Televizijski sodniški analitik, ki je priznal svoje napake

Nogomet 17. Apr 20227:00 > 11:082 komentarja
Foto: Uroš Skaza

Dolga leta je delil pravico na slovenskih nogometnih zelenicah. Je avtoriteta slovenskega sojenja in prvi Slovenec, ki je sodil na tekmi Lige prvakov. V zadnjem obdobju pa se v javnosti pojavlja v novi vlogi, na naši televiziji v oddaji Pod prečko komentira delo svojih sodniških kolegov in skozi pravila igre pojasnjuje njihove odločitve. Gost Sportklubovega nedeljskega intervjuja je tokrat Darko Čeferin.

Leta 2005 Slovenija v mednarodnem okolju ni bila pretirano znana po dobrih nogometnih sodnikih. Danes je seveda drugače, iz deželice pod Alpami prihaja kar nekaj uveljavljenih mednarodnih sodnikov, med katerimi je v zadnjih letih močno izstopa Damir Skomina. Pred sedemnajstimi leti pa je “ledino oral” Darko Čeferin, ki 6. decembra 2005 na tekmi med Betisom in Anderlechtom postal prvi Slovenec, ki je delil pravico na tekmi elitne Lige prvakov.

“Takrat je bilo iz države, kakršna je Slovenija, zelo težko priti na ta nivo. Dokazovati se moraš na nižje rangiranih tekmah, da dobiš zaupanje pristojnih. Priti na najvišji nivo res ni enostavno. Na tekmah nižjega ranga ne smeš narediti nobene napake. Če jo, si takoj brez možnosti za napredovanje,” se v preteklost vrača Čeferin.

Leta 2013 je pri 45 letih, kot to velevajo pravila, sodniško piščalko postavil v kot. A ostal močno vpet v delovanje sodniške organizacije. Najprej je pri predavanjih asistiral Vladu Šajnu, Milovanu Nikoliću in Radenku Mijatoviću, nato pa tudi sam postal predavatelj, ki vzgaja nove generacije slovenskih sodnikov. Njegov uradni naziv je svetovalec Nogometne zveze za sodniške zadeve, njegovo delo pa zajema tudi sodelovanje v nogometni oddaji Pod prečko, kjer se posveti tistim sodniškim odločitvam, ki v določenem krogu dvignejo največ prahu.

“Sodnik se pripravi na tekmo, po njej »zapre knjigo« in se pripravi na naslednjo. Televizijske analize po tekmah in pregledovanje mejnih dogodkov pa zahteva povsem drugačen pristop. Lažje je biti sodnik kot analitik vseh teh tekem,” priznava v Sportklubovem intervjuju, v katerem smo se z Darkom Čeferinom pogovarjali o njegovi karieri, delu sodnika, vzgoji slovenskih sodnikov, njihovem statusu v mednarodnem okolju in doma, sodniških napakah ter prevzemanju krivde …

Foto: Uroš Skaza

Sodnik naj se izogiba prebiranju medijev

Če začneva pri najbolj aktualni temi – derbiju. Na njem je sodil Nejc Kajtazović in redko se zgodi, da po takšni tekmi obe ekipi pohvalita sojenje. Kako je po vašem mnenju opravil delo?

Ja, res se ne zgodi velikokrat, da po derbijih obe ekipi pohvalita delo sodnika. Vemo, kaj pomenijo derbiji in če sta obe strani zadovoljni s sojenjem, je to res lepa potrditev dela sodniške ekipe. Je pa res, da tudi sodnik, podobno kot igralci, včasih potrebuje srečo. Srečo, da se ne zgodi veliko zahtevnih, težkih situacij. Najbolj pomembno pri derbijih pa je, da se o sodnikih po tekmi ne govori.

Koliko so skozi vašo kariero medijske debate, kritike, izražena mnenja po tekmah, na katerih ste sodili, vplivale na vas in na vaše delo?

V času, ko sem postal mednarodni sodnik, sem se o tem precej pogovarjal z vodilnimi mednarodnimi sodniki iz Nemčije, Španije, Francije, Anglije in Italije. Zanimalo me je, kako oni gledajo na te medijske kritike. Svetovali so mi, naj se me to čim manj dotakne. Naj ne berem o tem v medijih, naj se izogibam raznoraznim forumom, kajti te stvari bi potemtakem zagotovo vplivale name. Če ne drugače, podzavestno.

