Potem, ko so se odbojkarji poslovili od Ljubljane in napotili v Katovice na sklepni del svetovnega prvenstva, smo se pogovarjali s predsednikom Odbojkarske zveze Slovenije Metodom Ropretom. V intervjuju za Sportklub je med drugim spregovoril o izjemnih uspehih moške vrste, prihodnosti selektorja Gheorgheja Cretuja na slovenski klopi in tudi morebiti kandidaturi za predsednika Evropske odbojkarske zveze.

Čeprav svetovno odbojkarsko prvenstvo še ni zaključeno, pa je že jasno, da je bilo to za Slovenijo tako z rezultatskega kot organizacijskega vidika zelo uspešno. Da smo ga sploh lahko spremljali v Ljubljani ima nemara največ zaslug ravno prvi mož domače odbojkarske zveze Metod Ropret.

Prav novembra letos bo minilo desetletje, odkar je Ropret na volilni skupščini z 51 glasovi od 62 prisotnih delegatov postal njen predsednik in na čelu le te začel pisati uspešno zgodbo, ki traja še danes. V tem obdobju je Slovenija gostila največja odbojkarska tekmovanja, njena moška reprezentanca pa je med drugim osvojila tri srebrna odličja na evropskih prvenstvih, se dvakrat uvrstila na svetovno prvenstvo in v elitno ligo narodov.

“Vse to je dediščina vrhunsko organiziranih tekmovanj v Sloveniji, ki so mlade navdušile za odbojko. Z mano ali brez mene se za prihodnost slovenske odbojke ni treba bati,” pravi Metod Ropret.

Svetovno prvenstvo v Sloveniji je vsaj z organizacijskega vidika zaključeno. Kakšno oceno bi mu dali?

Sam ga ne znam oceniti drugače kot z oceno odlično. Še posebej glede na časovni okvir, ki smo ga imeli, saj smo imeli na voljo le dva meseca. A to ni le moja ocena, temveč tudi ljudi z vrha evropske in svetovne zveze, ki so nas v teh dneh obiskali v Ljubljani. Mislim, da smo naredili zares izjemen posel, čeprav bodo vsi učinki videni šele čez čas.

Bi bilo svetovno prvenstvo mogoče organizirati v tako kratkem času brez predhodnih izkušenj?

Mislim, da ne. Preprosto ni bilo dovolj časa. Kar smo v tem kratkem času morda pogrešali, je bila možnost, da bi nagovorili tudi tuje trge. Tega v danem času ni bilo mogoče storiti. Tu smo morda malo trpeli, saj nismo uspeli privabiti dovolj tujih navijačev. Vseeno menim, da so jih Slovenci uspešno nadomestili.

Lahko povlečete vzporednice z organizacijo domačega evropskega prvenstva 2019?

Ključna vzporednica je, da smo imeli že uigrano ekipo. Za EuroVolley smo morali izbrati prostovoljce, agencije, ki so sodelovale z nami … Zdaj časa za kakršnekoli spremembe ni bilo, zato smo se zanesli na že preizkušene kadre s preteklega prvenstva. Mislim, da je na koncu vse skupaj izpadlo več kot uspešno.

Že pred samim prvenstvom ste sicer dejali, da bi se zadovoljili z uvrstitvijo med osem najboljših.

Biti med osem na svetu je nedvomno izjemen uspeh in to je bil naš osnovni cilj, za katerega lahko rečem, da bi bili z njim zadovoljni. Tudi zaradi tega, ker smo bili pred štirimi leti na našem prvem prvenstvu v Italiji dvanajsti. Že izboljšanje tega dosežka, je presežek. Kar nam je sedaj uspelo, je povsem druga raven.

Vas je odličen obisk tekem slovenske reprezentance presenetil?

Razprodana ni bila le tekma s Kamerunom, ki pa je bila namenjena vsem junakom, ki so pomagali gasiti požar na Krasu. Celo naši odbojkarji so želeli oditi pomagati na teren. Kar se je zgodilo v nadaljevanju, pa ste lahko videli tudi sami. Da v trenutku poidejo vstopnice, je še en dokaz več, da je bilo prvenstvo izjemno. Tudi moji sodelavci mi pravijo, da je bil odziv vseh, ki so bili pri nas, izjemen. Torej brez organizacijskih napak in organizirano tako, kot to Slovenci znamo.

