Portugalec Fabio Vieira je bil izbran za najboljšega posamezniky evropskega prvenstva do 21 let, ki se je zaključilo s finalom v Stožicah. Pobrskali smo po preteklosti in preverili, kakšne kariere so uspele vsem prejšnjim najboljšim posameznikom tega tekmovanja, ki poteka od leta 1976.

Fabio Vieira je po nedeljskem velikem finalu z nagrado za najboljšega igralca turnirja, ki se je za njegovo Portugalsko končal z bolečim porazom, fotografom poziral s kislim izrazom na obrazu. Toda, če 21-letni ofenzivni vezist, ki se še prebija med pomembnejše akterje Porta, pogledal v preteklost in preveri, kdo vse je podobno nagrado dobil, se bo lahko nasmejal.

Krdelo hijen dobilo, kar je želelo

Euro

7. Jun 2021 0

Euro

7. Jun 2021 0

Nič novega: Če ni Španec, je Portugalec

Euro

7. Jun 2021 0

Euro

7. Jun 2021 0

Številni mladi nogometaši, ki so bili izbrani za najboljše na evropskih prvenstvih do 21 let, so namreč pozneje postali veliki nogometni zvezdniki.

Bilo je seveda tudi nekaj takšnih, za katere velja drugače, a glede na imena, ki so za blestela v prejšnjih 22 izvedbah evropskih prvenstev mladih reprezentanc, obstaja precejšnja verjetnost, da smo na letošnjem prvenstvu na Madžarskem in pri nas na delu spremljali velikana.

Sprehodite se čez seznam prejšnjih najboljših posameznikov turnirjev, ki se je v nedeljo končal z velikim finalom v ljubljanskih Stožicah. Kdo so bili in kaj jim je pozneje v karierah uspelo?

1978: Vahid Halilhodžić (Jugoslavija)

Zvezdnik nekdanje Jugoslavije, ki je na prvem evropskem prvenstvu do 21 let v zgodovini šla do konca, je bil takrat odličen strelec mostarskega Veleža. Tam je zaradi pravilnika, ki ni dovolil odhoda v tujino, ostal vse do 29. leta starosti, potem pa se preselil v Francijo.

Tam je izjemni napadalec pustil globok pečat pri Nantesu, za katerega je igral pet let, potem pa eno sezono nastopal še za PSG. Pozneje je v Franciji zgradil spoštovanja vredno trenersko kariero.

Za člansko reprezentanco Jugoslavije je odigral 15 tekem in dosegel osem golov.

1980: Anatolij Demyanenko (Sovjetska zveza)

Ukrajinski branilec je bil junak Sovjetske zveze ob zmagoslavju leta 1980. Takrat je bil član kijevskega Dinama, za katerega je igral vrsto let in z njim osvojil številne lovorike. Štirikrat je bil državni prvak, leta 1986 pa osvojil tudi evropski pokal pokalnih zmagovalcev.

Dvakrat je bil izbran za najboljšega ukrajinskega nogometaša leta, enkrat pa je podobno nagrado prejel v Sovjetski zvezi. Pozneje se je posvetil tudi trenerski karieri, največji uspeh pa na njej dočakal leta 2007, ko je kijevski Dinamo popeljal do naslova ukrajinskega prvaka. Danes sedi na klopi slovaške Nitre.

1982: Rudi Völler (Nemčija)

Na tretjem evropskem prvenstvu do 23 let je bila najboljša Anglija, a najboljši posameznik prvenstva je postal nogometaš poraženke v finalu, napadalec Zahodne Nemčije. Takratni nogometaš Münchna 1860 je pozneje postal eden najboljših nemških napadalcev vseh časov.

Zadeval je za Offenbach, München 1860, Romo, Marseille in Bayer Leverkusen, na svoji nogometni poti pa zabil prek 250 ligaških golov. Z Marseillom je postal evropski prvak leta 1993, z Nemčijo pa svetovni prvak leta 1990. Leta 1986 je z njo na svetovnem prvenstvu zaigral v finalu, v finalu pa izgubil tudi na evropskem prvenstvu 1992.

