Legendarni slovenski nogometni strokovnjak dr. Zdenko Verdenik je v nevsakdanje iskrenem in kritičnem intervjuju spregovoril o tem, zakaj ga odrivajo z Nogometne zveze Slovenije, zakaj Miran Pavlin ni prava rešitev za slovensko reprezentanco, kako se je sprl z Zlatkom Zahovićem, zakaj mu je nož v hrbet zarinil Matjaž Kek, in tudi o tem, kakšni dvomi se mu porajajo ob Aleksandru Čeferinu.

“V slovenskem nogometu sem nezaželen,” pravi dr. Zdenko Verdenik, ki ga v slovenskem nogometu v zadnjih 25 letih praktično ni bilo. Pa čeprav je velik nogometni strokovnjak. Trenerja s toliko izkušnjami v teoriji in v praksi v Sloveniji verjetno ne boste našli.

“Če si kritičen, pri nas pač nisi dobrodošel. Postal sem moteč faktor,” dodaja danes 73-letni nekdanji selektor Slovenije, ki je osem let delal v prvi japonski ligi, vodil Olimpijo v nekdanji Jugoslaviji in bil tudi trener velikana avstrijskega nogometa, dunajske Austrie.

“Stroka je pri nas odrinjena na stran. O njej sodijo nestrokovnjaki. V kolikor je premočna, lahko postane tudi nevarna,” pravi, zdaj lahko že zapišemo nekdanji trener, ki je nazadnje delal leta 2013. Takrat je bil leto in pol trener Omiye Ardije na Japonskem. Pred tem je eno leto sedel na klopi ljubljanskega Interblocka. To pa je glede slovenskega nogometa v trenerski vlogi tudi vse.

Na Nogometni zvezi Slovenije (NZS) je pozneje sicer opravljal nekaj funkcij. Zdaj ne more niti tega več. Priznava, da ga na tekme in dogodke vabijo, pred dvema letoma je prejel tudi najvišje trenersko priznanje NZS, a je do krovne slovenske nogometne zveze vseeno kritičen.

“Vodilni ljudje na NZS dvomijo v moje sposobnosti in znanje. Čeprav so najmanj merodajni, da to ocenjujejo,” je povedal brez dlake na jeziku v skoraj triurnem pogovoru, v katerem smo se dotaknili glavnih problemov slovenskega nogometa.

“Največji je ta, da je odnos do stroke zelo negativen. Nastal je vakum, ki traja že 20 let. Preveč vsega v našem nogometu temelji na improvizaciji. Denarja na NZS je več, kot ga je kadarkoli bilo, rezultati pa niso bili še nikoli slabši. Lahko sicer, da že kmalu pride do kakšnega uspeha, a bo to zgolj osamljen slučaj, ki se ne bo ponavljal,” je bil oster in odkrit.

“Vedno sem si želel, da bomo lahko, ko bomo imeli svojo državo, Slovenci kulturo in svoje značilnosti izražali tudi skozi nogomet, a zdaj vidim, da sem se zmotil. Ta želja se mi očitno ne bo izpolnila,” je skrušeno ugotovil v intervjuju, ki je v drugem delu krenil v nepričakovano kritično smer. Izrekel je tudi nekaj pohval in o marsikom povedal še marsikaj. Preverite …

Ste med začetniki slovenskega reprezentančnega nogometa in človek, ki je Slovenijo popeljal v prve kvalifikacije. Kako se spominjate tistih časov?
Prvi selektor je bil Bojan Prašnikar, ki je vodil tudi nekaj prijateljskih, toda uradnih tekem. Potem je izbral Maribor, prof. Branko Elsner, ki je bil takrat direktor reprezentanc, pa se je spomnil name. V času Jugoslavije sem bil selektor amaterske reprezentance Slovenije, ki je pozneje postala A reprezentanca. Ko smo se osamosvojili, sicer nisem bil v Sloveniji, ampak na Japonskem. Potem sem se vrnil in začel z delom.

Spomini na tiste čase so lepi. Bilo je precej drugače, kot je zdaj. V reprezentanci nas je bilo malo. Jaz kot selektor, pomočnik, trener vratarjev, zdravnik, dva fizioterapevta in ekonom. Vsi smo čutili velik zanos. Tudi igralci. Čeprav so bili pogoji slabi, financ namreč ni bilo, so tudi igralci kazali izjemen odnos. Vsi skupaj smo bili ponosni, da lahko predstavljamo svoj narod.

