Z Valterjem Birso, dolgoletnim slovenskim nogometnim reprezentantom, ki je pred kratkim končal bogato športno pot in od takrat do zdaj ni javno nastopal, smo se pogovarjali o njegovem 16-letnem popotovanju po tujini, zvezdniških trenutkih, ki jih je doživel v slovitem Milanu, reprezentanci in tudi o tem, zakaj je iz nje predčasno odšel. Seveda smo spregovorili tudi o nepozabnem golu v Johannesburgu leta 2010.

Na semaforju je bila 13. minuta drugega kroga C skupine svetovnega nogometnega prvenstva 2010, v kateri je bila Slovenija po zmagi na prvi tekmi proti Alžiriji na vrhu. Kapetan Robert Koren je žogo podal do Bojana Jokića, ki jo je spravil do Aleksandra Radosavljevića, ta pa je njeno pot podaljšal do Valterja Birse.

Nogometaš s številko 10 je žogo prejel v na videz ne preveč nevarni situaciji, potem pa s svojo vedno nevarno levico udaril po njej in poskrbel, da je po strelu z več kot 20 metrov končala v mreži. Goool!

Slovenija je bila takrat z eno nogo že v osmini finala, pozneje po golu Zlatana Ljubijankića pa kar z obema, ampak potem zapravila zmago in na koncu svojo pot končala v skupinskem delu.

“Škoda. To še danes boli. Zaradi tega tudi spomin na ta gol ni tako lep, kot bi lahko bil,” se te nepozabne tekme proti ZDA v Johannesburgu spominja avtor enega najbolj nepozabnih trenutkov v zgodovini slovenskega športa.

Poslavlja se strelec čudovitega gola proti ZDA

Nogomet

29. Avg 2021 0

Nogomet

29. Avg 2021 0

Z njim smo se več kot uro in pol pogovarjali v idilični okolici Vipavske doline na posestvu enega od njegovih prijateljev iz vinarskih krogov, v katerih se že nekaj časa suče.

Pili smo odlično vino in obujali spomine na njegovo dolgo nogometno pot. Potem ko je bil nekaj mesecev brez kluba in razmišljal, kaj in kako, jo je pred štirimi tedni uradno in dokončno končal. Ni mu žal. “Čutim, da sem se odločil pravilno,” je povedal Primorec iz Šempetra pri Gorici, od koder prihaja glede na majhnost nevsakdanje veliko odličnih nogometašev (Tim Matavž, Miha Zajc, Goran Cvijanović, Etien Velikonja …).

Pogovarjali smo se tudi o njegovem meteornem vzponu v najstniških letih in dolgi odisejadi po najboljših evropskih ligah, ki je trajala kar 16 let. V prvi italijanski ligi je odigral 223, v prvi francoski pa 149 tekem. Devetkrat je nastopil tudi v Ligi prvakov in tam zabil en gol. Podobno mu je uspelo tudi na svetovnem prvenstvu.  Kariera, nad katero se ne more pritoževati.

“Ne, glede na to, kje sem začel, se res ne smem. Dosegel sem veliko več, kot sem si kadarkoli mislil, da bom,” je pomirjeno zaključil nogometaš, ki ga bomo po novem naslavljali z nekdanji. V novo poglavje življenja vstopa zadovoljno in se ga zelo veseli.

“Življenja ni konec, zdaj se šele zares začne,” je povedal, malo pozneje pa srknil požirek vrhunskega vina, ki ga je dotočil prijazni gostitelj pogovora, priznani vinar Primož Lavrenčič. “La vita è bella” (življenje je lepo, op.p), kot pravi kultni film legendarnega italijanskega režiserja Roberta Benignija.

“Rad bi še naprej igral nogomet,” ste dejali decembra lani, ko ste bili že nekaj mesecev brez kluba. Potem ste pred mesecem dni naznanili konec kariere. Kaj se je vmes dogajalo?
Takrat sem bil nekaj čas brez kluba, razmišljal sem, kaj in kako. Rekel sem si, da bom počakal na ponudbe in razmislil. Če bi prišla kaka zanimiva, bi z družino potrpel še leto ali dve. Nekaj sem jih dobil. Nekatere iz, kot pravimo, nogometno eksotičnih držav, nekaj jih je bilo iz Italije, ena tudi iz Francije, a me niso prepričale.