Pred petnajstimi leti sicer informacije in mnenja niso krožila tako hitro kot danes, a tudi če bi bil še vedno sodnik, teh zadev ne bi prebiral. Predlog, naj se ne ukvarjamo z medijskimi zapisi in mnenji drugih, je dober še danes. Vseeno pa se temu seveda popolnoma ne moremo izogniti. Slej kot prej slišiš od nekoga, kaj je prebral v medijih. Potem pa je od vsakega posameznika odvisno, kako to sprejme. Tako kot vsi drugi, mora tudi sodnik znati sprejeti kritiko. Na osnovi tega se učiš in poizkusiš izboljšati.

V predavalnici obstaja hierarhija, sicer pa so odnosi kolegialni

Imate v sklopu izobraževanj sodniki tudi delavnice oziroma predavanja o tem, kako naj se čim manj obremenjujete s temi stvarmi in se čim bolj osredotočite na svoje delo?

Imamo. Veliko se pogovarjamo interno, sodnikom starejši svetujemo iz svojih izkušenj. Enkrat letno pa organiziramo tudi predavanja iz komunikologije, psihologije in podobnih ved. S tem želimo, da sodniki dobijo dodatno širino, ki je pomembna za njihovo delo. Da se znajo zoperstaviti stresu in pritisku, ko se znajdejo v takšni situaciji.

Kako pa zdaj po končani karieri sodniki gledajo na vas? So ti odnosi kolegialni ali vendarle bolj na ravni podrejeni – nadrejeni?

Odnosi, sploh s tistimi, s katerimi smo še sodili skupaj, so prijateljski. Se pa sodniki zavedajo, da imamo starejši določeno znanje, ki jih lahko koristi. Če se vrnem na vprašanje, težko govorimo o odnosu »šefa« in njegovih podrejenih. Je pa res, da ko sem v vlogi predavatelja, obstaja določena hierarhija. Tu do nesoglasij ne prihaja.

Foto: Uroš Skaza

Boljši sodnik je tisti, ki dobro rešuje nevsakdanje stvari

G. Čeferin, je bilo lažje soditi na prvoligaških zelenicah kot komentirati in analizirati odločitve vaših kolegov na televiziji?

Ja, prav gotovo. Sodnik se pripravi na tekmo, po njej »zapre knjigo« in se pripravi na naslednjo. Televizijske analize po tekmah in pregledovanje mejnih dogodkov pa zahteva povsem drugačen pristop. Lažje je biti sodnik kot analitik vseh teh tekem.

Če se dotakneva še nekoliko bolj podrobno te priprave na tekmo. Kako to poteka pri sodnikih Prve lige Telemach? Kako se sodnik pripravlja na tekmo? Si ogleduje posnetke, kaj natančno analizira, se morda celo pogovarja z določenimi akterji?

Običajno je sodnik na posamezno tekmo delegiran šest dni pred srečanjem. Takrat izve tudi, kdo so njegovi pomočniki in v zadnjem obdobju tudi sodnik za VAR ter njegov pomočnik. Sodniki se nato med seboj povežejo, kar z uporabo sodobnih družbenih omrežij ni težko.

Sodniki so tako povezani že nekaj dni pred tekmo in med njimi poteka komunikacija. Vsak sodnik pa se pripravlja na svoj način, ki se ga drži. Na dan tekme je pogovor še bolj podroben. Sodniki gredo skozi stvari, ki se dogajajo na tekmi. Glavni sodnik se dogovori s pomočniki, na kakšen način naj mu signalizirajo določene situacije in kakšne informacije potrebuje. Ko je denimo predložek v kazenski prostor, nekdo gleda bližnjo vratnico, nekdo oddaljenejšo, ker en sam sodnik ne more videti vsega.

V dneh pred tekmo sodnik analizira tudi oba nasprotnika in ve, kateri igralci so bolj podvrženi temu, da se ne strinjajo s sodniškimi odločitvami ter so na to pripravljeni. Sodnike pa nenehno opominjamo, da morajo pričakovati nepričakovano. Sodnik mora biti pripravljen, da se lahko vsak trenutek zgodi nekaj, kar ni običajno. Če se vedno zgodi samo tisto, kar lahko pričakuješ, je lahko vsak sodnik. Boljši sodnik pa je tisti, ki dobro rešuje nevsakdanje stvari. Ko se zgodi tak dogodek in ga sodnik dobro reši – tu je razlika med dobrimi in boljšimi sodniki.

