Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ne le slovensko nogometno prvenstvo, februarja se je po zimskem premoru na spored vrnila tudi ameriška liga MLS, ki velja za eno najbolj narodno in rasno raznolikih nogometnih lig na svetu. Zasluge za to ima tudi lani preminula brazilska legenda Pele.
Major League Soccer oziroma liga MLS že dolgo časa velja za eno od rasno in narodno najbolj raznolikih nogometnih tekmovanj na svetu. Samo v letošnji sezoni v njej nastopajo nogometaši iz kar 85 držav. Najštevilčneje zastopani so seveda Američani (368 nogometašev), sledijo pa jim Kanadčani (46), Brazilci (37) Argentinci (35) in Kolumbijci (31). Deset ali več nogometašev prihaja še iz Mehike (17), Francije (14), Venezuele (13), Nemčije, Gane (po 12) Španije in pa Urugvaja (po 10). Del mednarodno pisane druščino so tudi trije Slovenci, potem ko se je Aljažu Ivačiču in Žanu Kolmaniču januarja onstran Atlantika iz Domžal pridružil tudi mladi Mitja Ilenič.
Liga MLS je tako narodnostno precej bolj raznolika tudi od petih najmočnejših evropskih lig, saj v angleškem prvenstvu nastopajo nogometaši iz 62 držav, v nemškem iz 63, francoskem iz 67, italijanskem iz 70 in španskem iz 57. Poleg tega jo v kar 63 odstotkih sestavljajo igralci narodnih manjšin, del le teh pa je bilo lani tudi 36 odstotkov trenerjev v ligi.
Kako raznolika je slovenska liga?
Po podatkih za nogomet specializirane spletne strani Transfermarkt v Prvi ligi Telemach nastopa 257 nogometašev, od tega jih je 45,1 odstotka oziroma 116 tujcev. Prihajajo iz 33 držav: 97 iz Evrope, 16 iz Afrike, dva iz Južne in eden iz Severne Amerike. Najštevilčnejši so igralci iz Hrvaške (36), 15 jih je iz BiH, po sedem iz Nigerije, Avstrije in Francije, pet pa iz Srbije. Največ tujcev imata v svoji ekipi Mura in Olimpija (14), s po trinajstimi pa jim sledijo Maribor, Gorica, Koper in Radomlje.
Negotovi začetki
Kot ugotavlja profesor komunikologije John M. Sloop z univerze Vanderbilt lahko zasluge za izjemno raznolikost v ligi MLS pripišemo njeni predhodnici – severnoameriški nogometni ligi (NASL), piše The Observer. Le ta se smatra kot prvi resen poskus profesionalizacije nogometa v ZDA. Tekmovanje je potekalo med letoma 1968 in 1984, vrh priljubljenosti pa doseglo v 70. letih minulega stoletja.
Začetki lige so bili sicer vse prej kot obetavni, saj so bile tekme slabo obiskane, zaradi nizke gledanosti pa je tekmovanje kaj kmalu ostalo tudi brez televizijskih prenosov. Če je v uvodni sezoni v prvenstvu še nastopalo 17 klubov, jih je v drugi ostalo le še pet. Razvoj je bil tako počasen, saj je imela liga leta 1973 vsega devet udeležencev, povprečen obisk pa je znašal le okoli 6000 obiskovalcev na tekmo.
Amerikanizacija nogometa
Tedanji komisar Phil Woosnam kot tudi lastniki klubov so bili zato prepričani, da morajo ligo amerikanizirati, če jo želijo približati ciljni publiki. Z različnimi prijemi, kot je postavitev navijačic ob rob igrišča, so poskusili narediti tekme bolj spektakularne, v želji po povečanju števila zadetkov pa so rahlo priredili tudi pravila.
A prijemi, s katerimi so posegli tako v vsebino kot značilnosti igre, so naleteli na zelo mešane odzive. Čeprav je NASL uspelo povečati število gledalcev, je spektakel, ki je spremljal dogajanje na zelenici številne tudi odvrnil od obiska obračunov. Kot je tedaj poročala revija Newsweek, je liga računala predvsem na podporo imigrantov prve generacije, ki pa tekem niso obiskovali. Razlog? Ankete so pokazale, da se je kakovost nogometa tradicionalni navijaški bazi preprosto zdela preslaba.
Podobno so razmišljali tudi nogometaši iz Evrope, ki so jih vse inovacije Američanov in slaba kakovost lige odvrnile od prihoda v ZDA. A šele študija, ki so jo naročili pri NASL, je vodilne naposled prepričala, da bodo za večjo priljubljenost morali dvigniti tudi raven igre. Tedaj so bili naposled storjeni tudi prvi koraki k povečanju tako rasne kot mednarodne raznolikosti.
Prihod zvezdnikov
V krog najbolj ambicioznih klubov v NASL je tedaj sodil New York Cosmos, ki mu je kot enemu od prvih uspelo k sebi zvabiti zveneče ime. To je bil nihče drug kot Pele, ki se je leta 1975 ekipi pridružil iz pokoja, za tri sezone pa je prejel domnevih 4,7 milijona dolarjev. Brazilcu so se nato v nadaljevanju pridružili tudi drugi zvezdniki, kot so nemška legenda Franz Beckenbauer, Italijan Giorgio Chinaglia in Pelejev rojak Carlos Alberto.
Po Cosomosu so se kmalu začeli zgledovati tudi tekmeci, ki so začeli podpisovati vrhunske nogometaše. Med drugim so se v tistem obdobju v ZDA preizkusili tudi Johan Cruyff, Gerd Müller, Peter Osgood, Bobby Moore, Eusebio in George Best.
