Slovenski reprezentant in eden najbolj obetavnih evropskih odbojkarjev Nik Mujanović je v nedeljskem intervjuju za Sportklub spregovoril o prihajajočem svetovnem prvenstvu, visokih pričakovanjih, še vedno trajajočem sporu s Calcit Volleyjem in tudi o tem, zakaj se ne želi naučiti francosko.

Slovenska odbojkarska reprezentanca se prav danes odpravlja v Azijo, kjer po opravila zaključni del priprav na septembrsko svetovno prvenstvo na Filipinih. Tako kot že pretekli dve sezoni je del nje tudi Nik Mujanović. Mladi korektor, ki velja za enega najbolj obetavnih slovenskih odbojkarjev, ima za sabo zelo pestro sezono. To je začel v Parizu, končal pri Poitiersu, v prihajajoči sezoni pa bo nosil dres aktualnega francoskega prvaka Toursa.

Junaška predstava Slovenije brez končne nagrade

Košarka

30. Avg 2025 8

Košarka

30. Avg 2025 8

Posebna priprava slovenskih odbojkaric (VIDEO)

Odbojka

30. Avg 2025 1

Odbojka

30. Avg 2025 1

“Moja pot je mogoče malo drugačna od drugih odbojkarjev,” pravi mladenič, ki se je v tujino podal predlani in nedolgo za tem, ko je dopolnil 19 let. Njegov odhod iz Calcit Volleyja v italijansko Monzo je tedaj zaradi nenavadnih okoliščin dvignil ogromno prahu, zadeva pa se še vedno rešuje na sodišču.

A Mujanović se s tem pretirano obremenjuje, namesto tega je povsem osredotočen na mundial, ki bo po olimpijskih igrah in evropskem prvenstvu zanj že tretje veliko tekmovanje. “Ključno bo, da navkljub utrujenosti ohranimo zbranost, poleg tega pa tudi, da se izognemo poškodbam. Bo izjemno težko. Za vse, ne samo za nas. Časa je malo, tekem veliko, poleg tega pa je sistem tak, da te lahko že en spodrsljaj pošlje domov,” razmišlja sogovornik.

Nik, nastopili ste na evropskem prvenstvu, bili ste tudi na olimpijskih igrah. Za nameček vas prihodnji mesec na Filipinih čaka še debi na turnirju najboljših reprezentanc sveta. Impresivno za nekoga, ki bo septembra dopolnil 21 let.

V življenju in odbojki se mi je marsikaj poklopilo, da imam pri tako mladih letih že toliko izkušenj. Nekateri moji reprezentančni kolegi so za to, da so prišli do olimpijskih iger, trdo delali 15 let. To je zame ogromen privilegij, morda pa tudi dodaten pritisk za prihodnost, saj se od bolj izkušenih igralcev pričakujejo še boljši rezultati. Po drugi strani pa sem zaradi teh izkušenj prej odrasel.

Omenjeni turnirji predstavljajo najvišji oder v svetu odbojke. Ste zaradi tega danes boljši igralec, kot bi bili sicer?

Mislim, da sem. Takšna prvenstva ti vedno dajo veliko.

Še vedno čutite nervozo pred nastopi na velikih tekmovanjih?

Nič več. Mislim, da nervozo prebrodil letos, ko sem v gosteh igral v finalu francoskega prvenstva in nam je žvižgala celotna dvorana. Zdi se mi, da to potem kar nekako preboliš.

Imate že zastavljene cilje za prihodnost?

Bolj kot ekipne sem si vedno postavljal osebne cilje. Morda to ni prav, ker igram v ekipnem športu. Seveda lahko upam, da nekoč osvojim ligo prvakov ali odličje na olimpijskih igrah, vendar pa to nikoli ne bo stoodstotno v mojih rokah. Zato se mi zdi bolj pametno, da se posvetim samemu sebi in da si za cilj postavim, da postanem eden najboljših korektorjev na svetu. K temu stremim. Če bom na poti do tega osvojil tudi kakšno odmevno prvenstvo, pa bo to še toliko lepše.

Če ne drugega, vam lahko pri tem pomagajo soigralci v slovenski reprezentanci, s katerimi ste začeli igrati že zelo zgodaj.

Veliko ljudi, tudi mlajši igralci, me sprašuje, kako se prebiti v reprezentanco. Zdi se mi, da dobivam vse več takšnih vprašanj. Morda jim je odgovor težko slišati, a vedno pravim, da se določene stvari zgodijo izključno zaradi sreče. Meni se je izšlo. Ko sem bil prvo leto v reprezentanci, sem pričakoval, da bom v njej le dva, tri tedne. A nato se je poškodoval Tonček Štern in naenkrat sem dobil več priložnosti za igro.