Ni mi dišalo, da bi bil stran od družine, otroke smo namreč dali v šolo, vrtec v Sloveniji, tako da bi odšel sam. Potem sem se odločil, da je dovolj. Tudi zaradi tega, ker, kamorkoli bi šel, ne bi bil stoodstotno pri stvari. Družina se mi je vseskozi podrejala, zdaj je napočil čas, da se tudi jaz podredim njej.

Zakaj pa niste odigrali še kakšno sezono v Sloveniji?
Nekaj pogovorov je bilo, a nič konkretnega. Tudi sam sem takoj rekel, da ne pride v poštev. Če bi igral, bi tako ali tako igral samo za Gorico. Maribor, Olimpija, kjer bi verjetno osvajal lovorike, me nista zanimala. Ampak vem, da pri Gorici ne bi bil stoodstoten.

Ne bi si dopustil, da bi prišel tja, malo treniral in malo igral, z glavo pa ne bi bil povsem pri stvari. Za denar tako ali tako ne bi igral. Prišel bi igrati zastonj, ampak če bi prišel, bi si želel priti, da pomagam. Ne čutim, da bi lahko. Nisem si želel doživeti tega, da bi mi navijači na koncu žvižgali. Jaz bi želel, ampak ne bi mogel.

Je bila odločitev o koncu kariere težka?
Niti ne, sploh ne. Verjetno se vsak športnik boji tega trenutka. Po tem, kar sem slišal od drugih, sem si mislil, da bo precej huje. Da bom dvomil o svoji odločitvi. Nekoč se pač moraš upokojiti. Vedno ne boš igral. Čutim, da je prišel ta trenutek. Eno je nastopati, drugo pa igrati. Jaz si nastopati nisem želel.

Ni konec življenja. Komaj dobro se je začelo. Moje življenje je v veliki meri zaradi nogometa lepo in bo tako tudi naprej. Za zdaj sem kot upokojenec zelo zadovoljen. Je natanko tako, kot sem si zamislil.

Sprva smo bili zaradi Covida tako ali tako vsi doma, zdaj živim umirjeno življenje. Prej je bil ritem naporen. Zajtrk, vožnja otrok v šolo, trening, domov, kosilo, počitek, trening. Zdaj imam čas, da obiščem tudi prijatelje, predvsem iz mojih vinarskih krogov. Lepo se imam. Ne pritožujem se. Nimam se za kaj.

Boste v nogometu ostali?
V trenerskem delu se ne vidim, vsaj zdaj. V funkcionarskih vodah tudi ne vem, kako bi deloval. Investicij v klube od mene ne pričakujte, saj jih slovenska zakonodaja niti ne dovoli. Nismo še tam, da bi s tem v Sloveniji lahko kaj naredil. Ne da se pomagati na tak način.

Imam pa neke druge določene ideje, s katerimi se že ubadamo. Naj to še malo počaka, da vidimo, ali bomo lahko pomagali na tak način. Eno je ideja, drugo pa, če stvar lahko funkcionira. Če bi se dalo, bi lahko naredili stvari, ki bi pomagale slovenskemu nogometu. Ampak počasi, komaj sem prišel domov.

O kakšni pomoči pa govorite?
Naj to za zdaj ostane skrivnost.

Ste zdaj, ko ste končali z igranjem nogometa, zadovoljni s tem, kar ste z njim dosegli?
Zelo. Nisem si mislil, da bom 16 let igral nogomet v tujini. Da bo moja družina preskrbljena, ko se bom vrnil, in bodo lahko otroci normalno odraščali. Seveda bi zdaj, ko pogledam nazaj, marsikaj tudi spremenil. Nenazadnje bi spremenil tudi odločitve, ki so bile dobre, a bi lahko bile še boljše.

Dosegel sem več, kot sem si lahko mislil, da bom. Začel sem v Šempetru pri Gorici, ki ima nekaj tisoč prebivalcev, in prišel precej daleč. Nazaj nima smisla gledati. Glede nogometa in česarkoli drugega. Lahko gledaš samo naprej.

Vi ste se v tujino napotili kot zelo mladi. Takrat, ko prestopi slovenskih nogometašev tja niso bili tako pogosti, kot so danes. Kaj svetujete najbolj nadarjenim nogometašem, ki igrajo pri nas?
Imel sem srečo, ki je zdajšnji mladi nogometaši nimajo. Igral sem v slovenski ligi s starejšimi nogometaši, ob katerih sem iz fanta postal moški. Ko je bilo treba, so me dvignili ali pa spustili na tla. Morda zdaj mladim manjka, da bi imeli nekoga, ki bi jim navil ušesa. Ni nikogar, ki bi bil tako direkten, kot so bili izkušenejši direktni takrat. Takrat se je igralo za konkreten denar, tudi premije. Starejši so bili jezni, če so izgubili.

