Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Celjani so v Sevilli na najbolj čudovit in hkrati boleč način spoznali nogometno Evropo. Tradicijo in surovo nepopustljivost. Kot bi morali najprej še malce več pretrpeti, preden bodo prav zares nagrajeni, podarjenega namreč ni nič.
NK Celje je letos postal šele četrti slovenski klub, ki si je izboril uvrstitev v eno od evropskih tekmovanj. Edini z ligo prvakov ostaja Maribor, medtem ko so grofje po Muri in Olimpiji evropski debi dočakali v konferenčni ligi, tretjerazrednem tekmovanju pod okriljem Uefe.
Žreb je bil za Celjane neugoden na papirju, a ugoden z vidika ugleda nasprotnikov. Kar trije tekmeci so po skupni tržni vrednosti članskega moštva v zgornji deseterici med 36 nastopajočimi klubi. Usoda je tudi želela, da se z njimi pomerijo v prvih treh krogih ligaškega dela tekmovanja. Lepšega uvoda v zgodovinsko prvo evropsko sezono si v klubu niso mogli želeti. Težko tudi težjega.
Real Betis bi lahko označili za nagrado za vse, kar so v Celju dosegli v zadnjih nekaj letih. Tekma, ki jo na koledarju dvakrat podčrtaš. Pred katero nogometaši težje zaspijo. Že sam preizkus zelenice je dan pred tekmo dajal vtis veličine. Čeprav so bile tribune že precej dotrajanega stadiona Benito Villamarin takrat še prazne, se je v zraku čutilo napetost.
“Zdaj, ko si vrtim film, šele vidim, kam sem šel, v kakšen klub. Še danes to Betis kaže, še posebej s svojimi navijači. Le redki so s takšno strastjo. Ti ljudje iz dneva v dan hodijo tudi na treninge. Ko je tekma, je tam praznik. Kdor ni imel priložnosti stopiti na tisto igrišče, bo težko to razumel,” je na dan tekme za Sportklub razmišljal Branko Ilić, edini slovenski nogometaš v zgodovini, ki je igral v zeleno-belem dresu z gorečo podporo beticosov za svojim hrbtom. Tako se namreč imenujejo njihovi navijači.
Ni presenečenje, da je španski strateg Albert Riera, ki vzdušje na jugu Španije pozna bolje kot kdorkoli v Celju, svoje varovance pripravljal tudi na ta aspekt nogometa. Številni pred takšnim številom navijačev še niso igrali, a jim ta pritisk ni prišel do živega. Nenazadnje to zdaj ni več prvo takšno gostovanje za grofe, ki so ognjeni krst doživeli že prejšnji mesec v Guimaraesu. Takrat resda ne pred toliko navijači, niti pred takšnim vzdušjem, a Vitoria je vendarle velik klub z veliko bazo oboževalcev, kar je vidno vplivalo na številne posameznike. Igrali so v krču.
Plačali davek evropske neizkušenosti
“Moramo se nekaj naučiti iz te izkušnje. Veliko smo se že v Guimaraesu, danes lahko rečem, da smo zato bolj zreli,” je tokrat bolj odločno držo svojih nogometašev pohvalil Riera in se takoj ozrl na poraz proti Vitorii. Na severu Portugalske so Celjani izgubili z 1:3, a bi lahko bila razlika še višja. Portugalcem se še zdaleč niso tako dobro postavili po robu, kot jim je to uspelo proti Real Betisu.
Evropske izkušnje so na takšnih dvobojih neprecenljive. V Celju jih še nimajo na pretek, če odštejemo kvalifikacije za evropska tekmovanja, pa so popolni zelenci. Tudi v Mariboru bi znali povedati, koliko je potrebno pretrpeti, preden te Evropa enkrat zares nagradi. Po četrtkovem dvoboju se je bilo nemogoče znebiti občutka, da je nogometna Evropa Celjanom izstavila račun. Kot bi po zadetku na loteriji poplačilo davka pobralo skoraj ves, če ne kar celoten dobitek.