Če ni bilo kritik glede organizacije, pa to ne velja za tekmovalni sistem, ki je bil močno naklonjen obema gostiteljicama.

Glede tega sem popolnoma neobremenjen. Res je, da ta tekmovalni sistem nam in Poljakom daje prednost, a za to, da prideš med osem ali štiri na svetu, moraš premagati najboljše reprezentance. Bistveno bolj sporno se mi zdi, da iz lige narodov lahko izpadejo le neposvečeni, medtem ko ima osem, deset, dvanajst reprezentanc v tekmovanju zagotovljeno mesto. Sedaj se pritožujejo izključno reprezentance, ki ta privilegij imajo, medtem ko se mi vsako leto tresemo, ali bomo obstali v ligi narodov. Če je kaj v tekmovalnih sistemih napačnega, je prav to.

Številni so morda pozabili, da ste bili še nedolgo nazaj z Mednarodno odbojkarsko zvezo na bojni nogi. Na kakšni ravni so odnosi danes?

Spor med nami je definitivno bil. A ko je govora o njih, sta vedno dve možnosti. Ali se skregaš in najdeš rešitve, ali pa v sporu najdeš svojo priložnost. Mi smo napravili prav slednje in zdaj so odnosi na zelo dobri ravni.

Se bo status Slovenije po novem sijajnem uspehu spremenil?

V tem trenutku je naš status že tako ali tako izjemen. Če smo prej pokazali Evropi, kaj nam odbojka pomeni, smo sedaj še preostalemu svetu.

Je bilo tudi za vas prvenstvo tako stresno kot za odbojkarje?

Vam lahko povem iskreno? Mislim, da je bilo zame še bolj stresno. Z menjavo selektorja smo vsi tvegali ogromno. To je bila odločitev, ki smo jo glede na dogajanje v prvem delu reprezentančne sezone morali sprejeti. Zaradi tega sem se počutil izjemno odgovornega in se še vedno. A na koncu se je izkazalo, da nam je vnovič uspelo vzpostaviti kemijo v ekipi, ki jo, da pridemo na vrh, nujno potrebujemo. Brez tega ne moremo funkcionirati. Na tem področju smo pokazali tako odločnost kot pogum, morda tudi pamet in sposobnost. Mislim, da se nam je na koncu to obrestovalo.

Kako velik kamen se vam je odvalil od srca, ko se je izkazalo, da je bila odločitev za menjavo selektorja pravilna?

Ta kamen sem nosil dober mesec. Moram priznati, da se mi je zdaj resnično odvalil.

Kakšna je prihodnost Gheorgheja Cretuja na slovenski klopi?

Ali imate kakšno lažje vprašanje (smeh)? Po vsem, kar je Cretu doživel, videl in preživel s fanti na tem prvenstvu, mislim, da bo ostal naš selektor. Tega sicer nimam ne jaz in ne on na papirju, a vsi skupaj smo dali čez že toliko lepega, da bi bilo prav in primerno, da gremo skupaj tudi na olimpijske igre. Te smo si z uvrstitvijo v polfinale že skoraj zagotovili.

Kaj vam po dveh uspešno organiziranih prvenstvih in vseh uspehih članske reprezentance kot predsedniku OZS še predstavlja izziv?

V odbojko sem vpet predvsem zaradi družinskih okoliščin, a šport imam tudi generalno zelo rad in izzivov v njem nikoli ne zmanjka. Z zdajšnjo generacijo imamo dogovor, da gremo skupaj do olimpijskih iger v Parizu, kaj bo sledilo, bomo še videli.

Istega leta bodo potekale tudi volitve za predsednika Evropske odbojkarske zveze. Na tem položaju vas že vidi tudi ljubljanski župan Zoran Janković.

Gospod Janković včasih reče kaj, kar sam raje zadržim zase (smeh). Iskreno … Ne bom rekel, da o tem ne razmišljam. Pa ne le jaz, v ta razmislek so me pravzaprav pripravili drugi. A pustimo času čas. Po prvenstvu bo najprej treba ohladiti glave. poleg tega je do leta 2024 še kar nekaj časa. Kljub vsemu gre za težke osebne in družinske odločitve. To pomeni spremembo načina življenja in konec koncev tudi položaja v družbi. Ne rečem, da tega črva nimam v glavi, a naj še nekaj časa vrta.