V dresu članske nemške reprezentance je na 90 tekmah dosegel 47 golov in je njen peti najboljši strelec v zgodovini. Pozneje se je preizkusil še v trenerski vlogi in Nemčijo leta 2002 popeljal do finala svetovnega prvenstva.

Ob rojaku Franzu Beckenbauerju, Francozu Didierju Deschampsu in Brazilcu Mariu Zagallu je edini, ki je bil v finalu najpomembnejšega nogometnega tekmovanja tako v vlogi nogometaša kot trenerja.

1984: Mark Hateley (Anglija)

Takratni napadalec angleškega drugoligaša Portsmoutha je postal igralec turnirja leta 1984, na katerem so šli Angleži še drugič do konca. Takoj po prvenstvu je prestopil v sloviti AC Milan, pri katerem pa ni pustil preveč dobrega pečata. Ustavile so ga poškodbe.

Po treh letih je prestopil v Monaco, pri katerem je postal francoski prvak, pozneje pa gole zabijal še za QPR, Leeds, Hull City in Glasgow Rangers, v majici katerega je bil zelo učinkovit. Postal je legenda tamkajšnjega kluba. Zanj je v šestih sezonah dosegel prek sto golov.

V članski angleški reprezentanci je zbral 32 nastopov in dosegel devet golov. Z njo je nastopil na evropskem prvenstvu 1998 in svetovnem prvenstvu 1986.

1986: Manuel Sanchis (Španija)

Leta 1986 so prvič evropski prvaki do 21 let postali Španci, eden njihovih ključnih členov pa je bil branilec Reala, ki je v slovitem madridskem klubu takrat že redno igral, na Santiagu Bernabeu pa je ostal celotno kariero.

Za Real je odigral več kot 700 tekem, z njim pa osemkrat postal španski prvak in bil dvakrat zmagovalec Lige prvakov. V dresu članske izbrane vrste Španije je odigral 48 tekem. Z njo je zaigral na enem svetovnem in enem evropskem prvenstvu.

1988: Laurent Blanc (Francija)

Takratni branilec Montpellierja je bil še en branilec, ki je zaznamoval evropsko prvenstvo do 21 let. Leta 1988 je mladim Francozom pomagal do prvega naslova evropskega prvaka.

Pozneje je zgradil spoštovanja vredno nogometno pot. Igral je za Napoli Diega Maradone, Barcelono, Marseille, milanski Inter, Manchester United, posebno zgodbo pa je spisal tudi v dresu Francije, s katero je leta 1998 postal svetovni, dve leti pozneje pa še evropski prvak. S 97 nastopi in 16 zadetki spada med legende nogometa svetovnih prvakov.

Pozneje se je posvetil trenerski poti in bil nekaj časa selektor Francije, ki jo je popeljal do četrtfinala evropskega prvenstva 2012, v vlogi trenerja PSG pa je osvojil kar nekaj lovorik. Zdaj ga lahko najdete v Katarju, kjer vodi Al-Rayyan.

1990: Davor Šuker (Jugoslavija)

Leta 1990 je bila Jugoslavija na pragu drugega evropskega naslova v kategoriji do 21 let, a je izgubila finale proti Sovjetski zvezi. Kljub temu je igralec turnirja prihajal iz njenih vrst, to je bil legendarni poznejši napadalec Seville, Real Madrida in londonskega Arsenala, predvsem pa hrvaške reprezentance.

S 45 goli v 69 nastopih je še vedno najboljši strelec v zgodovini Hrvaške, pomnimo pa ga predvsem po odličnih igrah na svetovnem prvenstvu 1998 v Franciji, kjer je naše južne sosede popeljal do brona, sam pa postal najboljši igralec prvenstva.

Danes je predsednik Hrvaške nogometne zveze (HNS).