Zdaj mladi pogosto odhajajo, ko še niso odrasli. Odidejo, ko še niso dovolj fizično in tehnično razviti. Potem prideš med Brazilce, ki bodo vedno tehnično močnejši, pa med Afričane, ki so hitrejši, in se hitro izgubijo. Mladim svetujem, naj v slovenski ligi raje ostanejo eno leto dlje kot pa eno leto manj. Šele, ko bodo v Sloveniji dve leti dominirali in se bodo slovenske lige zares zasitili, naj gredo. Potem se nikoli več ne bodo želeli vrniti.

V Gorici ste bili ob vaših začetkih nogometnega profesionalizma obdani s številnimi odličnimi nogometaši, s katerimi ste pod vodstvom Pavla Pinnija že v vaših prvih dveh prvoligaških sezonah dvakrat postali prvaki.
Sploh v prvi sezoni smo s konkurenco zares pometli. Prvaki smo bili s 16 točkami naskoka. V drugi sezoni je bilo bolj tesno. To je bil nora ekipa. Mitja Pirih, Miran Srebrnič, Aleš Kokot, Matej Mavrić, Marko Šuler, prišel je tudi Bojan Jokić, Admir Kršič, Aleš Puš, Nebojša in Mladen Kovačević, Enes Demirović, Aleksandar Rodić, Jani Šturm, potem še jaz in Miran Burgić, ki sva v sezoni 2005/16 skupaj dosegla kar 43 prvenstvenih golov. Potem pa smo imeli še trenerja Pavla Pinnija, ki je znal to ekipo držati skupaj in jo imel vsak trenutek pod nadzorom. Vedno se je vedelo, kdo je šef.

Bilo je vedno veliko anekdot. Spomnim se, da sem na tekmi proti Interblocku, ki smo jo izgubili z 1:4, prišel sam pred nasprotnikovega vratarja, a sem, namesto da bi po njej udaril močno, žogo skušal z elegantnim strelom spraviti prek vratarja. Srebrnič me je v garderobi nadrl in mi navil ušesa. Pozneje, ko smo se z avtobusom vozili domov, je prišel do mene in mi dejal, da za poraz nisem kriv jaz, ampak oni, ker so v obrambi počeli neumnosti. Da sem jaz svoje delo opravil dobro. Pomiril me je in mi dejal, da ni nič narobe.

To je to, o čemer sem prej govoril. Starejši so nas, mlajše pošteno nadrli, a so nas znali tudi pohvaliti. Predvsem pa so to počeli, da bi nam pomagali. Bili smo prava klapa. Odlično smo se razumeli. Če pogledam nazaj, mi je v moji karieri morda žal predvsem za eno stvar. Da s to ekipo nismo do odmevnejšega rezultata prišli tudi v Evropi. Morali bi. Ko se spomnim vseh teh imen, me kar zmrazi. To je bila nora ekipa.

Potem ste z 19 leti za 1,3 milijona, kar je bil takrat klubski rekord, prestopili v Sochaux in začeli svojo odisejado igranja v najboljših evropskih ligah. Kaj se je dogajalo takrat, na mizi ste imeli bojda še nekaj zanimivih ponudb?
Za Sochaux sem se odločil, ker sem menil, da je to najboljši klub za moj razvoj. Takrat sem bil že v Kijevu na zdravniških pregledih in tik pred tem, da z Dinamom podpišem pogodbo, ki je bila precej donosnejša. Prespal sem v akademiji Kijevčanom, potem pa, tik preden sem se odpravil spat, dobil faks iz Sochauxa in ponudbo, da pridem tja.

Dinamo je imel takrat sijajno moštvo, konkurenca je bila predvsem v napadu. Igrali so Sergej Rebrov, Artem Milevski in še nekateri zvezdniki. Pred mano bi jih bilo pet, šest. Ocenil sem, da tam ne bi dobil prave priložnosti, zato sem naslednji dan odšel domov in si vzel čas za premislek. Na nagovor takratnega trenerja Alaina Perrina sem odšel tja, se z njim pogovoril in ocenil, da je to prava stvar. Potem sem podpisal in tam takoj začel igrati.