Začelo se je z odmevnim remijem proti takratnim svetovnim podprvakom Italijanom v Ljudskem vrtu septembra 1994.
Da. Zelo veseli smo bili, da smo uvodno tekmo odigrali v Mariboru proti Italiji, ki je bila nekaj mesecev pred tem finalistka svetovnega prvenstva v ZDA. Pripravili smo se v skladu s tem. Vedeli smo, proti komu igramo in kako lahko presenetimo. Igrali smo zaprto, organizirano, na protinapade in z organiziranimi prekinitvami. Prišli smo do lepega rezultata in točke. Če bi sodnik priznal gol Darka Milaniča, bi zmagali.

Zraven takrat ni bilo poznejšega zvezdnika slovenskega nogometa Zlatka Zahovića, ki je pred tekmo protestno zapustil reprezentanco. Kaj se je zgodilo?
Nekaj dni pred tem smo se na prijateljski tekmi pomerili proti velenjskemu Rudarju in v prvih 45 minutah igrali zelo slabo. Ob polčasu sem bil zato dokaj jezen in sem igralce nadrl. Tudi njega, ob tem pa sem ga dan za tem povabil na razgovor, na katerem sem mu želel povedati, da ga vidim kot dodano vrednosti in bo zato užival nekatere privilegije v igri, posebej kar se branjenja tiče.

Toda pogovor je bil malce neroden. Prvi je spregovoril Zahović in mi povedal, da se z mojim načinom igre ne strinja. Da bo, če ga potrebujem, lahko igral, ampak samo tako, kot si želi on. Odgovoril sem mu, da če je tako, bomo pa videli, ali ga potrebujemo. Potem smo se odločili, da proti Italiji ne bo igral, zato je bil užaljen in je odšel.

Danes vem, da bi moral do njega pristopiti drugače, a je pač izpadlo tako. Pozneje sva ga s prof. Elsnerjem obiskala v Portu, hitro smo rešili konflikt. Izpustil je le eno tekmo, proti Ukrajini, in se hitro vrnil. Za Slovenijo je vedno rad igral.

Že takrat je bil torej muhast, a hkrati se je pozneje izkazalo, da je bil glavni protagonist največjih uspehov slovenskega nogometa. Tema, s katero se v športu ubadamo marsikdaj – kako v ekipo vklopiti individualiste, ki izstopajo?

Jasno je, da je bil Zlatko vrhunski igralec. Eden najboljših v zgodovini Slovenije. Najboljši v času njene samostojnosti. Pozneje je bil tudi odličen športni direktor. Je zelo inteligenten človek. Če ne bi bil, ne bi mogel biti tako dober nogometaš in pozneje v funkcionarski vlogi ne bi bil sposoben organizirati kluba, najti prave igralce, uspešno sodelovati z njimi …

Je pa pri njem problem pri karakterju. Je dokaj brezkompromisen in težko prenese tudi dobronamerno kritiko, zato lahko hitro nastane konflikt. Je neposreden, direkten človek. Priznam, da sem ga zaradi tega želel umakniti, a je takrat svoje povedal prof. Elsner. Dejal je, da imamo veliko igralcev, ki so pridni in tečejo, takšnih, ki vnašajo presenečenje in znajo, pa ne. Ne moremo si privoščiti, da bi take izgubili. Bolj kot sem pozneje razmišljal o tem in pomislil tudi na Branka Oblaka, za katerega velja podobno, bolj sem ugotavljal, da je imel profesor prav.

Z določenimi igralci je treba drugače. Biti z njimi pazljiv v komunikaciji in kdaj česa tudi ne videti. Do neke zdrave meje, seveda. Zvezdniki prinašajo nekaj več, na drugi strani pa kdaj tudi pričakujejo privilegije. Treba jim jih je ponuditi. Ne moremo vseh umestiti v isti kalup. Drugačnost je treba tolerirati. Sploh v Sloveniji, kjer je zelo kakovostnih nogometašev malo.

Nemci podobnih težav verjetno nimajo, saj je konkurenca tako velika, da bo za njim prišel kdo drug. Pri nas je zgodba povsem drugačna. Ne moremo si privoščiti, da bi zaradi takšnih zadev ostali brez najboljših posameznikov.

V prvih kvalifikacijah, za evropsko prvenstvo 1996, ste zbrali enajst točk, kar v močni konkurenci Italije, Hrvaške, Ukrajine, Litve in Estonije ni bilo slabo. V naslednjih, za svetovno prvenstvo 1998, ste osvojili le točko. Ob nepozabnem remiju s 3:3 proti Hrvaški v Splitu.
V začetku smo se odločili za način igranja, ki je enostavnejši in bližji slabšim ekipam. Reprezentanco smo šele ustvarjali. Igrali smo zelo organizirano, zaprto na svoji polovici in na protinapade. Igrali smo tudi zelo agresivno. Sicer se nismo nikamor uvrstili, ampak smo bili stabilni.

