Tekma med Slovenijo in Rusijo prikliče spomin na obračun teh dveh reprezentanc v Ljudskem vrtu izpred 12 let, ko so si slovenski nogometaši nazadnje priigrali nastop na velikem tekmovanju. Junak večera je bil Zlatko Dedić, ki je za SportKlub spregovoril o nepozabni tekmi in se razgovoril še o marsičem. Tudi o tem, kaj danes počne. Bo nogomet še igral? Odgovor na to vprašanje je za zdaj še zavit v tančico skrivnosti.

Slovenija bo z Rusijo v ponedeljek ob 20.45 v Ljudskem vrtu odigrala osmo tekmo v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2022.

“Že kar 12 let je šlo mimo? Noro, kako hitro beži čas,” je najprej povedal Zlatko Dedić, ko smo ga spomnili na 18. november 2009, ko je Slovenija na povratni tekmi (v Moskvi je izgubila z 1:2) dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010 z njegovim golom v 44. minuti tekme v Mariboru premagala Rusijo z 1:0 in se zadnjič uvrstila na veliko tekmovanje.

“Na tisti tekmi smo bili precej boljši nasprotnik, lahko bi zmagali tudi z višjo razliko. Takšne enotnosti, kot je bila v takratni reprezentanci, nisem doživel nikjer. Pa sem igral marsikje. Igrali smo eden za drugega, imeli pa smo tudi kar nekaj odličnih nogometašev,” se je spomnil glavnega orožja nepozabnega rodu slovenskih nogometašev.

“Bili smo prepričani, da nam bo uspelo. Potem nam tudi je. V zraku je bilo čutiti, da nam bo uspelo. Spomnim se, da smo se na malici pred tekmo zbrali veliko prej, kot smo se sicer. Vsi smo komaj čakali, da se začne,” se je razgovoril nekdanji reprezentant in povedal podobno, kot je v nedavnem intervjuju za SportKlub dejal tudi njegov takratni soigralec in podajalec za nepozaben gol Valter Birsa.

Slovenija – Rusija 1:0 (1:0)

Stadion Ljudski vrt, 19. november 2009, povratna tekma dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010 (izid prve tekme Rusija – Slovenija 2:1), gledalcev 12.500, sodniki: Hauge, Haglund in Andas (vsi Norveška).

Strelec: 1:0 Dedić (44.).

Slovenija: S. Handanović, Brečko, Šuler, Cesar, Jokić, Radosavljević, Koren, Kirm, Birsa (od 78. Pečnik), Novaković, Dedić (od 90. Stevanović).
Rusija: Akinfejev, Anjukov, Ignaševič, V. Berezucki, Biljaletdinov (od 76. Pogrebnjak), Denisov, Pavljučenko (od 46. Keržakov), Aršavin, Janbajev (od 46. Semak), Zirjanov, Žirkov.

Rumeni kartoni: Birsa, S. Handanović, Koren; Žirkov, Biljaletdinov, Denisov.
Rdeča kartona: Keržakov (66.), Žirkov (90.).

Sloveniji nekaj manjka. Ne ve pa, kaj.

Slovenija je bila takrat kot eno in prepričana v uspeh. S klopi jo je vodil Matjaž Kek, ki je njen selektor tudi danes, a z za zdaj precej slabšimi rezultati.

“Spremljam reprezentanco, ogledal sem si vse njene zadnje tekme. Kaj naj povem? Očitno nam nekaj manjka. Ne vem pa točno, kaj. Kakovost imamo. V reprezentanci je nekaj vrhunskih nogometašev, prihajajo še nekateri mladi, zelo obetavni. Da lahko igramo, smo na nekaj tekmah pokazali. Verjamem, da nam še vedno lahko uspe. Samo verjeti moramo in se nikoli predati,” zdajšnjim reprezentantom sporoča Dedić, ki je bil nezamenljiv član začetne enajsterice v zmagovitem obdobju prvega Kekovega selektorskega mandata.

Je odšel prehitro? Verjame, da bi lahko pomagal še danes.

Pomemben člen reprezentance je bil tudi v neuspešnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012, zraven je bil po Kekovem odhodu tudi pri Slaviši Stojanoviću, s prihodom Srečka Katanca pa pristal na stranskem tiru. Nekaj tekem je pod Katančevim vodstvom še odigral, nazadnje pa v reprezentanci zaigral na prijateljski tekmi proti Kanadi v Celju novembra 2013. Zadnjo tekmo v dresu Slovenije je odigral, ko je bil star 29 let. Se mu zdi, da je bil odpisan prehitro?

“Veste, kako je s tem. Vsak nogometaš zase misli, da je najboljši in bi lahko dal še več. Tudi jaz sem prepričan, da bi lahko še igral. Verjamem celo, da bi lahko pomagal še zdaj, ampak želje so eno, realnost pa drugo. Selektorji sprejemajo odločitve, ki jih je treba spoštovati. Na koncu vsak dobi tisto, kar si zasluži. Zelo sem ponosen na mojo reprezentančno pot. Lahko bi bilo seveda tudi boljše, lahko pa tudi veliko slabše,” je razložil Dedić, ki nogometa trenutno ne igra.