Že v prvi sezoni sem odigral 31 tekem. Sploh prvi del sezone je bil zelo hud. Vmes me je trener, da sem lahko zadihal, za dve tekmi poslal tudi v drugo moštvo. Takrat sem ga sovražil, pozneje pa sem ugotovil, da me je želel le zaščititi. Za tako mladega igralca, ki je šele prišel na višjo raven, je bilo prehudo.

V Franciji ste že takoj prišli do lovorike. Leta 2007 ste s Sochauxom osvojili francoski pokal, potem ko ste po enajstmetrovkah v finalu premagali veliki Marseille. Eno od enajstmetrovk ste uspešno realizirali tudi vi.
Ta finale je seveda prelep spomin. Igrali smo na Stade de Francu, ki je bil poln. Zbralo se je 80 tisoč gledalcev, od tega jih je 60 tisoč navijalo za Marseille. To je največji klub v Franciji, za katerega navijajo po vsej državi. Podobno kot za Juventus v Italiji. Spomnim se, da so naši navijači razprostrli velik dres, s katerim so na našem domačem stadionu zakrili pol tribune. Na tem velikem stadionu pa je bil videti tako, da bi ga lahko oblekel jaz. (smeh, op. p.)

Za Marseille so takrat igrali Franck Ribery, Djbril Cisse in še nekateri zvezdniki. Prvi so prišli do vodstva, potem smo izenačili in izsilili podaljšek. Potem so do vodstva prišli še drugič, a smo spet izenačili. Pri enajstmetrovkah sem se javil, da bi bil kar peti izvajalec. Trener moje “ponudbe” seveda ni sprejel, izvajal sem kot drugi. Bil sem precej bolj sproščen, kot bi si mislil, da bom. Že na izrazu na obrazu, ko sem hodil proti beli točki, se je videlo, da bom zadel. Pozneje, ko sem izvajal precej manj pomembne enajstmetrovke, sem bil precej bolj živčen. Mladost, norost, kot pravijo.

Potem ste dve leti igrali za Auxerre, pri katerem ste vrhunec dočakali leta 2010, ko ste bili z njim tretji v francoskem prvenstvu, v tisti sezoni pa zadeli tudi v Ligi prvakov. Zatresli ste mrežo Ajaxa v Amsterdamu.
Lahko rečem, da je bilo leto 2010 verjetno najlepše v moji karieri. Daleč najboljše. V prvenstvu nam je šlo z Auxerrom res sijajno, rodil se mi je prvi otrok, potem svetovno prvenstvo, Liga prvakov. Težko bi bilo bolje.

Sledili sta dve enoletni epizodi v Italiji, najprej v Genovi in potem v Torinu, ki pa za vas nista bili najboljši. Potem se je vaša zgodba razpletla malodane filmsko. Poleti 2013 ste prestopili k sedemkratnemu evropskemu prvaku Milanu, kjer ste igrali v družbi številnih zvezdnikov. Ne samo to, nepričakovano ste nekaj časa pri velikanu evropskega nogometa igrali pomembno vlogo. Kako je do vsega tega prišlo?
Po slabem letu v Genoi sem bolj malo igral tudi pri Torinu, a sem, ko sem dobil priložnost, igral dobro, kar so nekateri opazili. Menedžer me je nekega dne poklical in mi dejal, da se pripravlja bombastična novica. Dejal mi je, da je bil na sestanku z Adrianom Gallianijem, ki se je dogovarjal z Genoo. Ta je hotela nogometaša Milana, ki ga na San Siru niso želeli, šlo pa je za menjavo. Pri Genoi so Milanu dali listo nogometašev, ki so jih ponujali zanj, na njej sem bil tudi jaz.

Takratni trener Milana Massimiliano Allegri si je želel nogometaša, ki bi bil tehnično podkovan. Izbral si je mene. Prišel sem kot joker s klopi. Sprva sem se obotavljal, saj po dveh sezonah brez igranja nisem želel spet sedeti na klopi, ampak potem me je moj menedžer prepričal in mi dejal, da nimam česa izgubiti.

Odločil sem se, da ponudbo sprejmem. Igral sem kar veliko. Poškodoval se je Kaka, zadel sem za dve zmagi. Pri Allegriju ni bilo pomembno, kako se pišeš, ampak samo, kako igraš. Če je videl, da lahko pomagaš, si dobil priložnost. Potem je prišel Clarence Seedorf in pristal sem na stranskem tiru. Poleti so v klub pripeljali še Japonca Keisukeja Hondo, ki je bil velika zgodba, in stvari so se spremenile. Želel sem nekam, kjer bom igral.