Po dveh letih smo skupaj s prof. Elsnerjem ugotovili, da bo treba več tvegati, igrati bolj napadalno. Do rezultata smo skušali priti na drugačen način, z več iniciative. V napad smo prihajali s petimi, šestimi nogometaši in nič več s tremi, štirimi. Toda tehnično nismo bili dovolj sposobni, hitro smo izgubljali žogo, postavljeni smo bili višje, nasprotniki so zato imeli več prostora, malce je bila težava tudi počasnost nekaterih branilcev, in zgodilo se je, da smo osvojili le točko. Pa čeprav smo bili v igri boljši, kot smo bili pred tem.

Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da smo kljub temu opravili dobro delo. Postavili smo temelje. Igralci so spoznali oba načina igre z manj in več tveganja, ob dobri organizaciji branjenja. V nadaljevanju je bili potrebno najti le pravo kombinacijo. Srečku Katancu, ki je prišel za mano, je to tudi uspelo. Srečko je veliko nogometno ime in je vnesel tudi več samozavesti. Igralce je prepričal, da lahko, da so sposobni. Jaz sem se morda preveč ukvarjal s taktiko in jih učil. Njemu je uspelo narediti premik in zgodili so se številni uspehi. Hvala bogu, da je bilo tako.

Ste si takrat mislili, da bo Slovenija v naslednjih letih dvakrat igrala na svetovnem in enkrat na evropskem prvenstvu Maribor pa se bo trikrat uvrstil v Ligo prvakov?
O tem nisem dosti razmišljal. Želeli smo predvsem igrati čim bolje. Na to, da bomo na svetovnem ali evropskem prvenstvu, smo samo po tihem upali. Trikrat nam je uspelo v času desetih let. To je velik uspeh. Toda zdaj nas že desetletje ni nikjer. Podobno velja tudi za klube. Prišlo je do padca kakovosti.

Bomo Slovenijo videli na naslednjem evropskem prvenstvu v Nemčiji?

Glede na to, kaj je reprezentanca pokazala na zadnjih tekmah, in to, koliko časa nas ni bilo zraven, je zdaj napočil trenutek, ko bi to moral biti naš cilj. Igralci, strokovno vodstvo in vsi na NZS se morajo zavedati, da je to mogoče. Mislim, da tako tudi je.

Po tem, kar sem videl v zadnjem času, sem optimist. Imamo tudi skupino, ki ni najtežja. Imamo možnosti, da smo enakovredni v boju za prvi dve mesti. Morda nismo glavni favoriti, a če ne napadaš prvega mesta, potem tudi drugi ne moreš biti. Treba je poskušati zasesti vrh, igrati kot na zadnjih tekmah, pa bomo morda vsi skupaj lahko veseli.

Selektor Matjaž Kek je pravi človek za to?
Enkrat je že bil. Upam, da bo tudi zdaj. Ko so nazadnje iskali selektorja, sem ga podprl. Morda je potreboval nekaj več časa, kot smo pričakovali, ampak zadnje tekme kažejo, da ekipa dobiva nek okvir, smisel in način igre, ki ga lahko uporabi proti boljšim, pa tudi slabšim reprezentancam. Smo na dobri poti do uspeha. Vse kaže, da je tako.

Benjamin Šeško: Verjamem, da lahko presežem rekord Zahovića

Nogomet

4. Dec 2022 3

Nogomet

4. Dec 2022 3

Reprezentančni voz je z goli naprej v veliki meri potegnil tudi komaj 19-letni Benjamin Šeško. Govorimo o najbolj nadarjenem slovenskem nogometašu do zdaj?
Če gledamo, kaj je pokazal in dosegel, s kako velikimi klubi ga povezujejo in kje igra, zagotovo. Tega, kar je pokazal on, v tej starosti ni pokazal nihče v našem okolju. Če bo nadaljeval tako, lahko postane najboljši v zgodovini slovenskega nogometa. Lahko preseže vse.

Ima hitrost, izvrstno tehniko, kaže resnično vrhunsko kakovost. Ima tudi smisel za igro. Gledal sem ga, kakšen smisel za kombinatoriko je pokazal na prijateljski tekmi proti Liverpoolu, ko je izigral zelo močnega nasprotnika. S tem se rodiš. Njegov velik plus je tudi izjemno pozitiven značaj. Je pripravljen delati in je skromen. Ima najpomembnejše lastnosti, ki so potrebne, da uspe. Če ne bo imel nesreč s poškodbami, bo zagotovo uspel. Pri njem ne vidim slabosti.

Edino, česar se bojim, so prevelika pričakovanja športne javnosti in medijev. Težko bo vedno odločati tekme, še posebej proti vrhunskim nasprotnikom. Šeško ima tudi pravico do nihanj v kakovosti igre in do napak, saj to sodi v njegov razvoj. To je kljub vsemu fant, ki je star komaj 19 let. Jasno je, da na vsaki tekmi z lahkoto ne bo šlo.

