Florentino Perez je idejni oče Superlige, ki je prejšnji teden stresla (nogometni) svet. Eden najbogatejših Špancev, ki je razjezil predsednika Uefe Aleksandra Čeferina in številne nogometne deležnike, je človek vizije, ki jo je v preteklosti uresničil pri svojem Real Madridu. Zdaj jo želi preslikati na elito nogometnega sveta.

Leta 2000, ko je bil eden najboljših nogometašev na svetu, se je Luis Figo pripravljal na začetek pogajanj za podaljšanje pogodbe z Barcelono.

Florentino Perez, dolgoletni Realov navijač, ki je tekme na Santiagu Bernabeu v družbi očeta obiskoval že od majhnih nog, je bil takrat na začetku vzpona v vrh španske družbene elite. Začel je uresničevati svoje sanje.

Tiste, da bo nekoč Realov dres oblekel kot nogometaš, je opustil že zdavnaj. O tem, da se bo usedel v Realov predsedniški stolček, pa je takrat sanjal močneje kot kadarkoli.

Julija 2000 je Perez še drugič kandidiral za predsednika Reala in navijačem v primeru zmage na volitvah obljubil prvega zvezdnika največjega tekmeca, Figa.

Da bi jih prepričal, je dejal, da bo iz svojega žepa vsem plačal letne članarine, če obljube v primeru zmage ne bo izpolnil. Koliko bi ga to udarilo po žepu? Plačati bi moral okoli osem milijonov evrov, so izračunali takrat.

Čeprav je Figo v javnosti trdil, da so takšne trditve neresnične, se je Perez v zakulisju s Portugalčevim agentom v resnici dogovoril za prestop, do katerega bi v primeru Perezove zmage moralo priti. Če se to ne bi zgodilo, bi moral Figo globoko seči v svoj žep. Koliko bi moral plačati? Okroglih osem milijonov evrov, so pisali takrat.

Nihče, niti Figo in njegov agent, poleti leta 2000 ni verjel, da lahko Perez na volitvah premaga Ramona Mendozo, ki se je le nekaj tednov pred tem z Realom veselil drugega evropskega naslova v zadnjih treh letih po skoraj treh desetletjih čakanja pred tem. Zgodilo se je prav to.

Perez je zmagal s 55 odstotki prejetih glasov in okušal prve trenutke izpolnitve dolgoletnih sanj. Teden dni za tem je ob njem s šalom Reala stal Figo in naznanjal prve trenutke enega najbolj kontroverznih prestopov v zgodovini nogometa. In tudi najdražjega. Čeprav je bil v hudi krizi, je Real namreč poskrbel za rekord. Barceloni je nakazal 60 milijonov evrov.

Vsi predsedniki Real Madrida:

• 1900-1902: Julian Palacios
• 1902-1904: Juan Padros
• 1904-1908: Carlos Padros
• 1908-1917: Adolfo Melendez
• 1917-1926: Pedro Parages
• 1926-1929: Luis de Urquijo
• 1929-1935: Luis Usera Bugallal
• 1935-1939: Rafael Sanchez Guerra
• 1939-1940: Adolfo Melendez
• 1940-1943: Antonio Santos Perralba
• 1943-1978: Santiago Bernabeu
• 1978-1985: Luis de Carlos
• 1985-1995: Ramon Mendoza
• 1995-2000: Lorenzo Sanz
• 2000-2006: Florentino Perez
• 2006-2009: Ramon Calderon
• 2009-2009: Vicente Boluda
• 2009-?: Florentino Perez

Galaktični nakupi, ki so poskrbeli za glamur

Perez je takrat trdil, da je v roke dobil klub, ki je imel prek 200 milijonov evrov dolgov, Mendoza je govoril polovico manj.

Mnogi so bili ogorčeni, ko si je Perez ob tako rdečih številkah v finančnih bilancah privoščil tako bogat nakup. Takrat se ni slišalo logično, a njemu je bilo. V blišču in pozornosti, ki jo ta prinaša, je vizionarsko našel rešitev. Real je začel obljubljati spektakel.

