Ryan Mason je pred desetimi dnevi, ko je nepričakovano debitiral na klopi Tottenhama, postal z naskokom najmlajši trener v zgodovini angleške Premier lige. Da je tako, je poskrbela tudi velika življenjska drama, ki jo je preživljal pred štirimi leti.

Tottenham je bil pred dvema tednoma eden izmed 12 evropskih upornikov, ki so se želeli odcepiti od Uefe in igrati po svojih pravilih, a pri nikomur v najbolj norih 24 urah zadnjega obdobja evropskega nogometa dogajanje ni bilo tako hektično, kot je bilo na severu Londona.

Tottenham je najprej skupaj s preostalimi enajstimi evropskimi velikani pristopil k Superligi, jutro za tem odslovil slovitega Joseja Mourinha, takoj za tem za njegovega naslednika izbral popolnega trenerskega anonimneža in kakšnih 12 ur pozneje izstopil iz Superlige.

Če ne bi bilo tega fantomskega tekmovanja, bi bila odpoved za slovitega Portugalca in imenovanje njegovega naslednika, ki ne šteje niti 30 let, verjetno glavna novica vsepovsod. Tako pa je, tako kot reforma nove Lige prvakov, marsikomu ušla izpod radarja.

Tottenham je njegovo življenje. Skorajda dobesedno.

“Zaljubljen sem v Tottenham. To je klub, ki ga nosim v srcu,” je Ryan Mason na svoji prvi novinarski konferenci v vlogi trenerja Tottenhama izgovoril besede, ki jih v nogometnem svetu ob podobnih priložnostih slišimo pogosto, a dvomimo, da je prav veliko nogometašev in trenerjev, iz ust katerih bi bile tako iskrene. Če kdo, potem je resnico govoril Mason.

Tottenham je namreč dobesedno njegovo življenje. Vzljubil ga je že kot otrok, saj je odraščal le streljaj od starega Tottenhamovega stadiona. Takrat je v to, da bo, še preden bo postal polnoleten, zaigral za Tottenham, morda res verjel.

Na to, da bo še pred dopolnjenim 30. rojstnim dnevom postal tudi njegov trener in rekorder angleške Premier lige, pa zagotovo ni pomislil niti v najbolj norih sanjah. V zadnjem prvenstvenem krogu, ko je z zmago z 2:1 nad Southamptonom debitiral v najboljši angleški ligi, je namreč postal najmlajši trener v zgodovini Premier lige.

Star je bil 29 let in 312 dni. Pet let mlajši od Tottenhamovega kapetana Huga Llorisa in starejši od še dveh nogometašev, Tobyja Alderweirelda (32) in Garetha Bala (31), ki so na tisti tekmi zaigrali od prve minute.

Najmlajši je postal na obletnico tragične smrti prijatelja

“To zmago posvečam Ugu Ehiogu,” je Mason povedal po zanj veliki zmagi, ki mu jo je z golom z enajstmetrovke v 90. minuti prinesel Južnokorejec Son Heung-Min.

Novi trener Tottenhama se je spomnil na nekdanjega legendarnega nogometaša Aston Ville in tudi angleškega reprezentanta, ki je leta 2017 umrl zaradi zastoja srca med treningom mladincev Tottenhama, pri katerem je v trenerskem štabu podmladka Londončanov sodeloval z Masonom.

Najmlajši trener v zgodovini angleške Premier lige je Mason postal prav ob četrti obletnici smrti svojega prijatelja. Usoda. Da zna biti še kako kruta, se dobro zaveda tudi novi trener Tottenhama. Ne samo zaradi prijateljeve smrti. Morda še bolj zaradi tega, kar je na lastni koži sam izkusil pred njo.

Najmlajši trenerji v zgodovini Premier lige:

29 let in 312 dni – Ryan Mason (Tottenham)

32 let in 67 dni – Attilio Lombardo (Crystal Palace)

32 let in 313 dni – Chris Coleman (Fulham)

33 let in 227 dni – Gianluca Vialli (Chelsea)

33 let in 301 dni – Andre Villas-Boas (Chelsea)

Na vrhuncu je bil celo angleški reprezentant

Mason je prag Tottenhama prestopil, ko je bil star komaj osem let. Manj kot deset let pozneje je kot eden izmed najbolj nadarjenih nogometašev svoje generacije z njim podpisal prvo profesionalno pogodbo in leta 2008 s komaj 17 leti debitiral v njegovi članski ekipi. Takratni trener Harry Redknapp ga je v ogenj poslal na tekmi pokala Uefa.

Za Tottenham takrat še ni bil zrel. Ko se je po nekajletnem potepanju v tretji in drugi angleški ligi (Yeovil, Doncaster Rovers, Millwall) ter tudi prvi francoski ligi (Lorient) vrnil v Tottenham, je bilo drugače.

V enačbah Maurizia Pochettina, ta je takrat v Londonu začenjal z gradnjo moštva, ki je leta 2019 vrhunec dočakala z nastopom v finalu lige prvakov, je bil v sezonah 2014/15 in 2015/16 ena Argentinčevih najpomembnejših spremenljivk na sredini igrišča. Nekaj časa je bil tudi Tottenhamov kapetan. Celo tako dober je bil, da je marca 2015 debitiral v angleški reprezentanci in podal za gol za zmago nad Italijo na prijateljski tekmi z 1:0.

V dveh sezonah je za Tottenham zbral 66 nastopov. Bilo bi jih še več, če se v začetku leta 2016 ne bi poškodoval. Ko se je vrnil v pogon, je izgubil status, ki ga je pred tem imel. V družbi vznikle nove zvezde Deleja Allija, Mousse Dembeleja in Erica Dierja ga na sredini igrišča nikoli več ni povrnil.

Po trku z Garyjem Cahillom je bilo vsega konec

Čeprav je Pochettino vztrajal pri tem, da ostane, se je odločil, da srečo poišče drugje in poleti 2016 za kar 15 milijonov evrov, kar je klubski rekord, prestopil v Hull City. Čeprav klubu ni šlo, je v 19 nastopih za Tigre igral dobro. Potem je prišel usodni 22. januar 2017 in njegove nogometne kariere je bilo, še preden je dopolnil 26 let, konec.

Mason in soigralci, ki so se borili za obstanek, so na Stamford Bridgu do 21. minute proti Chelseaju, ki se je boril za naslov, držali zanje ugoden izid 0:0, in se borili za to, da ga obdržijo. Minuto za tem je bil izid na semaforju povsem nepomemben. Po grozljivem trku z glavama z Garyjem Cahillom je Mason negibno obležal na igrišču.

Medtem ko z branilcem Chelseaja ni bilo hudega, so bile z Masona to zadnji trenutki, ki jih je preživel na igrišču v vlogi nogometaša. S hudimi poškodbami glave so ga odpeljali v bližnjo bolnišnico, kjer so se borili za njegovo življenje. Njegova lobanja je počila na več mestih, v glavo so mu vložili 14 metalnih ploščic, pred njim pa je bila najpomembnejša tekma življenja. Na žalost ni trajala samo 90 minut.

Dva meseca okrevanja v popolni tišini

Osem tednov je moral Mason živeti v popolni tišini in zaradi tega večino časa preživel v osami. Družbo je imel le nekaj minut na dan. Ko so mu bližnji in zdravniki pomagali pri osnovnih življenjskih potrebah. Jedel je močna zdravila, imel nočne more in se spopadal tudi z depresijo.

“Kako je lahko življenje v enem trenutku tako sanjsko, potem pa se vse skupaj obrne na glavo?” je v enem izmed intervjujev takrat dejala njegova življenjska sopotnica Rachel Peters, ki jo je Mason na kratkem oddihu v Dubaju nekaj mesecev pred usodno poškodbo zaprosil za roko.

Načrtovanje poroke je Petersova seveda ustavila in vse svoje sile usmerila v to, da bo njen bodoči mož spet shodil. Uspelo jima je. Ne samo, da je hodil, po letu dni rehabilitacije je Mason tudi tekel in se spogledoval z idejo, da se vrne na nogometne zelenice. Noge bi to dopustile, glava žal ne.

“Po pregledih pri več zdravnikih sem se sprijaznil s tem, da je moja nogometna kariera končana,” si je februarja 2018 priznal in naznanil konec nogometne poti. Poškodbe glave so tako hude, da bi bil lahko vsak udarec z glavo zanj usoden, so sporočili zdravniki.

Pravljičen konec grozljive zgodbe

Navijači Tottenhama so na naslednjih tekmah vzklikali njegovo ime, že mesec za tem pa je dobil povabilo v trenersko službo. Začel je z delom v mladinski selekciji Tottenhama in kmalu postal njen šef. Leto pozneje je s šalom Tottenhama že poziral kot trener članske ekipe, v kateri je v roke dobil tudi prvega zvezdnika kluba in svojega dobrega prijatelja Harryja Kana. Z enim najboljših napadalcev na svetu ta hip sta skupaj igrala v Millwallu, Tottenhamu in tudi angleški reprezentanci.

“Sijajen fant, ki o nogometu razmišlja drugače,” je o njem povedal Pochettino. “Presenečeni bi bili, če bi vedeli, kako širok je njegov pogled na nogomet,” pa je o njem dejal kapetan Lloris.

Zanimivo, zdajšnji trener PSG in zdajšnji kapetan Tottenhama sta te hvalospeve Masonu namenila, še preden je postal Tottenhamov trener. Koliko časa bo to ostal, ni znano. Za zdaj do konca sezone, pravi Tottenhamov lastnik David Leavy.

Če bo Tottenham, ki je trenutno šele na sedmem mestu prvenstvene lestvice, do konca sezone uspešen, morda tudi dlje. Če se to ne bo zgodilo, se Mason ne bo preveč pritoževal. “Vse, kar se dogaja po tisti tekmi s Chelseajem, je zame bonus. Ni manjkalo veliko, pa me danes sploh ne bi bilo več med živimi,” je že pred časom dejal Mason.

Mimogrede, njegov priimek danes nosi tudi njegova Rachel, družbo pa jima delata sin, ki se je rodil leta 2017, in hčerka, ki je na svet prišla dve leti pozneje. Če je bilo pred petimi leti drama, je njegovo življenje danes kot pravljica, o zgodbi Masona pa bi lahko posneli film. Kdo ve, morda ga tudi bodo.