Kaj poleg tega dobrega odzivanja v nepričakovanih situacijah še iščete pri sodnikih, da nekoga ocenjujete kot sodniški talent in perspektivo za najvišji rang?

Pred dvajsetimi leti je veljalo, da je sodnik moral igrati nogomet – samo tako je lahko postal dober sodnik. Takrat so trdili, da samo tako čuti igro in ve, kaj je prekršek ter razume, kako se igralec počuti na igrišču. Danes je drugače, tudi če sodnik ni bil aktiven nogometaš, lahko pride do najvišjega nivoja sojenja. Veliko sodnikov začne s sojenjem že pri sedemnajstih letih.

Zelo priporočljivo je tudi, da je sodnik izobražen. Poznavanje pravil igre je osnova, najbolj pomembno je, da ima sodnik v sebi občutek za vodenje igralcev. Ta najbolj pride do izraza takrat, ko sodnik stori napako. Če zna to napako dobro »zapakirati«, da nima težav z vodenjem igralcev, je to zagotovo iskana vrlina. Napake delamo vsi, če zna sodnik situacijo speljati tako, da nima težav z igralci, je to znak, da ima nekaj v sebi.

Največ pa naredi praksa. Tudi, če nekdo pride z ogromno znanja, če je recimo doktor znanosti in poleg tega natančno pozna pravila igre, to še ni garancija, da bo dober sodnik. To pokaže igrišče. Boljši so tisti, ki naredijo manj napak. Tisti hitreje napredujejo.

Foto: Uroš Skaza

Če sodnik stori napako, zakaj je ne bi priznal?

Dotaknili ste se napak. Vsi vemo, da se te sodnikom zgodijo. Tudi napadalci nenazadnje zgrešijo gol s petih metrov. Zakaj se potem zdi, da v slovenskem prostoru sodniki tako težko priznajo te napake? Kakšen je bil vaš odnos do priznanja napake, kaj svetujete mlajšim kolegom?

Ko sem bil sam sodnik, torej pred petnajstimi leti, so bili časi drugačni kot danes. Napake so sestavni del našega posla, a v tistem času je bilo tako, da sodniki niso dajali izjav po tekmah. Medijem nismo razlagali, zakaj smo nekaj dosodili.

Že nekaj časa je drugače. Inštruktorji sojenja sodnikom na seminarjih povemo, da lahko po tekmah medijem dajejo izjave. A pri tem morajo biti previdni in se zavedati, kaj povedo. Če boste sodnika po tekmi Prve lige Telemach vprašali o zadevi, ki je dvignila veliko prahu, ima navodilo, da lahko da izjavo. Se pa vsi ne počutijo najbolje pred kamero ali mikrofonom in se morda zato temu nekoliko izogibajo.

Je pa dobro, da si sodnik, preden da izjavo, pogleda posnetek dogodka. Lahko da je kamera dogodek posnela povsem drugače, kot ga je videl sodnik. In če ga potem novinar vpraša – zakaj si to dosodil tako, je odgovor lahko jasen, ker sodnik ni imel najboljšega pogleda.

Kar pa se tiče priznavanja napak, sem vsaj sam že med tekmo natančno vedel, kdaj sem storil napako. In mi je ni bilo nikoli težko priznati. Bežati pred napako ali pa jo nekam skrivati, to nima smisla. Zakaj je ne bi priznal, če si jo naredil?

V nogometnih debatah pogosto slišimo, da je sodnik nedotakljiv. Da v primeru napake ne bo sankcioniran. V praksi pa ni povsem tako, kajne? V sodniških krogih so verjetno kar precej jasne posledice, če nekdo svoje delo na igrišču opravi slabo in se napake ponavljajo …

Na vsaki tekmi, tudi v nižjih rangih, so na tekmi prisotni kontrolorji, ki ocenijo delo sodnikov, se z njimi pogovorijo in jim pomagajo z nasveti. Hkrati pa jih tudi opozorijo na napake, ki so se zgodile. Kontrolor po koncu tekme v poročilu pošlje tudi oceno, na osnovi katere se rangirajo sodniki.

Če pogledamo najvišji rang tekmovanja, torej prvo ligo, se kontrolor po vsaki tekmi detajlno pogovori s sodniško ekipo. Če dobijo slabo oceno, se ta seveda upošteva. Na osnovi tega sodniki napredujejo hitreje ali počasneje.