Potem je bilo izključno na meni, da sem tekme, na katerih sem zaigral, odigral čim bolje. Zaradi tega sem dobil dodatne izkušnje in verjetno tudi lažje zagotovljeno mesto v reprezentanci v prihodnjih letih. V športu je veliko trenutkov, ki se zgodijo zaradi sreče, na koncu pa je na posamezniku, kako uspešno jih izkoristi.

Čutite pritisk zaradi uspehov, ki jih je dosegla “zlata” slovenska generacije?

Nekaj časa bomo nekoliko slabši. To je normalno. Sicer ne še zdaj, saj je 90 odstotkov starejših igralcev še tukaj, a bodo eden za drugim začeli odhajati. Kar se tiče pritiska … Čutimo ga v smislu tega, da moramo ohraniti zapuščino starejših in da izpolnimo pričakovanja.

Sam ne verjamem toliko vase, zato mi je osebno lažje, če drugi verjamejo vame. Če sem v položaju, kjer se veliko pričakuje od mene, mi je na nek nenavaden način še lažje, saj to pomeni, da me ljudje vidijo kot nekoga, ki je sposoben.

Vendarle veljate za enega najbolj obetavnih in nadarjenih slovenskih odbojkarjev.

Mislim, da je celotna mlajša generacija zelo dobra. Težko je z gotovostjo trditi, ampak mislim, da imamo morda celo večji potencial, kot so ga imeli naši predhodniki. Že kot zelo mladi smo izkusili veliko več kot oni. V treh ali štirih letih, ko bodo tudi ostali mlajši igralci izkusili tujino, dodatno pa bom napredoval tudi jaz, bomo po mojem mnenju reprezentanca, ki ne bo samo sposobna igrati proti najboljšim, temveč bo konstantno pri vrhu.

Poskušate posnemati najboljše igralce?

Kar se tiče igre, je težko posnemati nekoga, saj imamo vsi drugačne značilnosti. Sam ne morem igrati kot Tine Urnaut, ker ima drugačno roko, se drugače odloča od mene. Poleg tega se on bolj zanaša na hitrost, sam pa stavim na višino. Doslej sem gledal predvsem igralce, ki imajo relativno podoben način igre mojemu. Opazujem, kaj delajo dobro in slabo. Pri starejših igralcih pa poskušam posnemati njihovo mentaliteto, njihov odnos na treningih, v fitnesu, nenazadnje tudi izven igrišč. To sem zelo hitro doumel, ko sem se pridružil Monzi.

Zadnja tri leta so bila za vas kar pestra. Ne zgolj na reprezentančni ravni, temveč tudi klubski. Če se ne motim, ste v tem obdobju zamenjali kar pet klubov, od tega tri samo v letošnji sezoni.

Moja pot je morda malo drugačna od poti drugih odbojkarjev. Letos tega sicer nisem iskal oziroma načrtoval. Preprosto se mi je ponudila sijajna priložnost, zato se mi je zdelo neumno, da je ne bi izkoristil. Posledično sem v kratkem času spoznal več perspektiv, za kar bi drugi verjetno potrebovali več let.

V prvem delu letošnje sezone sem tako lahko izkusil, kako v sproščenem okolju igrati kot glavni strelec, nato z drugim klubom s povsem drugačno sestavo ekipe nastopil na tekmah končnice francoskega prvenstva, ki so bolj stresne. S tem sem dobil še izkušnjo več, saj sem se moral hitro vključiti v novo ekipo.

Zdaj me pri Toursu znova čaka nova izkušnja, saj bom igral tekme, ki jih bomo morali zmagati, ker se bo to od nas pričakovalo. Mislim, da se bo vse skupaj na koncu seštelo in se bom razvil v še boljšega igralca.

Kako ste se uspeli prilagoditi na vse načine igre, s katerimi ste se srečevali v tem obdobju? Nenazadnje je do spremembe sistema prišlo tudi v reprezentanci.

Načeloma bo odbojka, ki jo igraš, vedno podobna. V reprezentanci letos načina nismo spremenili samo zato, ker bi bil trenerju všeč, ampak ker se celotna odbojka razvija v smer vse hitrejše igre. Vsi igralci zdaj igrajo hitreje, tudi tisti, ki so prej stavili na višino. Potrebno je narediti ta korak, saj prej ko se navadiš na to, bolje je.