Učinki so bili skoraj takojšni, saj sta se zvišala tako obiskanost kot tudi interes medijev. Več zanimanja za prihod so pokazali tudi ostali nogometaši in ne le zvezdniki, ki so bili v jeseni svoje kariere. A da so klubi z njihovim prihodom lahko našli predvsem finančno ravnovesje, so se morali začeti ozirati tudi po nadarjenih predvsem pa podcenjenih igralcih, ki so jih večinoma našli v Afriki oziroma med afriško diasporo. Pri tem jim je šla na roko tudi močna prisotnost rasizma v svetu, ki je bil bodisi prikrit bodisi so ga podpirale državne oblasti.
Majhno število temnopoltih v Evropi je k odhodu v NASL prepričalo napadalca iz Trinidada in Tobaga Leroya DeLeona. Kot je nekoč dejal, se je leta 1969 pridružil New York Generals po preizkusu pri angleških klubih, kjer je srečal le enega temnopoltega stanovskega kolega – Clyda Besta iz West Hama. Za primerjavo, za moštvo Washington Darts, ki se mu je DeLeon pridružil pet let pozneje, je nastopalo kar sedem njegovih rojakov.
NASL kot priložnost za beg pred aparthaidom
Še precej slabše kot v Evropi se je temnopoltim nogometašem godilo v Južnoafriški republiki, kjer belopolti in temnopolti igralci sploh niso smeli igrati med seboj. Liga NASL je zato za mnoge predstavljala priložnost, da so ubežali aparthaidu. Dva od takšnih sta bila Patrick “Ace” Ntsoelengoe in Webster Lichaba. Slednji je v začetku 80. letih igral v Atlanti, obdobje, ki ga je preživel tam, pa mu je ostalo v zelo lepem spominu. “Smel sem jesti v katerikoli restavraciji, oditi v katerikoli nočni klub in se, če sem želel, gibal v kateremkoli predelu mesta. Življenjski slog je bil povsem drug. Obravnavali so nas enakopravno”« je nekoč dejal danes 68-letni Lichaba.
Zelo podobno izkušnjo je imel v ZDA tudi Kaizer Motaung, ki je bil član Atlanta Chiefs, pozneje pa se vrnil v Južnoafriško republiko in ustanovil zelo uspešen klub Kaizer Chiefs. “Amerika mi je odprla oči. Bil sem v tuji deželi, a tam so temnopolte precej bolj spoštovali.”
V NASL pa še zdaleč niso zaigrali le temnopolti Južnoafričani. Zaradi aparthaida v državi je mednarodna skupnost Južnoafriškim športnikom prepovedala udeležbo na mednarodnih tekmovanjih, zato so priložnost igranja pred številčnejšim občinstvom pograbili tudi tamkajšnji belopolti športniki. Kot je v eni od svojih študij zapisal nogometni poznavalec Chris Bolsmann, so se tako belopolti kot temnopolti igralci pozneje vrnili v domovino, odločeni ukrepati proti apartheidu in prepričani, da bodo uspeli v skupnem boju proti rasizmu.
Spet drugi so se odločili, da si po koncu kariere življenje ustvarijo v ZDA in pripomorejo k nadaljnjemu razvoju nogometa tam. Vratar Trinidada in Tobaga Lincoln Phillips, ki je igral za Baltimore Bays, je tako postal trener nogometne ekipe univerze Howard – prve temnopolte fakultete, ki je leta 1974 osvojila nogometno prvenstvo NCAA. Pozneje je pomagal tudi pri ustanoviti združenje Black Soccer Coaches, organizacije, ki temnopoltim trenerjem pomaga k lažji uveljavitvi v nogometu.
Še vedno dovolj prostora za napredek
Prav vrata do vodstvenih položajev kljub velikemu napredku, ki je bil storjen na področju spodbujanja raznolikosti v nogometu, temnopoltim tako v Evropi kot ZDA še naprej ostajajo zaprta. Od ustanovitve lige MLS leta 1996 je eno od 29 ekip doslej vodilo le sedem temnopoltih trenerjev. Trenutno sta to Ezra Hendrickson pri Chicago Fire in Robin Fraser pri Colorado Rapids, pred njimi pa so priložnost dobili le še Ruud Gullit, Denis Hamlett, Vieira, Aron Winter in Thierry Henry.
Zelo podobno je tudi na stari celini, kjer sta v petih najmočnejših ligah le dva temnopolta stratega – že omenjeni Patrick Vieira (Crystal Palace) in Antoine Kombouare (Nantes).
“Priložnost moramo ponuditi tudi ljudem temnejše polti,” je za BBC povedal Vieira. “Smo tako dobri kot vsi ostali, a ko pogledaš pet najboljših lig na svetu, hitro ugotoviš, da število temnopoltih trenerjev ni dovolj visoko. Na splošno verjamem, da ko je govora o vodstvenih položajih, nam vrata niso odprta. Tu imam v mislih predvsem vodenje ekip pa tudi višje položaje v nogometu,” je poudaril nekdaj izvrstni francoski reprezentant.
Težave se dobro zavedajo pri Angleški nogometni zvezi (FA), ki je pred dvema letoma sprejela kodeks, s katerim želi ublažiti rasno neenakost v nogometu. K njegovemu spoštovanju so se zavezali vsi klubi v premier ligi in še 30 drugih, pri čemer morajo vsako leto predložiti podatke o svojih zaposlenih.
Za zelo podobno pravilo so se pred dobrim letom dni odločili tudi v MLS, kjer morajo pri iskanju kandidatov za vodstvene položaje razgovor v sklepni fazi izbora ponuditi najmanj dvema kandidatoma iz manj zastopanih družbenih skupin, pri čemer mora biti eden od njih temnopolt oziroma Afroameričan.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!