Kmalu bomo izvedeli, ali bo še igral

Vprašanje, ali je danes nogometni upokojenec, si je v zadnjih mesecih verjetno postavil marsikdo. V prejšnji sezoni je s petimi goli pomagal do visokega šestega mesta na prvenstveni lestvici avstrijskemu prvoligašu WSG Tirol, katerega član je bil dve leti. Potem je iz Tirola poleti odšel in se pojavil na nogometni tržnici, kjer je še danes. Star je 37 let, je končal?

“Po koncu sezone sem si vzel nekaj počitka, da razmislim, kaj in kako. Lahko rečem, da bo odločitev znana kaj kmalu. Imam nekatere opcije, o katerih se pogovarjam. Na mizi sem imel kar nekaj ponudb in jih še imam. Bomo videli. Če bom še igral, bom igral. Če ne, bomo videli, kaj bo,” je skrivnosten Dedić, ki ima bogate izkušnje z igranjem v tujini. Igral je v prvi in drugi italijanski, prvi, drugi in celo tretji nemški, pa tudi prvi in drugi avstrijski ligi.

Poleti se je pogovarjal s slovenskim klubom

Je opcija tudi povratek v Slovenijo, kjer je kot član Kopra začel nogometno pot in se kot najstnik daljnega leta 2001 preselil v Italijo? Se lahko vrne na Bonifiko, od koder prihaja trenutno vodilni slovenski prvoligaš?

“Poleti sem se pogovarjal z enim slovenskim klubom, a to ni bil Koper. Bi rad kariero končal v Kopru? Težko, da bi bilo kaj takega izvedljivo, s tem vprašanjem pa se tudi ne ubadam, saj ponudbe ni. Sem pa spremljal veliko tekem Kopra. Nekaj sem si jih ogledal tudi v živo. Koper ima zanimivo ekipo, lepo igro in tudi dobre rezultate. Želim mu vse najboljše. To je moj klub,” je dober začetek sezone Koprčanov, ki so trenutno celo na prvem mestu Prve lige Telemach, pozdravil njihov nekdanji mladinec.

V Frankfurtu je našel svoj dom

Dedić, ki trenira vsak dan in je dobro pripravljen na morebiten nov nogometni izziv, se po koncu nogometne poti sicer ne vidi v trenerskih vodah, vprašanje pa je tudi, kje bo z družino živel. Trenutno so namreč v Frankfurtu, kjer je za tamkajšnji FSV Frankfurt igral med letoma 2014 in 2016.

“Takrat smo vzljubili Frankfurt, tako da smo se odločili, da si tukaj ustvarimo dom. Lahko rečem, da se imamo lepo. Otroci uživajo, sicer pa tako ali tako živimo dvojno življenje. Kadarkoli so otroci prosti oziroma imajo počitnice, se vrnemo v Koper. Za zdaj smo se ustalili v Frankfurtu, bomo pa videli, kako in kaj naprej,” je za konec povedal Dedić, ki lahko z dresi svojih bivših klubov pokrije stene polovice svojega stanovanja.

Začel je v Kopru, pri katerem je v prvi slovenski ligi pod vodstvom Branka Oblaka debitiral s 16 leti in v njej zbral tri nastope. Potem je v Italiji igral za Parmo, Empoli, Cremonese, Piacenzo in Frosinone. Sledila je osemletna nemška odisejada, v kateri je nastopal za Bochum, Dynamo Dresden, FSV Frankfurt in Paderborn. Od leta 2017 je bil v Avstriji, kjer je dve leti najprej nosil dres Wackerja Innsbrucka, potem pa bil dve leti še član WSG Tirola.

Bo v svojo nogometno knjižico vpisal še 13 klub na članski ravni? Kaj sledi? Skrivnostni Dedić pravi, da bo znano kmalu.

Vse dozdajšnje tekme med Slovenijo in Rusijo:

27. marec 2021 (kvalifikacije za SP 2022):
Rusija – Slovenija 2:1 (2:1)
Strelca: 1:0 Dzjuba 26., 2:0 Dzjuba 35., 2:1 Iličić 36.

18. november 2009 (dodatne kvalifikacije za SP 2010):
Slovenija – Rusija 1:0 (1:0)
Strelec: 1:0 Dedić 44.

14. november 2009 (dodatne kvalifikacije za SP 2010):
Rusija – Slovenija 2:1 (1:0)
Strelca: 1:0 Biljaletdinov 40., 2:0 Biljaletdinov 52., 2:1 Pečnik 88.

23. januar 2003 (prijateljska tekma):
Slovenija – Rusija 0:1 (0:1)
Strelec: 0:1 Vinogradov 36.

1. september 2001 (kvalifikacije za SP 2002):
Slovenija – Rusija 2:1 (0:0)
Strelci: 1:0 Osterc 62., 1:1 Titov 72., 2:1 Ačimović 90./11m

24. marec 2001 (kvalifikacije za SP 2002):
Rusija – Slovenija 1:1 (1:1)
Strelca: 1: Koklov 7., 1:1 Knavs 21.

11. februar 1996 (prijateljska tekma):
Slovenija – Rusija 1:3 (0:2)
Strelci: 0:1 Simutenkov 13., 0:2 Aleničev 17., 0:3 Simutenkov 73., 1:3 Gliha 80./11m