Že leto pozneje je za 77 milijonov evrov iz Juventusa prestopil Zinedine Zidane. Leta 2002 je za 45 milijonov evrov iz Interja prišel še junak svetovnega prvenstva v Južni Koreji in na Japonskem tistega leta, Brazilec Ronaldo.

Leta 2003 je zvezdniški glamur v Madridu dopolnil David Beckham, za katerega je Real Manchester Unitedu plačal 37 milijonov evrov. Svoj prvi predsedniški mandat je Perez zaključil z 27 milijonov evrov vrednim nakupom Sergia Ramosa iz Seville.

Ko je leta 2009 prišel nazaj, je Perez na nogometni tržnici udaril še močneje in na njej v enem poletju pustil več kot 200 milijonov evrov, ujel pa oba dobitnika zadnjih dveh zlatih žog.

Najprej je 67 milijonov evrov Milanu plačal za Kakaja, malo za tem je za rekordnih 94 milijonov iz Manchester Uniteda pripeljal takrat najboljšega nogometaša na svetu Cristiana Ronalda. Za 35 milijonov evrov je prišel še Karim Benzema iz Lyona.

Pozneje je Perez šokiral še nekajkrat. Garetha Bala je iz Tottenhama leta 2013 kupil za rekorden 101 milijon evrov. Za junaka svetovnega prvenstva 2014 Jamesa Rodrigueza je tistega leta Monacu plačal 75 milijonov evrov, leta 2019 pa s 115 milijonov evrov vreden nakup Edena Hazarda iz Chelseaja postavil klubski rekord.

Za vse galaktične prestope se je pošteno potrudil. Za nekatere se je pogajal tudi več let. Z drugimi je šlo bolj hitro. Pogodbe je podpisoval tako na prtičkih v toaletnih prostorih hotelov, pa tudi v mnogo bolj ugodnem okolju razkošnih jaht.

“Perez je zagotovo najboljši pogajalec na svetu,” je o njem povedal eden od njegovih najtesnejših sodelavcev.

Najdražji nakupi Florentina Pereza:

• 115 milijonov evrov – Eden Hazard (leta 2019, iz Chelseaja)
• 101 – Gareth Bale (2013, iz Tottenhama)
• 94 – Cristiano Ronaldo (2009, iz Manchester Uniteda)
• 77,5 – Zinedine Zidane (2001, iz Juventusa)
• 75 – James Rodriguez (2014, iz Monaca)
• 67 – Kaka (2009, iz Milana)
• 63 – Luka Jović (2019, iz Eintracht Frankfurta)
• 60 – Luis Figo (2000, iz Barcelone)
• 50 – Eder Militao (2019, iz Porta)
• 48 – Ferland Mendy (2019, iz Lyona)

Najboljši in najbogatejši klub na svetu

Pod vodstvom Pereza je Real postal najboljši in najbogatejši klub na svetu. Sploh na mednarodnem prizorišču je nadvse uspešen. Petkrat je bil evropski in petkrat svetovni prvak, osvojil pa je tudi štiri evropske superpokale. Petkrat je bil španski državni in petkrat španski superpokalni prvak. Osvojil je še dva španska pokala.

Real je danes tudi že dolgo eden najbogatejših klubov na svetu. Na zadnji Forbesovi lestvici se je s 4,67 milijarde ocenjene vrednosti znašel na drugem mestu, le sto milijonov evrov za Barcelono, ki pa je v hudih dolgovih.

Real ni. Kljub letu pandemije in vsemu odlivu prihodkov, ki jih je to prineslo, je v prejšnjem letu v finančnem poročilu za sezono 2019/20 prikazal dobiček.

Real je danes simbol glamurja. VIP loža stadiona Santiago Bernabeuu je prostor za mreženje svetovne elite. Na tekmah Reala se v njej zbirajo številni najpomembnejši akterji iz sfer politike, gospodarstva, šovbiznisa in seveda tudi športa.

Perez pač dobro ve, da za uspeh potrebuješ tudi vpliv in moč. To sta mu zagotovo povedala tudi njegova tesna prijatelja, nekdanji španski kralj Juan Carlos in nekdanji španski predsednik Jose Maria Aznar.

