, da je že od leta 2015 ni bilo niti blizu velikega tekmovanja, v boju za evropsko prvenstvo 2020 in svetovno prvenstvo 2022 pa je možnosti za uspeh pod vodstvom zdajšnjega selektorja Matjaža Keka izgubila že pred koncem kvalifikacij, je enostavno premalo. Kakovost igralskega kadra je slab izgovor.