1992: Renato Buso (Italija)

Leta 1992 je do svojega prvega od petih naslovov prišla Italija, eden njenih glavnih junakov pa je bil takratni nogometaš Sampdorie, ki je na turnirju blestel. Postal je najboljši igralec in tudi strelec prvenstva.

Toda pozneje vezist, za katerim je bilo v času prvenstva že nekaj let igranja za sloviti Juventus, ni upravičil velikih pričakovanj. Z ne preveč uspeha je igral še za Napoli, Lazio, Piacenzo, Cagliari in Spezio, da mu ni uspelo, pa potrjuje tudi dejstvo, da debija v članski reprezentanci Italije nikoli ni dočakal.

1994: Luis Figo (Portugalska)

Eden najbolj slovitih nogometašev, ki je bil izbran za najboljšega igralca evropskega prvenstva do 21 let, je zagotovo Portugalec, ki je leta 1994 z rojaki postal evropski podprvak.

Takrat je bil še član lizbonskega Sportinga, pozneje pa uspešno igral še za Barcelono, Real Madrid in milanski Inter, lovorike pa osvajal povsod, kjer je bil.

Vrhunec njegove kariere je seveda leto 2000, ko je postal ponosni dobitnik Zlate žoge.

Za Portugalsko je odgiral 127 tekem in dosegel 32 golov.

1996: Fabio Cannavaro (Italija)

Še en dobitnik Zlate žoge je bil za najboljšega igralca evropskega prvenstva do 21 let izbran leta 1996, ko je Italijo popeljal do tretjega evropskega naslova v nizu v konkurenci mladih reprezentanc.

Takrat je bil legendarni branilec še član Parme, h kateri je leto pred tem prišel iz Napolija, pozneje pa vrsto let uspešno igral za milanski Inter, Juventus in Real Madrid.

S Parmo je osvojil pokal Uefa, z Realom je bil dvakrat španski prvak, največji uspeh pa je doživel z Italijo, ki jo je leta 2006 kot kapetan popeljal do njenega zadnjega naslova svetovnega prvaka. Tistega leta je dobil tudi nagrado za najboljšega nogometaša leta na svetu.

Za Italijo je odigral 136 tekem, na večni lestvici nogometašev po številu nastopov za Italijo je na drugem mestu.

Danes je posvečen trenerskemu poslu, trenutno pa je selektor Kitajske.

1998: Francesco Arnau (Španija)

Leta 1998 je bila evropska prvakinja Španija, njen junak pa vratar, ki je na osmih tekmah prejel zgolj šest golov. Takrat je bil član B ekipe slovite Barcelone, sem in tja pa je nastopil tudi za člane.

Na slovitem stadionu Camp Nou je ostal do leta 2001, v petih letih pa v dresu Barcelone zbral vsega 24 nastopov.

Pozneje je prestopil v Malago, za katero je branil precej bolj redno in tam ostal desetletje. Prav velikega koraka pa na svoji nogometni poti ni naredil. To je bilo več ali manj vse. Do članske reprezentance Španije ni prišel.

2000: Andrea Pirlo (Italija)

Leta 2000 je Italija prišla do še enega naslova evropskih prvakov v konkurenci mladih reprezentanc, njen junak pa je bil poznejši velikan svetovnega nogometa. Takrat je nogometni Mozart, kot so mu govorili pozneje, igral še za milanski Inter, pri katerem pa ni dočakal prav veliko priložnosti.

Povsem drugače je bilo pozneje, ko je prestopil najprej v Milan in potem še Juventus. Z njima se je vezist s prefinjenim dotikom žoge veselil številnih lovorik. Z Milanom je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in bil dvakrat tudi evropski prvak. Z Juventusom je bil štirikrat najboljši v Italiji.

S člansko italijansko reprezentanco je bil svetovni prvak leta 2006, v njenem dresu pa nastopil na 116 tekmah in dosegel 13 golov. Asistenc je bilo še nekajkrat več.

2002: Petr Čech (Češka)

Še en mladenič, ki je opozoril nase na evropskem prvenstvu do 21 let, in pozneje zgradil veliko kariero. V času prvenstva leta 2002, ko je šel s Čehi do konca, je igral še doma, bil je član praške Sparte.