Real deluje drugače. Kako?

Čeprav je kralj zakulisnega dogajanja, pa v zadnjem desetletju tudi Perez vse težje drži stik s klubi, kot sta denimo Manchester City in PSG, ki ju poganjajo milijarde zasebnih investitorjev.

Real mora namreč denar ustvarjati sam, saj je organiziran kot društvo. Vsaj na papirju ga vodi 90 tisoč klubskih članov, navijačev, ki pa ob nekaj ugodnostih razen na izbor predsednika prav veliko z vodenjem kluba nimajo.

Real vodijo predsednik in uprava kluba, v kateri pa sedijo samo ljudje, ki lahko jamčijo denar v višini petih odstotkov klubskega letnega proračuna. Ta se je v prejšnji sezoni ustavil pri nekaj čez 700 milijonov evrov.

Vrata do vodstvenih struktur kluba so odprta le za redke. Bogataše, ki pa denarja v klub ne vbrizgavajo. V žep bi morali seči le v primeru, če bi ga s posojili reševali pred propadom.

Superliga. Ideja, ki zori že dolgo.

Da se kaj takega ne bi zgodilo, si Perez že dve desetletji, k projektu pa je resneje pristopil v zadnjih treh letih, prizadeva za tekmovanje, ki je prejšnji teden močno streslo nogometni svet. Ideja, za katero v prvi vrsti stoji prav 74-letni Perez, ki spet stavi na elito.

Španski milijarder, pod palcem naj bi imel 2,2 milijarde evrov, je že vrsto let prepričan, da je prava pot le ena. Da se bodo nekoč na najvišji ravni med seboj merili samo najboljši in najbogatejši.

Ideja o Superligi je v njegovi glavi zorela vse do tega meseca, ko je šel v akcijo. Predsedniške volitve je Real po navadi izpeljal po koncu sezone. Tokrat jih je najavil že 1. aprila, dal morebitnim kandidatom, ki pa jih ni bilo, možnost za oddajo kandidature le do 12. aprila in 13. aprila ob 0:01 objavil, da je Perez dobil nov štiriletni mandat.

Prejšnji teden je potem Perez skušal iti do konca, a je puč nogometne elite, v katerega je potegnil številne pomembne akterje nogometnega in tudi finančnega sveta, neslavno propadel. Medtem ko so z nasprotnega brega opazovali zmago predsednika Uefe Aleksandra Čeferina, so prejšnjo sredo vsi uporniki molčali. Ni naključje, da je bil prav on tisti, ki je po fiasku pred javnost stopil prvi.

“To je edina rešitev. Uefinega sistema ne razume nihče. Najnovejšo reformo bomo dočakali leta 2024. Do takrat bomo mrtvi. V zadnjih dveh letih je proračun Reala padel za 400 milijonov evrov. Denar z naslova televizijskih pravic upada. Občinstvo se zmanjšuje. Spremembe so njune. Stanje je dramatično,” je povedal Perez, ki v ozadju zagotovo že snuje načrt, kako bo izvedel naslednji napad.

Poraze je že doživljal, a se je vedno pobral. Še preden ga je žena, s katero sta bila do njene smrti leta 2016 poročena kar 42 let, prepričala, da se poda na teren gospodarstva, se je preizkusil v politiki in pogorel. Tudi v boju za predsedniški stolček Reala mu je najprej spodletelo, potem je neslavno, z odstopom končal še svoj prvi predsedniški mandat, ampak se vedno vrnil in postal še močnejši.

Z njegovo idejo o reševanju nogometne elite se danes strinja redkokdo, a tako je bilo že leta 2000, ko je v času velike finančne krize Reala začel z astronomskimi nakupi najboljših nogometašev na svetu in uspel. Se lahko zgodovina ponovi?

Ko smo že pri preteklosti, pa morda za konec še tole: Real je bil leta 1955 eden od pobudnikov ustanovitve evropskega pokala državnih prvakov, ki ga danes poznamo pod imenom Liga prvakov. Uefa je bila proti. Danes je od tega tekmovanja odvisen njen obstoj.