Vam bo nov način igre slovenske vrste pomagal tudi na klubski ravni?

Mislim, da bo. Če ne letos, pa naslednje leto. Mislim, da bo odbojka v roku petih let šla točno v smer igre, ki jo igramo v reprezentanci.

Koliko časa boste član Toursu?

Le eno leto, saj imam še vedno sklenjeno pogodbo z Monzo. Ne vem točno, kaj bo v prihodnje. Načeloma sem se mislil k njim vrniti že letos, a se nismo dogovorili. Bomo videli, ampak načeloma naj bi letos nastopal za Tours in prihodnjo sezono za Monzo.

Se želite vrniti v Italijo?

Ne razmišljam tako daleč v prihodnost. Leto sem videl, da se lahko marsikaj zgodi. Klubi lahko znižajo ali zvišajo proračun, ali iščejo boljšega korektorja. Zato se ne obremenjujem preveč. Prihajajočo sezono bom odigral v Franciji, nato pa se bom pogovoril z direktorjem v klubu in svojim agentom ter se odločil, kako naprej.

Po sezoni pri Monzi ste mi dejali, da se italijanščine niste naučili, ker večina igralcev govori angleško. Francozi so glede tega še bolj trmasti.

Zelo trmasti. Ampak ne tako trmasti kot jaz, ker se nočem naučiti francoščine.

Zakaj?

Ker se oni nočejo naučiti angleško. To je čista trma z moje strani. Iskreno, tam niti ne nameravam ostati dolgo časa. Jezik mi ni preveč všeč in je zelo težek za se naučiti, tako da ne bom posvečal energije temu.

Pa njihov način življenja?

Kultura je drugačna, še posebej pri mladih v tamkajšnjih klubih. Že ko sem prišel v Calcit, je bila na treningu zahtevana resnost. V Franciji pa se mi zdi, da je tega veliko manj. Je bolj sproščeno. So mladi igralci, ki mislijo, da nikoli ne bodo prišli v reprezentanco, zato se ne trudijo. Njihov odnos do odbojke je drugačen. Ne bom rekel, da jo manj cenijo, ampak …

Igral sem v slovenski ligi in sem se moral zelo truditi, da sem prišel v Francijo, v boljšo ligo. Oni so tam praktično od malih nog in se jim zdi to normalno. Njihov slog življenja mi ne ustreza. Veliko hodijo ven ob sobotah, jaz pa tega ne maram toliko, raje imam tišino.

Če se dolgoročno ne vidite v Franciji, v kateri državi bi si želeli zaigrati?

Rad bi igral na Japonskem. Toliko, kolikor tam vlagajo v odbojko, ni dvakrat za reči, da bodo čez nekaj let imeli najboljšo ligo na svetu. Poleg tega bodo tamkajšnji klubi v prihodnji sezoni smeli imeti tri tujce v ekipi. Všeč mi je tudi, da imajo Japonci zelo radi odbojko, za nameček pa so prav oni popularizirali hitri način igranja, ki sedaj postaja moderen.

Za konec se dotakniva še vašega primera s Calcitom. Je zadeva na sodišču rešena?

Ne vem, koliko smem o tem govoriti, a lahko povem, da se primer počasi rešuje. Stvari z nasprotno stranjo rešuje moj odvetnik, zato sem glede tega bolj v temi. Poskušam ne razmišljati o tem in živeti svoje življenje.

Vas spor osebno močno bremeni?

Ko sem se odločil za odhod iz Calcita, so mi dejali, da se bo primer rešil meni v prid. V to sem verjel in se nisem oziral nazaj. Ni bilo ravno najlepše, da je nasprotna stran po medijih o meni govorila grdo, a če ne bereš medijev, se te to niti ne dotakne. Sam sem to naredil in stvari so se nekako izšle. Tudi javno mnenje o meni, vsaj tako se mi zdi, se spreminja.

Ste imeli občutek, da je javnost nastrojena proti vam?

Ne, a vedno se najde nekdo, ki mu ne bom všeč. Poleg tega so bila takrat v medijih objavljena predvsem stališča nasprotne strani, saj sami nismo želeli še bolj razplamteti ognja. Morda bom izjavo podal, ko bodo stvari razrešene, a mislim, da je vse skupaj nepotrebno.

Če bi se danes znašli v identičnem položaju, bi ravnali enako?

Popolnoma enako.