Tonči Žlogar, nekdanji dolgoletni uspešni slovenski nogometaš, je vzorčni primer človeka, ki je uspešno usklajeval šolo in vrhunski šport. V času nogometne kariere je postal diplomirani pravnik. "Nogomet ne sme biti izgovor. Vsaj srednjo šolo mora vsak dokončati. Če se da, pa še kaj več," je povedal selektor reprezentance do 19 let, s katerim smo se veliko pogovarjali o mladih, dotaknili pa smo se tudi tabuja psihičnih težav.

Tonči Žlogar je primer nogometaša, ki je dokazal, da gresta lahko skupaj tudi šola in vrhunski šport. Med nogometno kariero je bil v središču pozornosti pogosto zaradi tega, ker smo mediji izpostavljali njegovo izobrazbo. Ob nogometu je končal Pravno fakulteto v Ljubljani.

Toda ne zgolj na izobrazbo, 44-letni Izolan je lahko zelo ponosen tudi na svojo nogometno pot, ki je bila vse prej kot slaba. Vrsto let je bil v dresih Primorja, Gorice in Olimpije eden najboljših igralcev v slovenski ligi. Potem se je preizkusil še v tujini in kar sedem let navduševal na Cipru. Kot član Enosisa Paralimnija, Anorthosisa Famaguste in Omonie Nikozije je bil med najboljšimi igralci lige.

Zdaj se preizkuša še kot trener, čeprav tega ni načrtoval. “Ne, sploh ne, ampak življenje gre pogosto svojo smer,” je povedal. Trenersko pot je začel pri italijanskemu nižjeligašu Krasu iz Repna, potem je vodil slovenskega drugoligaša Brda in v prvi ligi kranjski Triglav. Pred tremi leti se je preselil na Nogometno zvezo Slovenije, kjer je še danes. Najprej je vodil selekciji do 16 in 17 let, od lanske jeseni pa pristal na selektorskem mestu najboljše slovenske selekcije do 19 let.

Z izkušnjami, ki jih ima kot nogometaš, znanjem, ki ga pridobiva kot trener, in izobrazbo, ki jo ima, je dolgoletni reprezentant (39 nastopov) zagotovo pravi naslov za nekatere teme, ki smo jih odprli v tokratnem pogovoru z njim.

Pravijo, da športniki umrejo dvakrat. Prvič, ko končajo kariero, in drugič tako kot vsi drugi ljudje. Kako težko je, ko moraš končati?
Ko se bliža konec kariere, začneš razmišljati o tem, kaj boš počel v prihodnosti. Sem sicer diplomirani pravnik, a ker sem bil desetletje v tujini, sem iz tega kroga padel, tako da sem nekako vedel, da v tem poslu ne bom pristal.

Imel sem srečo, da konec ni bil tako drastičen. Bilo mi je veliko lažje, ker je bil prehod mehak. Ni bilo obdobja, da bi bil brez službe oziroma obveznosti. Počasi sem končeval igralsko pot pri Krasu, kjer se mi je potem odprla trenerska pot, ki je sicer nisem načrtoval. Nikoli nisem razmišljal o tem, da bom trener.

Težje je bilo, ko sem bil nekaj časa brez službe. Prvi mesec je še okej, posvetiš več časa družini, se malo spočiješ, potem pa kmalu ne veš več, kaj bi sam s sabo. Na srečo to pri meni ni trajalo dolgo. Zaradi tega se marsikateri športnik ne znajde. Kar naenkrat je na razpotju, pa ne ve, kam.

Meni se k sreči ni bilo težko odločiti, kdaj bom končal. Ob tem, da sem se počasi že usmerjal na trenersko pot in začel delati na ustrezni izobrazbi, so me začele pestiti poškodbe, s katerimi prej nisem imel težav. Vedel sem, da je pravi trenutek za konec in sem pri 37 letih končal. Potem me je počasi povleklo v trenerski posel, v katerem zdaj uživam.

Kako drugačen je trenerski posel od tistega, ki ste ga opravljali kot nogometaš?

Ko si igralec, tudi razmišljaš o uspehih ekipe, a v prvi vrsti misliš nase. Kot trenerja te seveda zanima predvsem uspeh ekipe, a moraš znotraj tega razmišljati tudi o vsakem posamezniku. Iščeš rešitve, želiš najboljše za vse. Je precej težje, a ob tem uživam. Organizacija na Nogometni zvezi je zelo dobra, pogoji so vrhunski. Vseskozi sem zaposlen, ob koncih tedna si ogledam veliko število tekem. Selektorji med sabo dobro sodelujemo. Zelo sem zadovoljen.

Kakšni so vaši trenerski ideali in kdo morda idoli?
Zelo všeč mi je zagotovo Pep Guardiola, tudi Max Allegri, v določenem obdobju mi je bil Jose Mourinho, ampak … Prilagajati se moraš predvsem svojim idejam in temu, kar imaš na voljo. Zagotovo je idealno, če igraš lep, napadalen in učinkovit nogomet, ampak do te ravni moraš priti. Moraš imeti na voljo igralce, s katerimi lahko to počneš. Vsi gledamo najvišjo raven nogometa, kjer je vse na najvišji ravni, a mi se soočamo z drugačnimi razmerami. Zato skušam biti realen in prepoznati karakteristike ekipe, ki jo imam. Iz nje skušam izvleči maksimum.