Se torej prvoligaškega sodnika, če je recimo nekaj tekem slabše ocenjen, premakne v nižji rang tekmovanja?

Slabi oceni mi pravimo negativna ocena. Če si jo storili v prvi ligi, boš v naslednjem krogu sodil v drugi ligi. Če se napake ponavljajo večkrat, dlje časa ne boš sodil prve lige oziroma se sodnik umakne iz najvišjega ranga. Zgodilo se je že, da sodnik potem nikoli več ni dobil priložnosti za sojenje prve lige. Prihajajo namreč mlajši sodniki, ki kažejo dobre predstave na nižjih nivojih. Težimo k temu, da bi imeli čim več mladih sodnikov na najvišjem nivoju.

Same kazni pa se javno razumljivo ne objavljajo in izpostavljajo, saj bi s tem na sodnika ustvarili še večji pritisk. S tem bi bil že pred tekmo označen kot nekdo, ki mora določeno tekmo soditi zato, ker je bil kaznovan. Sodniki pa sami pri sebi zelo dobro vedo, zakaj ne sodijo tekem določenega ranga.

Slovenski sodniki so v mednarodnih krogih izjemno cenjeni

Zagotovo ste avtoriteta slovenskega sojenja. Nenazadnje ste bili prvi slovenski sodnik v elitni Ligi prvakov. Decembra 2005 ste sodili tekmo Betis – Anderlecht, sezono kasneje Lyon – Steaua, še sezono kasneje Stuttgart – Rangers. So to vaši najlepši sodniški spomini? Lahko sodnik, podobno kot nogometaš, izlušči tekme, ki se jih najraje spominja in so vrhunci njegove kariere?

Zagotovo si sodnik zapomni tekme najvišjega nivoja, na katerem je sodil. Tekme Lige prvakov so povsem na vrhu piramide. Če nekdo sodi 30 ali 40 tekem Lige prvakov, je seveda to zanj že rutinska zadeva. Glede na to, da sem bil leta 2005 prvi slovenski sodnik Lige prvakov, je to bilo nekoliko drugače.

Takrat je bilo iz države, kakršna je Slovenija, zelo težko priti na ta nivo. Dokazovati se moraš na nižje rangiranih tekmah, da dobiš zaupanje pristojnih. Priti na najvišji nivo res ni enostavno. Na tekmah nižjega ranga ne smeš narediti nobene napake, če jo, si takoj brez možnosti za napredovanje.

Utirali ste torej pot, po kateri so kasneje hodili slovenski mednarodni sodniki Damir Skomina, Matej Jug, Slavko Vinčič. Je Slovenija na Uefi zdaj že nekakšen »brand« oziroma blagovna znamka, ki je prepoznana po dobrih sodnikih. Je novim generacijam na nek način lažje?

Ja, to je dobro vprašanje in odgovor je na dlani. Skomina, Jug, Vinčič – vsi trije so bili v elitni skupini sodnikov. Tri, štiri leta nazaj recimo tudi Anglija ni imela treh sodnikov v elitni skupini. Če primerjamo razvitost nogometa v Angliji in Sloveniji, je to veliko priznanje za slovensko sodniško organizacijo. Vsi ti naši sodniki so na mednarodnem nivoju zelo, zelo visoko cenjeni.

Morda bo nekdo mislil, da je to zaradi predsednika Uefe. A sš preden je Aleksander Čeferin postal predsednik, so ti sodniki sodili na tako visokem nivoju, tako da to ni zaradi njegovega vpliva. Ko se z delegacijami drugih držav sestajamo na seminarjih, nas, če se tako izrazim, trepljajo po ramenih in sprašujejo, kaj delate v Sloveniji, da ste tako majhna država, imate pa toliko sodnikov na najvišjem nivoju.

In če se vrnemo nazaj v slovenski prostor – tu smo sodniki po vsakem krogu vedno znova »na tapeti«. Zunaj nas veliko bolj cenijo kot doma. Ampak to je zelo podobno tudi pri drugih sodnikih v drugih državah.