Zanj ste sicer igrali v časih, ko je bil daleč od stare slave, a Milan je vseeno vedno velikan. Kako je biti njegov nogometaš?
To je vedno nekaj posebnega. Resda ni bilo uspehov, zato tudi ni bilo evforije, a ko si nogometaš Milana, je vedno isto. Klub je bil in bo vedno eden največjih na svetu, kar prinaša svoje udobnosti. Je tudi noro dobro organiziran. Sploh v obdobju Silvia Berlusconija, ki je takrat še bil v klubu, je bil.

Kakšen je Silvio Berlusconi? Ste ga spoznali?
Prišel nas je kdaj pogledati. Sploh pred derbiji z Interjem je prihajal, da bi prinesel srečo. Spregovoril je kakšno besedo ali dve. Seveda ne z mano, ampak z največjimi zvezdniki in tistimi, ki jih je v klub pripeljal sam. Preostalim je stisnil roke. On je iz drugega sveta. Velika osebnost, na katero sem seveda gledal s široko odprtimi očmi.

Kako pa ste dojeli takratne zvezdnike Milana. Garderobo ste si delili s Kakajem, Robinhom …?
Super so bili. Nobenih težav. Niso takšni, kot si misliš, da bodo. V ospredju je bil seveda predvsem Kaka. Kamorkoli smo prišli, so se vsi želeli fotografirati samo z njim. “Kaka, Kaka, Kaka!” Samo to smo slišali. To je tudi normalno. Gre za nogometaša, ki je osvojil zlato žogo.

Pa Mario Balotelli, problematični zvezdnik italijanskega nogometa?
Simpatičen, povsem drugačen, kot sem si ga predstavljal. Bil je zabaven, znal se je pošaliti, a nikoli ni bil prepotenten. Vsaj jaz sem ga tako dojel. Bil je precej mirnejši, kot sem mislil, da bo. Nič v primerjavi s tem, kar sem slišal o njem. Je pa res, da je bil takrat v klubu Galliani, ki zna take zadeve hitro urediti. Pri Milanu so ga zaščitili, da ne bi delal neumnosti.

Ste s kom iz Milana še v stikih?
Je nekaj ljudi, ki so še v klubu. Če potrebujem vstopnico, jo seveda dobim. Z nekaterimi ljudmi, eden je šef varnosti, se še vedno slišimo, a ne prav pogosto. So simpatični, a se ne slišim ravno vsak dan. Vsak ima svoje obveznosti, ni prav veliko časa za nenehne in dolge pogovore. Bog ne daj, bi žena mislila, da imam ljubico. (smeh, op. p.)

Leta 2015 ste začeli z vašo najdaljšo epizodo, štiri leta ste v prvi italijanski ligi igrali za Chievo. Kako se spominjate vašega obdobja v Veroni?
To je bila res zanimiva zgodba. Chievo, ki je pred tem igral predvsem obrambno, je takrat začel sestavljati ekipo, ki naj bi igrala lepši nogomet. Za tako majhen klub je bil to velik podvig. Chievo že v Veroni ni številka ena. To je majhen klub, kar se tiče tradicije in ugleda v Italiji, a je bilo glede preostalih zadev vse na zelo visoki ravni. Morda še celo višji, kot marsikje drugje.

Igrali smo dober nogomet, tudi meni je šlo dobro, tako da sem podaljšal pogodbo. Bilo je nekaj slabih trenutkov, a veliko več je bilo boljših. Igral sem, dobro sem počutil, več si nisem mogel želeti, zato me ne preseneča, da sem ostal tako dolgo. Lahko bi igral tudi drugje, nenazadnje bi lahko ostal tudi pri Milanu, če bi gledal na to, da bom imel “lepši” nogometni življenjepis, a mislim, da sem se odločil pravilno. Želel sem igrati nogomet.

Na to obdobje imam zelo lepe spomine. Tam sem dobil veliko prijateljev, v Veroni so odraščali mojo otroci. To je zgodba, ki se je izkazala za eno lepših na moji nogometni poti. Odlično je bilo tudi to, da sem tam igral z Boštjanom Cesarjem, nekaj časa pa tudi z Dejanom Lazarevićem. Bilo je res lepo.

Malo manj lepa pa je usoda, ki je Chievo doletela letos. Klub je bil izključen v najnižjo ligo, pa zaradi pomanjkanja denarja odstopil tudi od te. Vse kaže, da bo ugasnil.
Chievo je imel veliko manj težav, trošil je veliko manj denarja kot nekateri drugi klubi, a na žalost drugim pogledajo skozi prste oziroma jim iz takih ali drugačnih razlogov pomagajo, Chievo pa so pustili na cedilu. Pomagal mu na žalost ni nihče. To me res žalosti. Na ta klub imam zelo lepe spomine.

Še pred upokojitvijo ste kratek čas igrali za Cagliari, potem ste februarja letos pri zmagi nad Juventusom z 2:0 na Sardiniji zaigrali še zadnjič in pozneje končali nogometno pot. Takrat verjetno niste niti pomislili, da je to vaša zadnja profesionalna tekma, ki jo boste odigrali?
Ne, o tem takrat nisem razmišljal. Pravzaprav ste me šele vi zdaj spomnili, da je to moja zadnja tekma, a se je pač razpletlo, kot se je. Pri Cagliariju se mi je dogajalo marsikaj čudnega. Tudi pandemija, ki je zajezila ves svet. Žal mi je, da tam nisem pustil boljšega pečata, a tisto na koncu tako ali tako ni bil pravi nogomet. Igrali smo pred praznimi tribunami, ni bilo pritiska. To je bilo zelo čudno obdobje, ki se ga ne spominjam rad.

Reprezentanca. V njenem dresu ste debitirali z 19 leti, njen prvokategornik, eden vidnejših predstavnikov uspešnega rodu izpred dobrega desetletja pa postali v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010.
Prelomnica zame je bila tekma proti Severni Irski v Ljudskem vrtu, ko sem podal za gol Milivoja Novakovića. Prišel sem s klopi in se izkazal. Potem sem tekmo s Češko izpustil, saj sem zbolel, proti San Marinu sem bil v prvi postavi, nato pa so sledile prijateljska tekma proti Angliji na Wembleyju, Poljska in Slovaška, proti katerima sem dal zelo lepa gola. Dal sem malo golov, a so bili lepi. To je tako kot z ženskami. Bolje imeti eno, pa lepo. (smeh, op.p.) Ne morem verjeti, da je od teh tekem že 12 let. Čas leti hitro, prehitro …

Kaj se je v tistih kvalifikacijah zgodilo, da je Slovenija začela igrati tako dobro?
To je bil proces. Takrat smo imeli nekaj, kar morda v reprezentanci pogrešam danes. Napredovali smo iz tekme v tekme do vrhunca. Nekaj časa smo trpeli, potem pa se začeli razvijati. Eno tekmo smo odigrali bolje, eno slabše, pa spet bolje. Potem se nam je začelo dogajati, da smo povezali dve dobri tekmi, slaba pa ni bila niti tista tretja in tako naprej.

Najprej San Marino, potem Wembley, ki je bil prelomnica, saj smo ugotovili, da lahko igramo tudi proti najboljšim, Poljska. Od te tekme naprej se ne spomnim, da bi igrali slabo. Premagali smo Slovake, odigrali dve dobri tekmi z Rusi. V Moskvi morda ne tako dobro, a smo v trenutkih, ko smo trpeli, stopili skupaj in izvlekli precej ugoden rezultat.

Po porazu z 1:2 na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij smo bili pred povratno v Ljudskem vrtu prepričani, da bomo napredovali. Jaz sem že na avtobusu vedel, da se bomo uvrstili na svetovno prvenstvo. Ko smo se vozili na stadion, smo skupaj prepevali pesmi. Bili smo kot eno. Ko smo prišli na igrišče, nam ni moglo spodleteti. Večer pred tekmo nihče ni spal. Vsi smo komaj čakali, da Slovenijo popeljemo do uspeha in bili prepričani, da nam bo uspelo.

Potem smo v ogrevanju za svetovno prvenstvo premagali Katar in Novo Zelandijo, na svetovnem prvenstvu proti Alžiriji, ZDA in Angliji smo igrali dobro. Po nastopu v Južnoafriški republiki smo ob otvoritvi v Stožicah premagali Avstralijo, potem smo na prvi tekmi kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2012 sicer izgubili proti Severni Irski, a bi jo morali premagati s 6:1. Sledil je remi z 1:1 proti Srbiji v Beogradu. Praktično ni bilo slabe tekme.