Opozorila so bila na vsakem koraku. Že na letališču je nogometaše pozdravila kopija klopi s stadiona in za njo velike fotografije igralcev Betisa. Trgovine s klubskimi artikli so na vsakem koraku. Z nekaterih balkonov po mestu visijo klubske zastave. Tudi od Seville, mesto je namreč preklano na pol. Na zelene in rdeče. Prestolnica Andaluzije ima enega najbolj gorečih mestnih rivalstev na svetu. Tam se rodiš bodisi beticos bodisi sevillista. Svoje barve razkrijejo hitro. Tako je voznik avtobusa, ki je prevažal celjske nogometaše, hitro zavihal hlačnico in razkril tetovažo grba Seville. Natakarica v enem izmed lokalov pa se je predstavila kot betica.
Na dan tekme je bila okolica stadiona odeta v zeleno barvo. Ob vstopu se igralci sprehodijo mimo razstavljenih lovorik, lično shranjenih v steklenih vitrinah. Po hodnikih visijo zgodovinske fotografije, opisi ključnih posameznikov, vključno z Benitom Villamarinom, ki je bil predsednik kluba od leta 1955 do 1965 in po katerem se imenuje objekt s kapaciteto za 60.000 duš. Pred dvobojem je s tribun zadonela klubska himna.
Celjanov sicer tokrat vsa tradicija in strast, ki jo je izžareval njihov nasprotnik, ni zmedla. Klubu, katerega vrednost članske ekipe znaša kar osemkratnik njihove, so se enakovredno postavili po robu. Velik korak naprej po grenki izkušnji v Guimaraesu. Zaključek tekme pa je vendarle pokazal, da aktualnim slovenskim prvakom preprosto še manjkajo izkušnje s tovrstnih dvobojev.
Na pozno vodstvo Betisa so znali izjemno odgovoriti in preko evrogola Juanja Nieta celo poravnali izid. Do zaključka akcije so žogo držali več kot minuto in nanizali 32 uspešnih podaj. Zadetek je celjske grofe ponesel, zavohali so ranljivost tekmeca in se podali celo v lov na popoln preobrat. Nato je nogometna Evropa izstavila visok račun za neizkušenost.
Čas, da vnovčijo novo znanje
“Zadeli smo in imeli priložnost, da ’ubijemo’ tekmo. Igralci so zavohali, da imamo možnost. Potem pa smo plačali ceno,” se je slikovito izrazil Riera, ki je po bolečem porazu (1:2) večkrat poudaril, da naj bo to šola za naprej. “90 minut smo igrali res dober nogomet, bili enakovredni ekipi, ki je v vrhu la lige, to je pokazatelj, da smo na pravi poti,” pa je v težkih trenutkih optimistično razmišljal Svit Sešlar, znova eden najboljšim posameznikov Celja.
Koliko so se v Celju res naučili iz teh sladko-grenkih izkušenj, se bo pokazalo v naslednjih nekaj tednih. Z obračuni proti trem najtežjim tekmecem so iztržili tri točke, z visoko domačo zmago proti Basaksehirju (5:1). Proti tako uglednim tekmecem in velikim favoritom je na nek način tudi lažje igrati. Rezultatski pritisk je manjši. Zdaj bo drugače.
Riera ne skriva želje, da se prebijejo v izločilne boje. “Kar te ne ubije, te okrepi,” je dejal ob odhodu z letala po vrnitvi v Slovenijo. Bo pa treba zdaj nabrati še nekaj točk. 28. novembra v Celje prihaja poljska Jagiellonia. Na prvi vtis lažji nasprotnik, a naj vas ime ne vara. Po treh krogih ima tri zmage, odpravila je tudi Kobenhavn in Molde. Sledi še zadnje gostovanje, na Cipru pri Pafosu. Za konec še pozno decembrski obračun na stadionu Z’dežele proti The New Saintsom iz Walesa. Trojna priložnost za celjske nogometaše, da pokažejo, koliko so odnesli od spoznavanja z veliko nogometno tradicijo v Guimaraesu in Sevilli.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!