Po prvenstvu se je preselil v Francijo, okrepil je Rennes, in se tam uveljavil. Potem je na vrata potrkal Chelsea in na Stamford Bridgu se je vpisal med legende. Na modri strani Londona je igral kar enajst let in bil dolgo časa eden najboljših vratarjev na svetu.

S Chelseajem je bil štirikrat angleški in enkrat tudi evropski prvak. Na koncu kariere je štiri leta igral za Arsenal in se tudi z njim veselil treh lovorik. Enkrat je zmagal v pokalu FA, dvakrat pa v angleškem superpokalu.

V dresu članske češke reprezentance je zaigral na 124 tekmah in je njen rekorder.

2004: Alberto Gilardino (Italija)

Leta 2004 so Italijani prišli do petega in tudi zadnjega naslova evropskega prvaka do 21 let. Njihov junak je bil takratni napadalec Parme, v majici katere je že navduševal v najboljši italijanski ligi.

Pozneje je italijanski napadalec igral še za številne domače klube, tudi Milan, Fiorentino in Palermo, vrsto let pa je bil tudi italijanski članski reprezentant. Za Azzurre je odigral 57 tekem in zbral 19 golov. Leta 2006 je z njimi postal tudi svetovni prvak.

2006: Klaas Jan Huntelaar (Nizozemska)

Nizozemci so v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo do 21 let 2006 na odločilnih tekmah izločili Slovenijo, v vratih katere je stal Samir Handanović. To je bil tudi dvoboj dveh vzhajajočih zvezd evropskega nogometa, dobila pa ga je tista na nizozemski strani.

Takratni napadalec Heerenveena, ki je že zabijal redno v najboljši nizozemski ligi, je pozneje redno zadeval še za Ajax in Schalke, nekoliko manj pa pri Real Madridu in Milanu, za katera je vmes igral.

Odlično se je znašel tudi v članski reprezentanci Nizozemske, za katero je v 76 nastopih dosegel 42 golov, kar ga uvršča na drugo mesto večne lestvice nizozemskih strelcev.

2007: Royston Drenthe (Nizozemska)

Na evropskem prvenstvu 2007 so Nizozemci prvaki postali še drugič v nizu, v njihovih vrstah pa je blestel predvsem zelo napadalno usmerjeni bočni branilec Feyenoorda. Prvenstvo je zaznamoval s številnimi odličnimi predstavami, si izboril naziv najboljšega igralca turnirja in tudi prestop v Real Madrid.

Njegov član je ostal pet let, a v dresu najbolj trofejnega evropskega kluba ni igral najbolje. Njegovo madridsko obdobje so zaznamovale posoje v številne druge klube, tudi obdobje po tem, ko je zapustil Madrid, pa zanj ni bilo najboljše. Igral je v Turčiji, drugi angleški ligi in v še nekaterih drugorazrednih evropskih ligah, a nikjer ni več našel stare forme.

Vmes dve leti nogometa ni igral in se posvetil glasbeni karieri, danes, ko je star 32 let, pa je član španskega nižjeligaša Murcie.

2009: Marcus Berg (Švedska)

Švedska je leta 2009 osvojila bron, iz njenih vrst pa je prihajal najboljši strelec in tudi igralec prvenstva. Soigralec Tima Matavža pri Groningenu je zabil sedem golov, kar štiri več od drugega najboljšega strelca prvenstva, in si prislužil prestop v HSV.

V velikanu nemškega nogometa, ki je nanj polagal velike upe, se ni najbolj izkazal. Vmes je bil kratek čas posojen k PSV Eindhovnu, pri katerem je spet združil moči z Matavžem, potem pa prestopil v Panathinaikosu, pri katerem je našel staro strelsko formo in štiri leta gole zabijal kot po tekočem traku.

Leta 2017 se je za dve leti preselil v Združene arabske emirate, od leta 2019 pa v Rusiji igra za Krasnodar.