Kaj je bila skrivnost takratne Slovenije?
Takrat smo bili še otroci, ampak v ekipi je vse funkcioniralo, kot je moralo. Vzdušje v ekipi je bilo tako, da smo od prvega do zadnjega dihali kot eno. Bilo je nenormalno dobro. Ne boste našli enega nogometaša, ki bi rekel, da bi se v reprezentanci takrat slabo počutili.

To je bila verjetno najboljša “garderoba” v zgodovini nogometa. Česa takega nikjer niti približno nisem doživel. Tako vam bodo povedali tudi preostali reprezentanti, pa smo igrali marsikje. Bili smo tako enotni, da bi zmagovali, tudi če bi bili v reprezentanci samo slabi nogometaši. Pa niso bili. Nekaj je bilo vrhunskih.

Vašo reprezentančno kariero je zagotovo zaznamoval fantastičen gol, ki ste ga na svetovnem prvenstvu zabili ZDA v Johannesburgu. Kako pogosto se še spomnite nanj?
To bodo vedno lepi spomini, a so samo spomini. Na žalost je bilo pozneje malce slabše. Če bi na začetku drugega polčasa zdržali še kako minutko več, bi nam uspelo. Dosegel sem lep gol, a govorimo o ekipnem športu. Na koncu smo bili razočarani. Zaslužili bi si, da bi se uvrstili v izločilne dele, ampak nam je na žalost malo zmanjkalo.

Smo pa lahko bili ponosni na to, kak pečat smo na svetovnem prvenstvu pustili. Osvojili smo štiri točke, zvezdniška Anglija pa je na koncu proti nam pošteno trpela. To pa tudi ni tako slabo, mar ne? Škoda, res škoda samo za tisti začetek drugega polčasa na tekmi proti ZDA …

Po nastopu na svetovnem prvenstvu je bilo okostje ekipe sestavljeno iz nogometašev, pred katerimi je bilo še vrsto let igranja, in nekaj takšnih, ki so bili v najboljših nogometnih letih. Logično bi bilo, da boste dosegli še kak uspeh, a ga do danes nismo dočakali. Kaj je razlog za padec? 
Predvsem to, kar se je začelo dogajati že pred prvo tekmo, ki smo jo odigrali po svetovnem prvenstvu, obračunom ob otvoritvi Stožic proti Avstraliji. Takrat se je zgodilo to, zaradi česar sem še danes jezen in razočaran.

Začelo se je govoriti, da je treba prenoviti reprezentanco. Starejši nogometaši, kot so bili Robert Koren, Milivoje Novaković in še nekateri, so se znašli na udaru. Govorilo se je, da je treba dati priložnost mlajšim. Ampak mi nismo Brazilija. Nimamo takega bazena, da bi lahko izbirali.

Lep primer je zlata generacija. Milenko Ačimović je bil vrhunski igralec, ki bi ga jaz imel nenehno v ekipi, a tudi v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2002 ni izboljšal svojega položaja v reprezentanci. Bil je joker s klopi. V reprezentanci niso spreminjali tistega, kar je dobro funkcioniralo.

Do menjave generacije mora priti po naravni poti. Za svoj položaj se je treba izboriti. Cristiano Ronaldo je star 37 let, pa še vedno igra za reprezentanco, saj je ob Lionelu Messiju najboljši nogometaš na svetu. Pa čeprav za njim prihaja Joao Felix, ki je super nogometaš, a bo moral na svojo priložnost še počakati.

Kaj manjka zdajšnji reprezentanci, zakaj na novo uvrstitev na veliko tekmovanje čakamo že več kot desetletje?
Skupek razlogov obstaja za to. Ne gre za enega igralca, selektorja. Od reprezentantov, do selektorjev, Nogometne zveze … Vsak nosi svoj del odgovornosti. Sam pogrešam predvsem navijače, ki bi ustvarjali evforijo. Ko je tako, potem tudi nogometaši dajo kak odstotek več. Gredo na glavo. Le na tak način lahko Slovenija dosega dobre rezultate.

Naša reprezentanca je vedno taka, da potrebuje dva, tri res dobre nogometaše, potem šest, sedem dobrih in preostale, vsi pa dihajo kot eno. Zdajšnja generacija ima kakovost, kar je tudi pokazala. Premagala je Hrvaško, deklasirala je Poljsko, a ji manjka tisto, o čemer sem govoril. Konstantnost. Da bi počasi napredovala in na koncu nanizala več dobrih tekem.