So na Nogometni zvezi Slovenije, ki že več kot desetletje čaka na nov uspeh članske reprezentance, postavili kakšne smernice za mlajše selekcije, s katerimi bi ga lažje dočakali?
Postavljen je nek model, toda znotraj tega ima vsak selektor svojo avtonomijo. Kot sem rekel, selektorji med seboj zelo dobro sodelujemo. Ko je možnost, si pomagamo, čeprav imamo v zadnjem času zaradi covida veliko težav. Dosti tekem odpada, na marsikoga ne moreš računati. Igralcev iz tujine klubi ne spustijo na akcije, če ne gre za Uefin termin.

Kakšen model je bil postavljen?
Da vse selekcije skušajo igrati na podoben način. Kompaktna obramba, agresivnost, v napadu pa čim hitrejše zaključevanje napadov z iskanjem globine. To so neke osnovne značilnosti, ki jih imamo. Plitka formacija, hitri prehodi iz faze obrambe v napad in obratno, iz napada v obrambo. Po odvzeti žogi čim hitrejše iskanje napadalcev oziroma zaključek napada. Postavitve niso določene, to je sistem, znotraj katerih ima vsak selektor proste roke izbiranja. V nekem obdobju smo večinoma igrali sistem 4-2-3-1 in 4-3-3, zdaj se pojavlja tudi sistem 5-3-2. Prepuščen je analizi in pripravi na nasprotnika. Pa seveda tudi glede na sposobnosti igralcev, ki jih imaš.

Denis Popović: Moje reprezentančne poti ni končal Matjaž Kek

Nogomet

28. Jan 2022 6

Nogomet

28. Jan 2022 6

So mladi slovenski nogometaši, s katerimi imate opravka, nadarjeni?
V mlajših selekcijah smo relativno konkurenčni reprezentancam z naše ravni in tudi kakšni boljši. Veliko težav mlajšim generacijam povzroča covid. Letniku 2006 je, na primer, v zadnjem času vzel številne zahtevne mednarodne tekme, ki so pomembne za njihov razvoj. Teh tekem nikoli ne bodo mogli nadoknaditi. Zagotovo je nekaj velikih talentov, ki pa jih čaka še veliko dela. To so mladi igralci, ki se še razvijajo. Vsak po svoje. Nekdo že pri 15 letih kaže ogromno, kdo drug bo več pokazal, ko bo star 17, 19 let. Imamo pa veliko potenciala. To lahko potrdim.

Pereča tema slovenskega nogometa je odhod mladih v tujino. Kako gledate na številne nogometaše, ki se kot rosno mladi podajo zunaj slovenskih meja, redkokomu pa uspe?

Jaz sem šel v tujino kot zrel nogometaš, podobno je bilo tudi z večino v mojih časih, ampak časi se spreminjajo. Nogomet je danes drugačen, takšni prestopi so vse bolj pogosti. Mi smo bili vajeni drugačnega načina dela in odnosov, z mladimi je zdaj drugače. Generacije so se spremenile, treba se jim je prilagajati.

Odhod v tujino je odvisen od primera do primera. Zelo pomembno je, kam odhajaš. O tem, ali bi bilo bolje, da ostane doma ali pa gre v tujino, se dosti pogovarjamo. Je bolje, da ostaneš v nekem okolju, v katerem boš odigral veliko tekem, ki pa niso tako zahtevne, ali je bolje, da odideš na višjo raven, pa manj igraš?

Tukaj ni nekega recepta, končni odgovor je težko podati. Vsak, ki gre, se mora zavedati, kam in zakaj odhaja, kakšen je njegov cilj. Fantje, ki odhajajo, tudi če se ne prebijejo do članskega moštva, tega ne smejo imeti za neuspeh, ampak morajo na to gledati kot na izkušnjo, ki jim lahko pomaga. Ob prehodu z mladinske na člansko raven, ki je najbolj naporna, morajo priti v okolje, kjer bodo spet igrali. Če je to Slovenija, potem je to za njih zagotovo dobrodošlo, a le ob pogoju, da igrajo.

Kaj pa izobrazba? S profesionalizacijo, ki se pomika vse nižje po starostni lestvici, šolo mladi pogosto postavijo na stranski tir. Vi ste vzorčni primer tega, da se izobraževanje da uskladiti tudi z vrhunskim nogometom in čistim profesionalizmom.
Kadarkoli smo na reprezentančnih akcijah, mlade vselej sprašujem, kako jim grem v šoli. Skušam jih podučiti, da je ta zelo pomembna. Sploh za fante v razvoju. Danes, ko se lahko šolaš na daljavo, je precej lažje, kot je bilo včasih, zato izgovorov ne sme biti. Vsaj srednjo šolo morajo končati. K temu moramo težiti vsi.

