Po zamenjavi na klopi slovenske odbojkarske reprezentance je prvič pred medije stopil selektor Gheorghe Cretu. Na presenečenje vseh je 18 dni pred začetkom svetovnega prvenstva, ki se 26. avgusta začne tudi v Sloveniji, nadomestil odpuščenega Avstralca Marka Lebedewa.
“Tukaj nisem zato, da bi skušal komu kaj dokazati, tukaj sem le zato, ker si želim zmagovati. Z igralci bomo naredili vse, da bomo zmagovali. Tudi sami si tega želijo in to je razlog, da sem prišel v Ljubljano. Šli bomo korak za korakom in na svetovnem prvenstvu skušali priti vse do konca,” je odločen romunski strokovnjak, ki ga je ljubljanska publika lahko spoznala na odbojkarskem spektaklu v Stožicah. S poljsko Zakso je na Superfinalu Lige prvakov ugnal Trentino in osvojil Ligo prvakov.
Nekdanji odbojkar, ki je večino časa preživel v Avstriji, je svojo trenersko pot začel leta 1997, odtlej pa vodil številne klub v Avstriji, Belgiji, Poljskem in v Rusiji. Nazadnje je vodil Zakso, s katero je osvojil praktično vse, kar se je osvojiti dalo. Ostal je le brez superpokala, ostalo pa je vitrine pospravila ravno njegova ekipa.
Poljaki kljub vsem uspehom z njim niso podaljšali pogodbe. Romun na novo delo ni dolgo čakal, nekaj več kot dva tedna pred največjim odbojkarskim spektaklom na svetu je poklicala Slovenija in Romun je izziv brez obotavljanja sprejel. “Če ne bi verjel, da zmoremo priti do nečesa velikega, ne bi bil tukaj,” je še povedal 54-letni odbojkarski strokovnjak, ki bo še tretjič v karieri v vlogi selektorja. Pred tem je vodil še domačo Romunijo in Estonijo.
O tem, kako je prišlo do dogovora:
Vse je potekalo zelo hitro. Hitro smo na mizo dali vse karte, nismo leporečili in se vrteli v krogu. Vem, kaj se tukaj od mene pričakuje. Vem, koga bom vodil, zato nisem veliko razmišljal.
O tem, za kakšno pogodbo so se dogovorili:
Moja naloga je fante optimalno pripraviti na domače svetovno prvenstvo, kaj se bo zgodilo po njem, je zapisano v zvezdah. Sem oseba, ki gre iz dneva v dan. Sem oseba z nogami na tleh.
O tem, ali bo v ekipo pripeljal kakšnega svojega asistenta:
Ni časa, da bi pripeljali nove trenerje, strokovni štab zelo dobro poznam. Tukaj je tudi Poljak, ki me ne najbrž noče videti po tem, ko smo ga z Zakso premagali v finalu poljskega prvenstva, a je dober prijatelj, poznava se res že dolgo. Tukaj so Matteo, Zoran in ostali. Tukaj je italijanski kondicijski trener, ki so mojstri tega področja. Kar se tega tiče, je vse tako, kot mora biti.
O tem, kaj lahko v tem kratkem času prinese v ekipo:
Nič drugega, kar sem v ostale ekipe. Mojo predanost in ljubezen do odbojke tudi čustva. Odbojko živim zunaj kot znotraj dvorane, znan pa sem tudi po tem, da posvečam pozornost tudi najmanjšim podrobnostim, ki se potrebne, da se pride še do boljših rezultatov.
O tem, kako dobro pozna slovensko reprezentanco?
Poznam jo zelo dobro, s kar nekaj fanti sem se srečal v pomembnih tekmovanjih. Srečal sem mladega Urnauta pri Zaksi, ko sem sam igral za Olyzstn. Srečal sem Pajenka in Vinčića, proti katerem smo veliko igrali. Tukaj je Ropret, ki je igral v Avstriji. O vsem imam podatke, ki jih potrebujem za uspešno delo.
O tem, kaj je treba naprej popraviti, na čem se bo delalo največ?
Vse ekipe delajo na tem, da zmanjšujejo število lastnih napak. Pomembno je tudi v najtežjih trenutkih ohraniti mirno glavo in odigrati potrpežljivo. Treba bo znati ujeti trenutek in nasprotniku podariti čim manj točk. Vsi ste lahko gledali tekme moje zadnje ekipe – Zakse. Naša igra ni bila lepa na pogled, igrali smo grdo, a točk nismo podarjali nasprotniku. To bomo poskušali tudi tukaj, ob tem bomo poskušali še izboljšati servis, ki je že tako odličen in še nekaj drugih stvari, ki pa jih vam ne bom zaupal zdaj.
O spremembah taktičnih zamisli in igralski izbiri:
Turnir je turnir. Vedno je potrebno imeti tudi plan B. Tako delajo vse resne ekipe. Slovenija ima toliko kvalitete, da lahko v kakršnemkoli trenutku spremeni potek tekme. Zagotovo bomo pripravljeni na vse možne scenarije.
O selektorskem delu, Slovenija je že njegova tretja:
Delo v Sloveniji bo zagotovo drugačno kot v Romuniji in Estoniji. V Romunijo sem šel, da bi nabral igralce, saj nihče ni želel igrati za reprezentanci, pri Estonijo pa sem skupaj nabral mlade fante in jih skušal v nekaj letih spraviti na veliki oder. Gre za povsem drugačno zgodbo, imamo zelo malo časa, da se pripravimo, po drugi strani pa ima Slovenija zgrajeno ekipo, z odličnimi igralci, ki igrajo v najboljših klubih.
O tem, kako daleč lahko popelje Slovenijo na svetovnem prvenstvu:
Največje naše orožje bo naša dvorana, kjer ne bo nikomur lahko. Tukaj bomo lahko sanjali le mi, ostalim tega ne bomo pustili. Takoj, ko smo se dogovorili, sem začel verjeti, da gremo lahko do konca. Tako je bilo tudi pri Zaksi. Na začetku niti igralci niso verjeli v to, kar sem sam, na koncu smo osvojili vse. Slovenci so v zadnjih letih vedno pokazali, kaj znajo in česa so sposobni, radi imajo izzive in so zelo samozavestni. To je njihova glavna moč.
O besedah predsedniku, da v Stožicah vedno zmaga:
Do zdaj sem igral eno tekmo in zmagal, tako da je to že dober znak. Bomo videli, kaj bo prinesel čas, a videl sem, kaj se je na EuroVoleyju pred leti zgodilo na tekma proti Rusiji in Poljski pred temi izjemnimi navijači. Komaj čakam, da kaj takega doživel tudi ob robu igrišča.
Če Slovenija zmaga vse tekme v Stožicah, to pomeni najmanj polfinale:
Vsi vedo to. Videti je zelo enostavno, kajne. Zmagaš vse in dober rezultat ne more izostati.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje