Za Žanom Vipotnikom je morda celo najslabše prespana noč v življenju. Očes mu namreč ni dovolil zapreti adrenalin, ki v njem iz minute v minuto narašča pred današnjim zborom slovenske nogometne reprezentance. S trdim delom, predvsem pa izjemno strelsko formo v zadnjih mesecih si je Konjičan prislužil klic selektorja Matjaža Keka. Klic, ki dokazuje, da ne bo ostal le mladinska senzacija, ampak da v mestu ob Dravi raste nov napadalec, ki s hitrimi koraki stopa na pot proti vse večjim nogometnim stvarem. In na tej poti smo ga ujeli v nedeljskem Sportklubovem intervjuju.

Iskreni Krznar: Po velikih zmagah je prišla prizemljitev

Nogomet

18. Mar 2023 0

Nogomet

18. Mar 2023 0

Strani na koledarju so bile obrnjene na 2. oktober 2022. NK Maribor je v 11. krogu Prve lige Telemach gostoval pri Gorici in v 88. minuti se je vendarle zgodilo tisto, kar so navijači vijolic dolgo čakali. Žan Vipotnik, podiralec strelskih rekordov v mlajših selekcijah, je dosegel svoj prvi zadetek za člansko moštvo štajerskega ponosa.

Usoda je hotela, da je ta zadetek Vipotnik dosegel ravno proti svoji nekdanji ekipi. V slovenskem Las Vegasu se je namreč kot posojen mladinec Maribora pred dvema sezonama prvič spoznaval s članskim nogometom. In na lastni koži občutil, kako zahteven je prehod med mladinsko in člansko ravnjo. Takoj, ko prideš med “velike fante”, je tvojih 58 golov v eni sezoni med starejšimi dečki in 37 golov v tekmovalni sezoni kadetske konkurence nemudoma pozabljenih.

Ni malo fantov, ki kot mladinci obetajo ogromno, nato pa se pod pritiskom članskega dokazovanja zlomijo in padejo v nogometno anonimnost. Vipotnik, ki je včeraj praznoval svoj 21. rojstni dan, pa je našel svoje mesto pod vse bolj bleščečim nogometnim soncem. V zaključku jeseni in na začetku pomladi je začel mreže nasprotnikov v Prvi ligi Telemach tresti kot za stavo in izjemna forma ni ostala neopažena. Konjičan bo tako, če smo zelo dramatični, postal del zgodovinsko pomembnega ciklusa slovenske nogometne reprezentance. Ciklusa, ki pelje proti Nemčiji 2024.

Novopečeni reprezentant si je še pred prvimi obveznostmi v družbi najboljših nogometašev dežele na sončni strani Alp vzel čas za bralce Sportkluba in z nami debatiral o svojih nogometnih začetkih, poti med najboljše posameznike Prve lige Telemach, pa tudi o prihodnosti, ki bo morda povezana celo z nogometnim svetom onkraj velike luže. A do tja je še daleč. Najprej je torej na vrsti dokazovanje v dresu z državnim grbom.

Po Gorici je bilo vse drugače

V nogometu se stvari res hitro obrnejo. Sezono ste začeli kot drugi napadalec Maribora, danes ste eden izmed prvih zvezdnikov ekipe in slovenski reprezentant. Ste si meseca julija sploh upali predstavljati, kje boste meseca marca?

Iskreno? Ne. Upal sem, da bo nekoč tako, ampak na začetku sezone je Maribor pripeljal Roka (Baturino, op. a.), bil sem drugi napadalec in vedel sem, da bom imel manj priložnosti za dokazovanje. Po drugi strani pa sem vedel tudi, da moram izkoristiti tisto, kar mi bo trener ponudil. Takrat je bil na klopi še Radovan Karanović. Minutaža je bila sicer solidna, a v strelskem smislu mi ni šlo. Od oktobra naprej je bilo k sreči drugače.

Kdaj ste začutili, da morda Roko ne bo izkoristil svoje priložnosti oziroma da se ni uspel privaditi na novo okolje in da je to pravzaprav vaša priložnost za uveljavitev v prvi ekipi Maribora? 

Ključen je bil zadetek proti Gorici. Na začetku sezone mi enostavno ni šlo, potem pa sem dobil dokaz, da gre, da lahko dosegam zadetke. Dobil sem dobil prepotrebno samozavest. Po tisti naslednji seriji treh porazov mi je trener ponudil priložnost, proti Domžalam je še nisem izkoristil, potem pa je sledila tekma s Celjem, ko sem k sreči dosegel nov zadetek.

Nadaljevalo se je z zadetkom proti Muri, jesen pa se je končala s tremi tekmami, ki so bile resnično vrhunske. Tako zame kot tudi za ekipo.

Prvenec Žana Vipotnika v majici Maribora

Ko se pogovarjamo o formi napadalcev, se velikokrat pogovarjamo o samozavesti. Kaj se spremeni v glavi napadalca, ko pride v strelsko serijo?

Sam bi nekako dejal, da sem bil na začetku sezone preveč osredotočen na gol. In ko mi ni šlo, sem poizkušal na silo. Ko sem bil recimo sam pred vrati, sem udaril z vso močjo proti golu, česar zdaj ne bi več storil, ampak bi razmišljal predvsem o natančnosti.

Hkrati je zelo pomembno, da dobiš z dobro strelsko formo tudi zaupanje trenerja. Že treningi so tako drugačni, na njih prideš sproščen in z večjim veseljem. Tudi če ti na treningu ne gre, veš, da bo prišla še druga, še tretja priložnost. In podobno je potem na tekmi. Ko si samozavesten, čutiš, da bo prišla priložnost, ki jo boš izkoristil. Tako je bistveno lažje igrati.

Od zvezde mladinskega pogona Maribora …

Veliko se pogovarjamo o tem, da je za mlade igralce najtežji preskok med mladinskim in članskim nogometom. Tudi do tja še prideva, ampak za vas je bil velik korak naprej v karieri že odhod iz nogometne šole domače Dravinje v Maribor. Kako ste takrat, v mladih najstniških letih, dojemali to veliko spremembo? Maribor je vendarle Maribor, četudi v mlajših selekcijah. Še posebej za Štajerce je to verjetno posebna, čustvena stvar.

Razlika je velika. To se je dogajalo v selekcijah U-14, U-15, ko se že opazijo razlike med nižjimi ligami in recimo prvo ligo, v kateri je igral Maribor. Zdaj, ko se oziram nazaj, je bila to prava poteza. Ampak takrat smo v družini precej razmišljali o tem, ali bi odšel ali ostal v Dravinji.

To so bila nekako za vas tudi leta pubertete, odraščanja iz otroka v fanta, ko se tudi po človeški plati ljudje nekako oblikujemo, dozorevamo. Kako ste takrat tudi izven nogometa dojemali te stvari? Vendarle ste zelo hitro postali na nek način celo zvezdnik mariborskega mladinskega pogona in velik up za prihodnost …

S človeškega vidika je bil ta preskok kar zahteven. Iz Konjic se preseliš v Maribor, kjer nikogar ne poznaš, veliko sem menjal tudi soigralce, ker sem preskočil kakšno selekcijo. Dobra izkušnja za privajanje na novo okolje in nov krog ljudi. Naučiš se, da moraš najprej spoznati človeka, preden lahko delaš z njim.

Prvo leto po selitvi ni bilo najbolj uspešno in porajali so se dvomi, ali sem sprejel pravilno odločitev. Potem pa je steklo, v selekcijah U-14 in U-15 sem dosegal res veliko zadetkov. A takrat se nisem obremenjeval s tem, kaj bo, ampak sem na igrišču enostavno užival.

Resnici na ljubo je naša ekipa takrat v primerjavi s konkurenco kar malo izstopala. Vendarle je to Maribor in v selekciji U-15 mislim, da smo ligo osvojili brez poraza. Trije ali štirje nasprotniki so bili konkurenčni, ostalo je bilo precej enostavno. Potem pri kadetih je bilo že malce težje, saj igraš s starejšimi in močnejšimi nasprotniki. Sledilo je mladinsko obdobje, ki je bilo zame uspešno, za celotno ekipo pa malce manj. A če potegnem črto, sem lahko z obdobjem v mladinskem pogonu Maribora zares zadovoljen.

“Hitrih pet” z Žanom Vipotnikom

Velikokrat se pri razvoju mladih nogometašev pogovarjamo tudi o vlogi staršev. Ti včasih po nekaj izstopajočih predstavah svojega otroka že razmišljajo o tem, da imajo novega Lionela Messija ali Cristiana Ronalda in to je za mladega nogometaša izjemen pritisk. Kako je bilo s tem pri vas?

Najprej bi se rad zahvalil staršema. Zanju zagotovo ni bilo najbolj prijetno, ko sem odšel v Maribor. Seveda bi me imela raje doma in si prihranila včasih vožnje iz Konjic v Maribor. Včasih smo to pot opravili dvakrat na dan, to je bila naša rutina. V moj nogometni razvoj sta vložila veliko svojega časa, a mislim, da smo vsi to počeli z veseljem. K sreči lahko zdaj rečem, da se je vse skupaj izplačalo.

… na pot iskanja mesta pod članskim soncem

In sva pri prehodu iz mladincev v člansko konkurenco. Ta korak vemo, da je v nogometu vse prej kot enostaven, tudi v vašem primeru je bilo tako. V zadnji polovici sezone mladinskega staža najprej dokazovanje v Gorici, nato leto kasneje v Triglavu. Vmes vam v Mariboru ni šlo vse po načrtih. Kakšno je bilo z vašega vidika to obdobje?

To obdobje je bilo zahtevno. Pri mladincih mi je šlo odlično, potem pa sem zamenjal okolje in odšel v Gorico. Tam ni bilo enostavno, borili smo se za obstanek, je bila pa ta izkušnja pozitivna s te plati, da sem se naučil živeti sam in sam skrbeti zase.

A dejstvo je, da rezultati v Gorici niso bili najboljši. Izkušnja je bila dobrodošla, toda ne najbolj uspešna. Vrnil sem se v Maribor, dobil pod Simonom Rožmanom tudi priložnost za dokazovanje, a v tistem obdobju mi enostavno nič ni šlo, kot sem si želel. Igral sem, nisem pa pokazal tega, kar znam. Prišel sem iz kluba, kjer smo se borili za obstanek, tu pa smo nenehno napadali in to je velika razlika. Hvala trenerju Rožmanu za priložnost, ki pa je takrat žal nisem izkoristil.

Potem sem pristal v senci Ognjena Mudrinskega, ki je imel res izjemno sezono in nas spravil do “kante” (smeh). Odšel sem na posojo v Kranj, kjer smo se borili za vstop v prvo ligo. Ni nam šlo slabo, ampak v dodatnih kvalifikacijah smo spoznali, da še nismo pripravljeni na nastopanje med elito.

V Triglavu ste nekaj časa igrali tudi kot krilo. Kako je za klasičnega napadalca, ko se mora prilagoditi sistemu in igrati na malce drugačni poziciji? Sploh, ko je tako mlad in se hkrati šele privaja na članski nogomet.

Ja, takrat je na poziciji klasičnega napadalca igral Tin Matić, ki je bil hkrati tudi moj “cimer” in zato je bila med nama dobra kemija. Prej sem redko igral na krilu, morda tri ali štiri tekme v mladinskem pogonu. Na koncu ni izpadlo slabo, tudi golov ni manjkalo (smeh).

S Tinom sva se dobro ujela, tudi sam sem več prihajal v sredino in v določenih obdobjih tekme sva igrala kot dva napadalca. Tako smo funkcionirali kot ekipa. Sem pa lahko na krilu malce več preigraval, za kar na poziciji klasičnega napadalca ni toliko priložnosti. Užival sem v Kranju, kar je najbolj pomembno. Tudi statistika pa ni bila slaba.

Užitek je igrati v najbolj nogometnem mestu v Sloveniji

Če se vrneva na letošnjo sezono, se zdi, da se je veliko stvari spremenilo s prihodom Damirja Krznarja. Zdi se, da tudi v težkih trenutkih daje ekipi prepotrebno mirnost in občutek imamo, da je ustvaril pravo kemijo v ekipi. Kako vi vidite njegovo vlogo v moštvu in v vaši karieri?

Pri Damirju Krznarju se hitro vidi, da je v karieri doživel že marsikaj. Nenazadnje je vodil Dinamo in v ligi Evropa izločil Tottenham, to pove ogromno o tem, kakšen trener je.

Gre za pametnega, izkušenega trenerja, ki je velika pridobitev za slovenski nogomet. Tudi v trenutkih, ko nam ne gre najbolje, ohrani mirno glavo.

Kar se tiče mene, se mu moram zahvaliti za zaupanje in večjo minutažo. Trudil se bom, da mu to zaupanje vračam na igrišču, kar mi trenutno dobro uspeva. Verjamem, da bo najino sodelovanje uspešno.

Maribor je najbolj nogometno mesto v Sloveniji. Kakšen je trenutno navijaški utrip? Kako se Žan Vipotnik počuti kot prvi golgeter vijolic?

Mesto Maribor je glede nogometa enkratno, navijači so daleč najboljši v Sloveniji, kar dokazujejo z udeležbo na tekmah, tako doma kot tudi na gostovanjih. Povsod so naš dvanajsti igralec. Lepo je iti v teh dneh po mestu, ljudje te prepoznajo in zares imaš občutek, da je to najbolj nogometno mesto v Sloveniji.

Žan Vipotnik, slovenski članski reprezentant

Še ena prijetna tema. Vemo, kaj se je zgodilo v teh dneh, prvič ste bili vpoklicani v slovensko člansko reprezentanco. Kakšen je bil vaš prvi stik s selektorjem? Kako ste sploh izvedeli, da boste del reprezentance?

Pol ure pred objavo selektorjevega seznama me je Matjaž Kek poklical po telefonu in mi pojasnil, da pred vsakim ciklusom pokliče novince v reprezentanci. Imela sva lep pogovor, bil sem presenečen, saj nisem pričakoval, da bom že zdaj zraven. Je pa to velika čast in upam, da bom na treningih in tekmah pokazal svoje kvalitete. Pa tudi, da bomo kot ekipa pravi, ker potem verjamem, da ne bo izostal niti rezultat.

Vam je Josip Iličić že čestital? Vemo, kaj on pomeni za slovenski nogomet, sta se že kaj pogovarjala o reprezentanci? 

Nekaj malega. Čestital mi je, ga bom pa vprašal še za kakšen nasvet. Pogovarjal sem se tudi z Gregorjem Sikoškom, ki mi je svetoval, naj bom čim bolj sproščen. Bomo videli, kako bo. Res se veselim.

Igral bo tam, kjer se bo počutil zaželenega

Ne moreva seveda povsem mimo pogovora o vaši prihodnosti. Mediji smo veliko razmišljali o tem, da vas že v januarja čaka pot v tujino. Koliko mirni ste bili vi sami pri sebi v tem obdobju, ko so tudi s strani kluba prihajale denimo informacije o tem, da želi NK Maribor z vami podreti klubski rekord? Verjetno se vsem ugibanjem o tem, kje boste nadaljevali svojo kariero, niste mogli povsem izogniti?

Res je bilo veliko teh ugibanj in špekulacij v medijih. Rekel bom tako – bolje, da se dogaja, kot da se ne. Zanimanja ni manjkalo, a delo s tem je imel predvsem moj agent. Dogovorjena sva, da mi preda samo najbolj pomembne informacije. Ostalo ohrani zase, da lahko jaz ostanem osredotočen na treninge in tekme.

To mislim, da mi je dobro uspelo, med pripravami sem ostal zbran in na pripravljalnih tekmah nadaljeval z doseganjem zadetkov. Res sem bil precej miren, vedel sem tudi, da me klub ne bo kar tako izpustil iz svojih rok. Pogovarjal sem se s športnim direktorjem, a predvsem ostajal osredotočen na nogomet. Tudi kot ekipa smo skozi priprave delovali dobro in zabeležili nekaj odmevnih rezultatov, recimo zmago proti Dinamu in remi proti Šahtarju.

Kot ena od možnih destinacij se je omenjala tudi ameriška liga MLS. Kako realna bi bila za vas selitev izven nogometne Evrope?

Določeni pogovori so bili, tega ne morem zanikati. Nisem pa specifično osredotočen na samo eno ligo, odprt sem za vse možnosti. Ko bo prišla prava ponudba, se bom odločil zanjo. Vsak bi se rad dokazal v Evropi, ampak tudi ZDA nogometno rastejo.

Malce sem se pogovarjal z Mitjo Ileničem, ki je opisal ta njihov napredek. Infrastruktura je na vrhunskem nivoju, tudi moštva so sestavljena iz vse bolj kvalitetnih nogometašev. Kariero želim nadaljevati tam, kjer se bom dobro počutil. V klubu, ki si bo resnično želel, da pridem v njihove vrste in ki bo računal name. To bo ključno pri moji odločitvi.

Do konca sezone je odprtih še nekaj “front”. Kar se tiče ekipe je tu predvsem pokalno tekmovanje, za vas pa je v igri tudi naziv kralja strelcev Prve lige Telemach. Kakšni so vaši kratkoročni cilji?

Glavni cilj je zagotovo osvojitev pokalne lovorike. To je tisto, kar nam je še ostalo. Tu je pomembna vsaka tekma, ni popravnih izpitov. Zdaj nas čaka domača tekma s Primorjem in v vsak obračun moramo iti maksimalno zavzeto, saj je pokalno tekmovanje zelo nepredvidljivo.

V prvenstvu bomo šli tekmo po tekmo, vsako želimo odigrati kar najboljše. Seveda bi bilo lepo, če bi postal kralj strelcev, a bolj pomembni so rezultati ekipe. Če bodo dobri, bodo zadetki že prišli.