Selektorji mlajših selekcij so v zadnjem času postali Milenko Ačimović, Mišo Brečko, Aleksandar Radosavljević … Boštjan Cesar je bil priključen članski izbrani vrsti. Kaj pravite o novi usmeritvi NZS, ki v trenersko delo vključuje nekdanje uspešne reprezentante, prinesel pa jo je novi direktor reprezentanc Miran Pavlin?
Nekdanji uspešni nogometaši zagotovo imajo izkušnje, ki jih je potrebno izkoristiti. Zato jim je tudi treba omogočiti trenerski razvoj, pri tem pa je potrebne malo potrpežljivosti. Najprej bi jih bilo treba priključiti kot pomočnike selektorjev reprezentanc in jih takoj vključiti v klube kot profesionalne trenerje. Le vsakodnevno delo z igralci trenerju omogoča razvoj. Če ne, je ta minimalen. Skozi prakso bi potem postopoma prevzeli vlogo selektorjev reprezentanc.

Težava je tudi ta, da Pavlin ni tip direktorja, ki postavlja model igre in selektorjem pomaga pri uresničevanju modela igre. On te vloge ne opravlja. Selektorji so v glavnem prepuščeni sami sebi. Vsebinske povezanosti pri delu z reprezentancami ni. Vsak dela po svoje. Nihče ne ve, kaj počnejo drugi. Ne razvijajo enotnega sodobnega modela igre. Zaradi tega mislim, da zadeva šepa. Rezultati so lahko ob takem delu le slučajni, kar ni dobro za razvoj igralcev reprezentantov in tudi ne za strokovni razvoj selektorjev reprezentanc.

Jaz sem ljudi na NZS na te težave tudi opozoril, a o tem nihče ne razpravlja. O stroki namreč sodijo nestrokovnjaki. Zato se stroka na NZS ne more razvijati in uveljaviti. V kolikor postane premočna, lahko postane tudi nevarna. Zato mora biti razdrobljena v duhu – delaj in vladaj. V tem pogledu se v našem nogometu le improvizira. Ne bom rekel, da selektorji niso pravi in se ne trudijo, ampak nekdo bi jih moral usmerjati. Jim pomagati, jih voditi. Drugače bodo odšli brez ustreznega napredka. Tega na NZS nihče noče ali pa ne more razumeti, čeprav je logika zelo enostavna.

Bi bil za Pavlinovo vlogo bolj primeren Zahović? Se tudi vam zdi, da ga slovenski nogomet ob vseh uspehih, ki jih je v različnih vlogah dosegel, premalo izkorišča? Bi bil lahko celo selektor?
Dokazal se je kot igralec in športni direktor, za kar pa vrhunsko obvladovanje nogometne stroke sicer ni potrebno. Na položaju direktorja reprezentanc bi moral biti človek iz stroke. Bi pa Zlatko zagotovo lahko veliko pomagal. Kot selektorja ga ne vidim, saj kljub opravljeni trenerski šoli nima trenerskih izkušenj. Je pa odličen poznavalec nogometa.

Nekako bi ga bilo treba vključiti. To je v interesu slovenskega nogometa. Za vlogo, ki jo ima zdaj Pavlin, bi bil zagotovo primernejši. Najbolj pa bi Zlatku ustrezala vloga direktorja A reprezentance Slovenije po vzgledu Oliverja Bierhoffa na Nemški nogometni zvezi.

Nekaj besed morava spregovoriti tudi o Aleksandru Čeferinu. Nekdanjemu predsedniku NZS, ki je zdaj na čelu Uefe. Kaj menite o najbolj vplivnemu športnemu funkcionarju v zgodovini slovenskega športa?
To, da bo Slovenec postal prvi mož evropskega nogometa, si nikoli nisem mislil. Da bomo igrali na evropskem ali svetovnem prvenstvu morda še, česa takega pa res nisem pričakoval. Ko sem kdaj obiskal Uefo, sem si rekel, da tam Slovenec dlje kot do službe vratarja ali receptorja ne more priti. Očitno sem se pošteno zmotil. Vesel sem, da je tako in je bil Slovenec sposoben priti na takšen položaj. Ponosni smo lahko, da je tako. O tem kaj več ni za povedati.

Bo pa prišel trenutek, ko bo treba povedati nekaj več o tem, kakšna je trenutna povezava med njim in NZS. Kakšne so usmeritve, kakšen je zato tudi položaj stroke. Uefo in Čeferina je treba pohvaliti. NZS skozi razne projekte od Uefe pridobi okrog šest milijonov evrov, kar je izredno veliko. Je pa vprašanje, kaj v zameno za to zahteva Čeferin. O tem pa morda kdaj drugič …

Na tekme slovenske reprezentance in dogodke vas na NZS vabijo?
Vabijo. Na mednarodne tekme, prednovoletna srečanja … Glede tega nimam nobenih zamer. So zelo pozorni.

Toda na NZS in v slovenskem nogometu vas v zadnjih dveh desetletjih in pol v vlogi trenerja praktično ni bilo. Zakaj?
Ko sem se leta 2010 odločil, da grem s fakultete in se s teorijo ne bom več ukvarjal tako resno, ampak se bom posvetil praksi, sem pričakoval, da bo to lažje. Toda v Sloveniji zame ni bilo nekega interesa.

Bil sem pri Interblocku, pri katerem pa se je po enem letu, ko bi morali narediti nek napredek, Joc Pečečnik odločil, da odhaja, kar me je dokaj prizadelo. Smatral sem, da je Pečečnik eden redkih sposobnih vodstvenih ljudi v slovenskem nogometu, ki bo znal pravilno investirati v klub in podpreti stroko. Ustvarili bi lahko nekaj podobnega, kot je uspelo RB Salzburgu v Avstriji, na primer. Na žalost se to ni zgodilo.

Pozneje, ko sem se po novi epizodi v Omiyi Ardiji na Japonskem vrnil domov, razen tega, da sem pomagal v okviru NZS, v strokovnem smislu nisem bil posebno aktiven. Ni bilo nobenih trenerskih ponudb. Pošteno povedano, tudi sam nisem naredil veliko za to. Ampak, če se moram ponujati, to pač pomeni, da me ne cenijo. Če je tako, pa je bolje, da nič ne počnem.

Zato sem bil največ doma in se ukvarjal s prebiranjem zanimivih knjig, gledanjem televizije, obiskom gledališč, slikarskih razstav in skrbel za lastno telesno aktivnost. Želel sem nadoknaditi to, kar sem zaradi nogometa zamudil. Dokaj me je prevzelo tudi politično dogajanje v Sloveniji, tako da sem se znašel tudi med kolesarji na protestih.

Kaj ste v tem času v slovenskem nogometu počeli?
V Sloveniji sem bil na NZS predsednik strokovne komisije, s katero smo pripravili tudi vrsto projektov, kot so nacionalni model igre reprezentanc, model reprezentanta, kriterije za izbiro selektorjev, kriterije za izbiro direktorja reprezentanc …

Trudili smo se, a sem na koncu ugotovil, da smo bili sami sebi namen. Nihče od merodajnih namreč ni upošteval naših strokovnih priporočil pri izbiri selektorjev, direktorja reprezentanc, modela igre, testne baterije za ugotavljanje sposobnosti igralcev … Vse naše delo je bilo zastonj. Tako je bilo narejenih nekaj napak pri izbiri selektorjev, direktorja reprezentanc itd. Te komisije na NZS, ki naj bi imela svetovalno vlogo, nihče ne jemlje resno. Zato sem tudi odšel.

Potem je v času predsednika Ivana Simića prišla ponudba, da bi postal direktor reprezentanc. Sprejel sem jo, to je bilo nekaj mesecev pred odhodom na svetovno prvenstvo leta 2010. Pozneje sem doživel razočaranje. Kmalu sem ugotovil, da kot direktor nimam nobene moči. Ko smo se uvrstili v Južnoafriško republiko, me niti ni bilo v kvoti slovenske delegacije.

Še ena stvar, ki me je prizadela, je bila ta, da je takratni selektor Kek v meni kot direktorju reprezentanc videl nevarnost namesto pomoči. On je pri Simiću zahteval, da se moje pristojnosti kot direktorja reprezentanc spustijo s članske na mlado reprezentanco. Drugače, kot je bilo zapisano v statutu. To sem dojel kot nezaupnico. Pomenilo je, da zame ni prostora na NZS in me umikajo povsod, kjer bi lahko v strokovnem smislu kaj premaknil. Zato sem tudi od tam odšel.

Nedavno so me iz NZS najprej povabili, da bi postal član komisije za šolanje trenerjev, pozneje pa umaknili zaradi sprejetega predloga s strani Uefe, da na NZS ljudje, starejši od 70 let, takšnih funkcij ne smejo več opravljati. To me sicer ne moti, prav je, da priložnost dobijo mlajši, a bi ob tem morali imeti ob sebi tudi nekoga, ki bi jih usmerjal in jim svetoval.

Trenutno je na zvezi veliko mojih nekdanjih študentov, ki delajo dobro, ampak bi morda potrebovali neko pomoč. Nekoga, ki je šel skozi vse to in izkusil marsikaj. Tako v praksi kot teoriji. Pomagal bi jim pri razvoju. S tem so to onemogočili. To priporočilo s strani Uefe ni bilo zahtevano, ampak so jo na NZS z veseljem sprejeli in se tako med drugim tudi znebili nekaterih ljudi.

Imate občutek, da ste na NZS nezaželen?
Da. Že ves čas. Zdi se mi tudi, da vodilni na NZS dvomijo v moje sposobnosti in znanje. Čeprav so najmanj merodajni, da to ocenjujejo. Nočejo videti, kaj sem naredil. V teoriji in praksi. Uspešen sem bil na Japonskem, bil sem selektor. Napisal sem na stotine člankov, opravil sem kar nekaj znanstvenih raziskav. Na praktični in teoretični ravni sem dosegel nek vrh. Po tej plati, če upoštevamo oboje, se mi v Sloveniji do danes ni približal nihče. Bili so boljši selektorji in trenerji, seveda, a takšnih, ki bi lahko povezali oboje, je malo.

Da sem nezaželen, sem ugotovil tudi v primeru omenjenega predpisa, ki narekuje, da po 70. letu starosti ne moreš več opravljati nekaterih pomembnejših funkcij. Takrat so me vseeno predlagali, da bi bil zraven kot zunanji član v komisiji za šolanje trenerjev, a je nekdo opomnil, da nisem primeren, ker kritiziram NZS. Pri nas je tako, da če si kritičen, nisi dobrodošel. Danes sem povedal marsikaj kritičnega, ampak sem to storil argumentirano in na spodoben način. Nikogar nisem žalil.

Nisem si mislil, da bom nekoč moteč faktor. Podobno se mi je dogajalo, ko sem v bivši Jugoslaviji opozarjal na korupcijo v nogometu, dogovarjanje rezultatov in podkupovanje nogometnih sodnikov. Vedno sem si želel, da bomo lahko, ko bomo imeli svojo državo, Slovenci kulturo in svoje značilnosti izražali tudi skozi nogomet, a zdaj vidim, da sem se zmotil. Ta želja se mi očitno ne bo izpolnila.

Najvišja izobrazba, ki jo imate, ima ob vašem imenu pogosto slabšalni prizvok. Zakaj?
V vseh normalno kulturno razvitih državah je izobrazba vedno nekaj pozitivnega. Če v Avstriji slišijo, da si doktor ali profesor, do tebe kažejo poseben odnos, spoštovanje. V Sloveniji je pogosto ravno obratno. Kot da sem želel postati doktor znanosti, da bi bil važen in pomemben. Ne, jaz sem moral pristopiti k doktoratu in raziskovanju zaradi tega, ker sem bil zaposlen na Fakulteti za šport v Ljubljani. Tam pa je med drugim potrebno poleg stroke razvijati tudi znanost.

Začel je prof. Elsner, nadaljeval sem jaz. Več kot 30 let sem se od prof. Elsnerja učil. Vsem nam je nudil veliko možnosti za izobraževanje. Bil je velik strokovnjak z znanjem iz teorije in prakse, bil je trener takrat zelo uveljavljenega Innsbrucka in tudi selektor Avstrije. Predvsem pa je bil velik človek in humanist. Veliko sem se izobraževal tudi v tujini. Fakulteta za šport mi je v tem smislu veliko nudila. Eno leto sem bil tudi na znameniti trenerski šoli v Kölnu. Istočasno sem skozi delo povezoval teorijo in prakso.

Potem sem razvoj stroke prepustil naslednikom in prišlo je do padca. Ne bom rekel, da je to razlog, da je razvoj zastal. Do tega je prišlo, ko se je stroka s fakultete prenesla na Nogometno zvezo Slovenije. To je bila usmeritev in zahteva Uefe. NZS na to ni bila pripravljena. Predvsem kadrovsko. Bilo je zaposlenih premalo strokovnjakov. Nastal je vakum, ki zdaj traja že 20 let. Ni ustreznega razvoja, ki bi ga pričakoval. To je vidno tudi v padcu kakovosti slovenskega nogometa, ki ga spremljamo zadnjih 15 let. Začeli smo zaostajati.

V tujini gresta stroka in znanost v nogometu na vseh področjih z velikimi koraki naprej. Vključujejo vedno več raznovrstnih strokovnjakov in znanstvenikov, želijo si napredka. Včasih so se po nas zgledovali Švicarji, tudi Avstrijci. Danes za njimi zelo zaostajamo.

Znanost je v slovenskem nogometu že nekaj časa odrinjena na stran. S področjem analize igre se na NZS ukvarja samo en strokovnjak. Dejan Kopasić je izredno obremenjen, saj v njegov delokrog sodijo analize igre s področij vseh slovenskih reprezentanc in njihovih nasprotnikov, moštva slovenske prve in druge lige, mladinske in kadetske lige, najkvalitetnejši tuji klubi, primerjave med slovenskim in evropskim nogometom … S tem se trenutno ukvarja le on. Jasno je, da je en človek premalo. Morali bi biti najmanj trije.