Foto: Guliverimages

Nihče si ne želi, da bi tekme sodil navijač

Ko govoriva o tem odnosu do sodnikov. Velikokrat se v debatah dotaknemo tudi njihove lokalnosti oziroma območja, s katerega prihajajo. Tudi tu ni nič drugače kot v tujih državah. V Španiji polemizirajo o tem, kdo je iz Madrida in kdo iz Barcelone, v Angliji, kdo iz Manchestra in kdo iz Londona, na Hrvaškem, kdo je Dalmatinec in kdo iz Zagreba. Kako sodnik skozi kariero, ko gre po stopničkah do nacionalnega nivoja ostaja nevtralen? Se lahko celo odloči, da nekomu tekem ne bo sodil, ker je na določen klub preveč navezan?

Ko sodniki pridejo do nivoja tekem pod okriljem Nogometne zveze Slovenije, morajo povedati, če so navijači določenega kluba. Nihče si namreč ne želi, da bi tekme sodil navijač. Doslej se v praksi še ni zgodilo, da bi se nekdo opredelil kot navijač določenega kluba. V vodstvu sodniške organizacije nimamo teh informacij, torej naj sodniki ne bi bili navijači.

So pa jasno opozorjeni, da bi te stvari prej ali slej priplavale na površje in za njihove kariere zagotovo ne bi bilo dobro, če bi kasneje pridobili te informacije. Vemo pa, da sodniki v prvi in drugi ligi ne morejo soditi klubom iz kraja, iz katerega prihajajo. To je nepisano pravilo, da se sodnika zaščiti. Ne zato, ker mu ne bi zaupali, ampak da ne bi prihajalo do nepotrebnih negativnih reakcij okolja.

Lahko po vseh teh letih sodniškega dela sploh še pogledate kakšno tekmo tako, da se popolnoma predate nogometnim užitkom ali vam oko vedno uide tudi na to, kako tekmo opravlja sodnik?

Tekme še vedno pogledam z velikim užitkom, ampak z drugačnimi očmi. Seveda si želim dobrih, atraktivnih tekem, a sem vedno fokusiran na sodnike. Jasno, uživaš v potezah nogometašev in v njihovem znanju, krasnih zadetkih, ampak nekako je vedno prioriteta sodnik oziroma kar on naredi na igrišču.

Foto: Guliverimages

VAR je sprostil enormen pritisk, ki ga je imel na svojih ramenih sodnik

Kdo je po vašem mnenju najboljši sodnik na svetu?

Niti Fifa niti Uefa ne želita nikoli rangirati sodnikov. Rangirajo jih mediji, rangira jih statistika. Strokovne organizacije pa ne. Vsi, ki so v elitni skupini so najboljši sodniki na svetu. Tudi sam nimam posameznika, za katerega bi rekel, da je najboljši. Imamo pa v Evropi kar nekaj vrhunskih sodnikov, ki lahko dobro odsodijo prav vsako tekmo.

Pa ste imeli skozi kariero kakšnega sodniškega vzornika? Nekoga, katerega pristop vam je bil še posebej všeč? Če imajo mladi nogometaši svoje Messije in Ronalde, jih imajo tudi mladi sodniki?

Verjetno jih imajo. Ampak sam nisem imel vzornika. Ko gledaš tekme, je idealno, da vzameš od vsakega sodnika tisto, kar bi lahko bilo koristno zate. Da od vsakega sodnika vzameš najboljše stvari. Vedno pa svetujemo mladim sodnikom, naj ne bodo kopija nekoga drugega. Vsak mora imeti svojo pot. Sodnik si mora izbrati tisto, kar ustreza njegovemu karakterju.

Če bi lahko spremenili eno nogometno pravilo, katerega bi spremenili?

Uh, težko vprašanje. To moram malce razmisliti. Pred uporabo VAR-a je bilo zame zelo moteče, da se hude napake sodnika ni dalo popraviti in da je bila ena izmed ekip močno oškodovana. To je VAR rešil in zato je bil vpeljan.

Sodnikom je danes lažje soditi, ker se zavedajo, da tudi ob njihovi hudi napaki ekipa ne bo oškodovana. Če pogledamo najvišji nivo, vemo, koliko denarja se vrti v Ligi prvakov. In predstavljajte si, da se zaradi sodniške napake določena ekipa ne bi uvrstila vanjo ter izgubila velik del prihodka. Pritisk na sodnika je bil enormen, vsak se je bal takšne napake. Dobro je, da zdaj tudi ob hudi napaki sodnika klub ni oškodovan.

Komentari

Vaš komentar