V članski reprezentanci Švedske je do zdaj dosegel 24 golov v 86 nastopih, priložnost za izboljšanje statistike pa bo imel že letos. S Švedsko bo namreč zaigral na letošnjem evropskem prvenstvu.

2011: Juan Mata (Španija)

Španci so leta 2011 do novega naslova evropskih prvakov v kategoriji mladih reprezentanc v veliki meri prišli po zaslugi takratnega mladega zvezdnika Valencie, ki je po prvenstvu, na katerem je bil izbran za najboljšega, za 27 milijonov evrov prestopil v Chelsea.

V Londonu je igral tri leta, potem pa leta 2014 za 45 milijonov evrov prestopil v Manchester United, kjer je še danes.

S Chelseajem je postal evropski prvak in osvojil Ligo Europa, v kateri je do konca šel tudi z Manchester Unitedom. Še precej večja je njegova bera lovorik v dresu Španije, za katero je igral do leta 2016 in v njeni majici zbral 41 nastopov, dosegel pa 11 golov. Enega tudi v finalu evropskega prvenstva 2012, ko so Španci drugič v nizu postali evropski prvaki. Dve leti pred tem je s Španci postal tudi svetovni prvak.

2013: Thiago Alcantara (Španija)

Španija je bila evropski prvak do 21 let tudi leta 2013, tudi takrat pa je v njenih vrstah blestel vezist, ki je bil ob koncu prvenstva izbran za najboljšega na turnirju.

Takrat je bil še član Barcelone, s katero je osvojil štiri španske naslove in postal tudi evropski prvak, potem pa se je po prvenstvu preselil v Bayern in z njim v sedmih letih osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Tudi na Bavarskem je postal evropski prvak, v svoj žep pa pospravil še sedem medalj za najboljšega v Nemčiji.

Danes je star 30 let in igra za Liverpool, s špansko reprezentanco, za katero je do zdaj odigral 42 tekem, pa bo nastopil tudi na letošnjem evropskem prvenstvu.

2015: William Carvalho (Portugalska)

Tudi leta 2015 je Portugalska, tako kot letos, izgubila v finalu. Tudi takrat je iz njenih vrst prišel najboljši igralec turnirja. To je bil takratni vezist lizbonskega Sportinga, ki danes igra za Betis iz Seville. Star je 29 let.

Napovedovali so mu veliko kariero,, a za zdaj še ni dosegel napovedanih višav. Za Portugalsko sicer redno igra in bo nastopil tudi na letošnjem evropskem prvenstvu, v njenem dresu pa je do zdaj zbral 65 nastopov in dosegel štiri gole. Leta 2016 je Portugalcem pomagal do največjega uspeha v zgodovini, skupaj s soigralci je postal evropski prvak.

2017: Dani Ceballos (Španija)

Tudi leta 2017 je najboljši igralec evropskega prvenstva do 21 let prihajal iz vrst poražencev v finalu, to je bila Španija. Takratni vezist Betisa je po prvenstvu za 17 milijonov evrov prestopil v Real Madrid, za katerega je v dveh letih odigral 56 tekem in z njim postal tudi evropski prvak.

Štiriindvajsetletnik je danes član londonskega Arsenala, h kateremu ga je Real posodil pred dvema letoma, a kaj prida veliko za zdaj ni pokazal, zato ne čudi, da ga na seznamu španskega selektorja za letošnje evropsko prvenstvo ni.

2019: Fabian Ruiz (Španija)

Na letošnje evropsko prvenstvo ne bo niti Španca, ki je Furiji pred dvema letoma prinesel njen za zdaj zadnji naslov evropskega prvaka do 21 let in bil izbran za igralca prvenstva.

Že takrat je ta nekdanji mladinec Betisa igral v Italiji za Napoli, njegov dres pa nosi še danes. Za Španijo je do zdaj med člani odigral vsega 12 tekem in dosegel en gol. Pri 25 letih ima še čas, da to statistiko močno popravi.