Najbolj razvite nogometne zveze imajo za strokovno in znanstveno delo zaposlenih tudi več kot 30 ljudi in ob tem zelo uspešno sodelujejo tudi z bližnjimi fakultetami za šport, kar je pa pri nas povsem zamrlo. Moje izhodišče sta izreka “Veš, poet, svoj dolg” ali “veš, strokovnjak, svoj dolg”. Moja borba za uveljavitev stroke na NZS je več ali manj zaman. Vseeno ne bom odnehal. Kdo se bo boril za nogometno stroko, če ne jaz. To je moja dolžnost.

Kljub vsemu je zaznati nekatere premike na NZS s povečanjem števila zaposlenih v okviru šolanja trenerjev. Odnos do stroke se mora še izboljšati, ampak ne zaradi pritiskov, temveč zaradi prepričanja, da je tako prav. Včasih je bil odnos do stroke bolj pozitiven, pa je bilo veliko manj denarja. Zdaj ga je na voljo veliko več, kar je zasluga vodilnih ljudi na NZS, ki so ga sposobni zagotoviti. Žal je pri tem kolaču stroka v zelo podrejenem položaju. Smo v situaciji, ko še nikdar ni bilo tako veliko denarja, a nikdar niso bili slabši rezultati slovenskih reprezentanc in klubov v mednarodnem merilu.

Ampak veliko bolje bi bilo, če bi bil ta denar posledica uspehov reprezentančnega in klubskega nogometa. Bil bi zelo vesel, če bi se slovenska reprezentanca kam uvrstila. Toda če se bo to zgodilo, bo to več ali manj slučajen uspeh, ki bo težko ponovljiv. To tudi ne bo rešilo slovenskega nogometa, saj mora ta doživeti preporod na širši klubski in reprezentančni ravni. Glede na malo število nogometašev, ki jih imamo, je naša edina rešitev delati bolje kot naši konkurenti.

Tu gre za boljše strokovno delo v povezavi s pogoji za delo, boljšo organiziranost in materialne možnosti tako v klubih kot na reprezentančni ravni. Trenutno na vseh teh področjih zaostajamo za uspešnimi. Pa še vedno nismo prepričani o pomembnosti dobrega strokovnega dela kot pogoja za našo nadaljnjo uspešnost. Strokovnega, povezanega dela na vseh ravneh pri nas enostavno ni.

V slovenskem nogometu ima strokovnost slabšalen prizvok, kar je absurd. Zakaj je tako?
Nogomet je dejavnost, v kateri je veliko interesov, v njem pa je z improvizacijo in z blefom na kratek rok mogoče uspeti tudi s slabim delom. S tem se onemogoča nekatere, ki skušajo napredovati z učenjem, poglabljanjem, poskušanjem v praksi, iskanjem novih rešitev. Takšne, ki delajo na daljši rok. Za to pa je potreben čas.

Toda pri nas se dogaja, da klubi prepogosto odpuščajo trenerje tudi zato, ker v klubu niso sposobni oceniti trenerjevega strokovnega in osebnostnega potenciala. Nazadnje trenerji nimajo več kam, čeprav so si na svoji poti pridobili precej znanja in izkušenj. Trenerjem je potrebno pustiti več možnosti. Jim omogočiti več postopnosti v razvoju, pridobivanju znanja in izkušenj. Seveda ob daljšem slabem rezultatu noben trener ne bo preživel. Potem pa za razvoj nogometašev skrbijo nekateri, ki so precej manj usposobljeni za to.

Čeprav je nogomet navzven viden kot enostavna igra, v resnici ni tako. Nekateri mislijo, da je treba samo čim več teči, razmišljati in se znajti, če je mogoče tudi prelisičiti sodnika in to je to. Ampak v resnici je za pravi uspeh potrebnega veliko več.

Toda danes vsak misli le nase, na svoje interese in na kapital. Žal smo globoko v potrošniški družbi. Kar se tega tiče, je bilo v socializmu veliko bolje. Spomnim se, kaj mi je prof. Elsner rekel, ko smo prešli na kapitalistični sistem. “Zdenko, od zdaj naprej lahko pozabiš na delo za skupno dobro,” je dejal. Zdaj lahko žalostno ugotovim, da je imel prav.

Kaj v življenju počnete danes?
Sem zadovoljen. Po finančni plati nimam težav. Z nogometom sem nekaj denarja zaslužil, tako da se s tem ne obremenjujem. Živim v Murglah, v urejenem okolju. Imam dva otroka. Na žalost sta oba v tujini. Sin je raziskovalec na področju robotike v Bostonu v ZDA. Hčer z družino živi v Londonu, dela v bančništvu. Občasno se obiskujemo.