Kakovost v reprezentanci zagotovo je. Nogometaši si bodo morali med seboj tudi naliti čistega vina. Tudi mi smo si ga, tudi pri nas je pošteno pokalo, preden nam je steklo. Mišo Brečko, ki je bil starejši od mene in je igral za mano, mi je v določenem trenutku povedal svoje. Usedla sva se, se pogovorila, razčistila zadeve in potem je vse funkcioniralo, tako kot mora.

Ko greš enkrat čez to, se vse začne sestavljati. Rekel sem, da smo bili najboljša klapa, kar jih je bilo na svetu. Vsak iz te reprezentance vam bo povedal, da je bilo tako. Podobno je verjetno tudi z našimi odbojkarji, košarkarji, rokometaši … Stvari morajo “klikniti”, potem hitro vse steče. Je pa res, da mi na ta klik čakamo že dolgo časa.

Po polomu v Splitu, porazu s Hrvaško z 0:3, se je na udaru kritikov znašel predvsem Josip Iličić. Nanj je med vrsticami prst uperil tudi selektor Matjaž Kek. Kako gledate nanj in na njegovo trenutno situacijo?
To, da je zdaj on glavni krivec, ni pošteno. Jasno je, da pridejo slabe tekme, včasih je takšnih tudi več, a v takih trenutkih je treba nogometaša podpreti. Ni pošteno, da se je zaradi ene tekme znašel na udaru. Tega ne razumem. Vsi radi kritizirajo, le redkokdo pa ponudi rešitev.

Nogomet je ekipni šport. V ekipi je 18, 20 nogometašev. Zakaj potem ne kritiziramo tistih, ki so na klopi? Če bi se dovolj trudili, bi bili boljši in igrali. Zakaj njim ne rečemo, da so naredili premalo?

Jasno, če imaš koga, ki je že desetletje v reprezentanci, a se mu ne da igrati in nikoli nič naredi, naj se ga kritizira in odstrani iz ekipe, če je treba. Ampak mislim, da mi takšnih nogometašev nimamo. Iličić pa tak zagotovo ni.

Zakaj ste se leta 2018 pri 31 letih od reprezentance, ki jo je takrat vodil Tomaž Kavčič, nepričakovano hitro poslovili vi?
Zato, ker sem občutil, da je ekipa dobila neko novo okostje. Da je prišla nova generacija, ki je vajena igrati in živeti drugače. Fantje funkcionirajo na drugačen način, kar sploh ni narobe. Še vedno se z njimi pogovarjamo, družimo, kaj spijemo, gremo tudi na večerjo. Ampak začutil sem, da bi jih jaz z mojim razmišljanjem le omejil. Zato sem se odločil, da je dovolj.

Vam je bilo zaradi te odločitve kdaj žal?
Ne, žal mi je bilo predvsem tistih, ki so se od reprezentance poslovili pred mano, pa se mogoče ne bi smeli. Lahko bi nam pomagali. Jaz sem se odločil, kot sem se. Vsi se enkrat poslovijo. Prijatelj mi je rekel, da smo nogometaši kot jogurt. Vsi imamo svoj rok trajanja. To je res. Tega ne moreš spremeniti.

Pa tudi nisem človek, ki bi se česa oprijemal vse do konca, dokler ne vidim, da zares ne gre. Raje se umaknem, če vidim, da kdo ne razmišlja tako kot jaz. Ko vidim, da mu jaz z mojimi izkušnjami v reprezentanci ne morem pomagati, raje stopim stran. Mislim, da je to pošteno.

Dosti ljudi me sprašuje, zakaj nisem še malo igral in prišel do jubilejnega 100. reprezentančnega nastopa, do katerega mi je zmanjkalo deset tekem, a jih vprašam, kaj bi od tega imel? Zastonj večerjo, morda? (smeh, op.p.).

Brez težav bi prišel do te številke. Igral sem na poziciji, s katere bi lahko prihajal na igrišče v zadnjih desetih, petih minutah, nastopali smo v Ligi narodov. Hitro bi dosegel ta mejnik, ampak se mi zdi to, da bi igral samo zaradi tega, brez veze. Raje sem se umaknil. Ravnal sem prav.

Kviz: kako dobro Valter Birsa pozna svojo nogometno pot?