Noben denar, ki ga imajo morda na mizi, ne sme biti izgovor. Štipendija, ki jo dobivajo, ne garantira nobenega uspeha. Izobraževanje ti da tudi delovne navade. Bolj si znaš razporejati čas, bolj si organiziran, kar je lahko za nadaljnje življenje velik plus. Časa je zagotovo dovolj. Absolutno sem zagovornik tega, da mladi končajo vsaj srednjo šolo. Še bolje pa je seveda, če še kaj več.

Tako kot ste vi postali diplomirani pravnik. Je bilo težko in kako je na vaše izobraževanje gledala nogometna okolica?

Trudil sem se, da sem bil prisoten na vsakem treningu. Manjkal sem le na kakšnem, če sem imel izpit. Zgradil sem življenjski ritual in natančno razporedil čas. Po tem, ko sem postal gimnazijski maturant, sem si zadal cilj, da končam tudi fakulteto, kar mi je potem tudi uspelo. Sicer malce pozneje kot večini mojih sošolcev, saj sem bil dolgo časa v tujini, ampak sem na koncu diplomiral. Vse se da, če se dobro organiziraš. To lahko tudi dobro vpliva na tvojo športno pot, saj potem nimaš čas za neumnosti.

Nogomet in treninge pa sem takrat videl kot sprostitev. Okolica? Nikoli nisem čutil, da bi se mi kdo od soigralcev, trenerjev zaradi tega posmehoval. Mislim, da so me podpirali in zaradi tega tudi bolj spoštovali.

Vas v pravnih vodah lahko kdaj pričakujemo?
Da bi deloval kot pravnik, trenutno ne kaže, v tem trenutku mislim samo na nogomet in na trenersko delo. Če bom kdaj deloval v pravu, se želim temu posvetiti stoodstotno, ne želim biti polovičar. Toda preden se to morda zgodi, si bom moral vzeti kar nekaj časa, da ponovim znanje in se poglobim v materijo. Mi pa to znanje tudi zdaj daje neko splošno razgledanost in olajšuje določene zadeve.

Dotakniva se za konec še teme, ki je tabu, a je aktualna. Psihične težave športnikov. Premalo govorimo o njih?
Ta tema je vedno delikatna. Odvisno je, kako se jo predstavi oziroma, kako se o njej govori. Poškodb, o katerih v športu brez težav govorimo, ne bi enačil s psihičnimi težavami, ki so bolezensko stanje.

Tudi o boleznih govorimo manj, pa čeprav to ni dobro. Prepričan sem, da se bo v prihodnosti začelo govoriti tudi o tem in se bodo vsi, ki imajo take težave, lažje spoprijeli z njim, saj bodo vedeli, da niso edini in je to nekaj, kar se lahko zgodi vsakomur od nas.

Jaz vsakemu, ki se sooča s čim takim, želim da težave prebrodi in se vrne. Še močnejši, kot je bil oziroma bila. Sploh, če gre za odličnega človeka in vrhunskega športnika. Da se vrne na stara pota in uživa v tem, kar počne. Predvsem pa vsem želim, da so zdravi. To je na koncu najpomembnejše. Zdravje je največja vrednota.

Iličićeve težave so se na žalost vrnile

Nogomet

4. Feb 2022 3

Nogomet

4. Feb 2022 3

Ste se s psihičnimi težavami kdaj srečali sami?
Ne, sam takšnih težav na srečo nisem imel, čeprav vem, da bi se hitro lahko zgodilo. Pritiski v nogometu so veliki, tudi življenje prinese svoje izzive, vsak dražljaje doživlja po svoje. Odvisno je od človeka do človeka. Tudi sicer se s takimi težavami v nogometu nisem srečal. V spominu nimam nobenega soigralca, ki bi se spopadal s čim takim.

Kar pa seveda verjetno ne pomeni, da težav ni imel. Zaradi tabuja psihične težave verjetno marsikdo skriva.
Da, zagotovo je, zato pa je vseskozi dobro biti pozoren na vsakega posameznika znotraj ekipe in opaziti, če je kaj narobe. Se z njim pogovarjati. Soigralci, strokovni štab, trenerji, ki so s športniki vsak dan. Absolutno je vsakemu, ki jo potrebuje, treba ponuditi pomoč.

Ste imeli kot nogometaš v klubih na voljo takšno pomoč?
Da. Kjerkoli sem bil, smo imeli na voljo psihologa in sociologa. Z njimi smo imeli pogovore na tedenski ravni, skupinsko, lahko pa tudi individualno, če si pomoč želel oziroma potreboval. Danes je tega še veliko več in prav je, da je tako.

Tonči Žlogar je bil tudi gost prve letošnje oddaje Pod prečko. Novost v Sportklubovi televizijski ponudbi (SK1) lahko spremljate vsak ponedeljek ob 20. uri. Če ste zamudili zadnjo oddajo, si jo lahko ogledate tukaj.