Štirinajst zmag, štirje remiji in le en poraz. To je rezultatska bilanca zadnjih devetnajstih tekem NK Maribor v vseh tekmovanjih. Pod njo se podpisuje hrvaški trener Damir Krznar, na igrišču pa v zadnjem obdobju nase opozarjata njegova rojaka, ki smo ju po klavrnem začetku sezone (pre)hitro označili kot zgrešeni potezi športnega direktorja vijolic Marka Šulerja.
Če bi se sezona začela v mesecu oktobru, bi bil Maribor prvak s takšno lahkoto, kot bo očitno to na koncu tekmovalnega obdobja uspelo Olimpiji. A vemo, da če-ji v življenju in nogometu štejejo bolj malo oziroma nič, vseeno pa izvrstna forma vijolic v drugem delu sezone navijače navdaja z optimizmom, da lahko njihovi ljubljenci v pozitivnem duhu in predvsem s pokalno lovoriko zaključijo letošnjo sezono ter v naslednji resno napadejo najprej evropske presežke, nato pa še državno prvenstveno krono.
Za klavrn začetek sezone, ki je torej štajerskemu ponosu odnesel enakovreden prvenstveni boj z Olimpijo, je nogometna javnost v veliki meri okrivila neposrečeno kadrovanje Mariborčanov v poletnem prestopnem roku. Lanska šampionska ekipa je doživela korenite spremembe, odšli so Ognjen Mudrinski, Đorđe Ivanović, Marko Alvir, Nino Žugelj in Antoine Makoumbou, njihove zamenjave pa nikakor niso uspele zakrpati nastalih lukenj in državni prvaki so se ekspresno poslovili od Evrope ter bili nekaj časa celo na dnu lestvice v Prvi ligi Telemach.
Najprej je ceno neuspeha seveda plačal trener. Radovana Karanovića je zamenjal Damir Krznar, ki se je spopadel s sila zahtevno nalogo. Kako z obstoječim kadrom hitro obrniti rezultatsko krivuljo? Ob omejenem proračunu se je bilo utopično zanašati na pomoč v obliki dragih okrepitev, da pa so spremembe nujne za napredek ekipe, je bilo neizogibno dejstvo.
V vrtincu sprememb sta se “utopila” Vladan Vidaković, ki je odšel na celoletno kaljenje v Gruzijo in Roko Baturina, ki ga je iz mesta prvega napadalca ekipe odpihnil trenutno eden izmed najbolj vročih nogometašev teh prostorov Žan Vipotnik. A tokrat bomo pohvalo ali dve zapisali na račun nogometašev, ki sta se v tem vrtincu dobro znašla in postajata vse pomembnejša člena vijoličaste zasedbe.
Ferrari, ki je dolgo stal v garaži
Po petnajstih krogih državnega prvenstva je imel Ivan Brnić na svojem statističnem računu en zadetek in dve podaji. Na naslednjih petnajstih je petkrat zadel in šestkrat asistiral. Že te številke povedo dovolj o tem, kakšen korak naprej je uspel Dalmatincu, ki ga je že po prejšnjem večnem derbiju Krznar označil kot “ferrari, ki je predolgo stal v garaži, zdaj pa končno drvi po avtocesti”.
Če zavrtimo koledar v mariborsko evropsko poletje, je Brnić sicer že takrat kazal določeno mero potenciala, ki ga je opazil tudi mariborski trener. Predvsem ekstremna hitrost oziroma še bolje rečeno pospešek in eksplozivnost sta tisto, kar mariborski enajstici daje dodatno dimenzijo. Tako ni naključje, da se okrog 21-letnega Splitčana že smukajo ogledniki iz tujine. Njegov preskok, ki se je sicer zgodil skorajda popolnoma v senci nogometnega prebujenja Žana Vipotnika, resnici na ljubo ni tako zelo drugačen od strmega vzpona novopečenega slovenskega reprezentanta …
Zamenjal pozicijo in še našel
Malce več časa je za iskanje svojega mesta pod mariborskim soncem potreboval Marin Laušić. Če smo iskreni, se je iskal tako dolgo, da smo že kar malce pozabili, da je še en nekdanji mladinec Hajduka sploh še del mariborske zasedbe. Laušićeva glavna težava je bila ta, da je bil v ekipo pripeljan kot dodaten člen napadalnega dela zvezne vrste. A po prihodu Marka Tolića in Josipa Iličića je hitro postalo jasno, da bo za preživetje v vselej neizprosni konkurenci zasedbe iz Ljudskega vrta moral poiskati svojo novo nogometno eksistenco.
In očitno jo je našel. Na zadnjih dveh tekmah je krpal vrzeli, ki so nastale po manjših težavah najprej Aljaža Antolina in nato še Jana Repasa. V obeh vlogah globje na sredini igrišča se je zelo dobro znašel. Ko je nadomeščal Antolina, je s krasno podajo zrežiral drugi zadetek Žana Vipotnika proti Gorici. Ko je igral namesto Repasa in je imel vendarle malce bolj napadalno vlogo, je zadel kar sam. Tudi vse ostale naloge, ki pač pritičejo nogometašem na sredini igrišča, je opravljal zelo solidno.
Še posebej v primeru Brnića ima športni direktor Maribora Marko Šuler tako zdaj sladke skrbi. Nogometaš, ki je bil nekaj časa označen kot njegov “kiks”, je zdaj tržno zanimiv produkt, za katerega poleti zanimanja ne bo manjkalo. Marin Laušić pa dodana vrednost zvezne vrste in nekakšen dežurni gasilec, kakršnega vsaka ekipa še kako potrebuje.