Z nogometnimi prijatelji se na Svobodi na Viču, kamor sem prišel kot študent, to je bil moj prvi klub, srečujemo vsak dan. Pridejo Radoslav Bečajac, Zoran Pejović in drugi. Spijemo kavo in poklepetamo. Pri Slovanu na Kodeljevem kot svetovalec dobrodelno svetujem trenerjem.

Da malo razgibam možgane, kar sploh ob starosti, ki je tu, koristi, se ukvarjam tudi z obveznostmi, ki jih imam v strokovnem svetu v okviru ZNTS. Organiziramo strokovne seminarje za trenerje, izbiramo predavatelje. Ravno zdaj pripravljamo predavanja, na katerih bodo prisotni ljudje iz dortmundske Borussie, zagrebškega Dinama in španskega Villareala …

Poglabljanje v nogomet sem, razen v času velikih tekmovanj, opustil. Prej sem pogledal vsak dan eno tekmo, danes morda le še eno na teden. Včasih si raje ogledam dober film. Glede na to, kako me dojemajo na NZS in v slovenskem klubskem prostoru, nisem bil ravno najbolj zaželen, ambicij v nogometu nimam več. Tudi motivov ne.

Konec debate, ki v resnici že dolgo ni imela nobenega smisla

Katar 2022

19. Dec 2022 14

Katar 2022

19. Dec 2022 14

Za nami je svetovno prvenstvo v Katarju. Zagotovo ste ga spremljali. Kaj ste videli?
Ko spremljam nogomet, ga skušam analizirati celovito, največ z vidika taktike. Glede tega ni bilo posebnih novosti, kar je tudi pričakovano. Reprezentance nimajo prav veliko časa za uigravanje, letos so ga imele zaradi specifičnosti termina tekmovanja še manj. Pričakovati je bilo, kakšne bodo osnovne usmeritve. Zaprta igra in protinapadi. To se je tudi zgodilo. Večina moštev je igrala na tak način. Organizacija igre, visok motiv, hitri prehodi.

Na tak način sta tudi Argentina in Francija prišli do finala, v katerem se je zgodilo nekaj, česar tudi sam nisem pričakoval. Pred finalom sem več prednosti dajal Franciji, ker je izredno organizirana v obrambi in kakovostna ob prehodu v napad. Toda prezrl sem to, kar je Argentina prikazala na tej tekmi. Šla je na vse ali nič. Organizirano, ampak visoko je napadla nasprotnika. Igrala je zelo napadalno, agresivno. Ko je izgubila žogo, je takoj s protipresingom napadla nasprotnika. Francozi so izgubljali žoge. Argentinci jim z vrhunsko igro niso dopustili, da bi razvili igro.

Tukaj je ogromno dela opravila zvezna vrsta Argentine, ki je igrala, kot da je šlo za življenje in smrt. Razen v zadnjih 15 minutah, ko je malo popustila, je igrala perfektno. Potem so Francozi izenačili, a so se Argentinci, ki so bili odlični v branjenju, pri tem sta bila zelo pomembna tudi sicer napadalno usmerjena Enzo Fernandez in Julian Alvarez, vseeno vrnili in zmagali. Povsem zasluženo. Bili so najboljši, v veliki meri pa je to zasluga selektorja Lionela Scalonija, ki mu je uspelo izjemno delo.

V podaljških, ki so bili najbolj zanimivi in dramatični v zgodovini finalov svetovnih prvenstev, sta obe moštvi povsem zanemarili taktiko in se prepustili igri kot otroci. Zato je bilo na obeh straneh tako veliko priložnosti. In če je to usmeritev za nogomet prihodnosti, se z njo povsem strinjam.

Prvenstvo je zaznamoval Lionel Messi. Je v Katarju dokazal, da je najboljši?
Seveda je. Tako dobro, kot je igral tokrat, ga nisem videl igrati že deset let. Jasno je, kdo je on. Nogometaš, ki ima neverjetne rešitve pred nasprotnikovim golom. Ko pride do 20, 30 metrov od gola, je neustavljiv. Ali zabije gol ali pa poda.

Ima neverjetno startno hitrost, izredno hitre spremembe smeri, preigravanja, kontrole žoge, izjemno tehniko udarca in smisel za igro. Vse to je združeno v enem igralcu. Ko je tako, je neustavljiv. Takšnih igralcev praktično ni.

Kylian Mbappe je tudi vrhunski, a on, da izkoristi svojo hitrost, potrebuje določene pogoje. Na zgoščenem prostoru ob dinamični igri tega, kar lahko Messi, ne zmore.