Rok Možič velja za biser slovenske odbojke. Devetnajstletni Štajerec je svoj neizmerni talent še enkrat več pokazal v finalu slovenskega prvenstva, ko je serijskemu prvaku ACH Volleyju na petih tekmah nasul kar 116 točk in Merkur Mariboru pomagal do prvega državnega naslova po letu 1993. Tudi zato ne preseneča, da je bil v nedeljo ob ponovnem snidenju z reprezentančnimi kolegi deležen številnih čestitk. "Zagotovo mi je lepše kot Gregorju Ropretu, Maticu Videčniku in Gregorju Pernušu, ki so na zbor prišli kot podprvaki. Lepo je, da je tako," pravi Rok Možič.

Ste že odgovorili na vse čestitke ob osvojenem državnem naslovu?

Zdaj mi je že uspelo, čeprav sem v zadnjem času proslavljal naslov prvaka in sem bil bolj malo pri telefonu. Jih je bilo pa zares veliko. Samo pretekli ponedeljek sem jih na instagramu naštel prek 200, še nekaj več kot sto pa je bilo tudi sms sporočil.

Kako se spopadate s povečano medijsko pozornostjo?

Ko sem bil mlajši in sem dajal izjave, je bilo prisotne kar nekaj treme, saj tega nisem bil vajen. Sedaj, ko že vem, kako vse skupaj poteka, pa s tem nimam več težav in je to zame nekaj običajnega. Ko me prijatelji dražijo, da grem spet na intervju ali fotografiranje, jim zmeraj odvrnem, da tega verjetno ne bi bilo, če ne bi postali prvaki. Tudi zato sem vesel, da se je izteklo, kot se je.

Ste v finalni seriji igrali najboljšo odbojko v vaši kariere?

V Mariboru sem preživel tri sezone in v vsaki sem k svoji igri dodal nekaj več. Pri sebi vidim, da sem napredoval. Proti ACH Volleyju smo se letos pomerili devetkrat in prav vsakič sem odigral dobro. Glede na to, da sem letos nastopil na okoli 35 tekmah, je bila gotovo tudi kakšna slabša, a v finalu sem odigral izvrstno in lahko rečem, da so bile to moje najboljše predstave.

Kako ste se spopadali z bremenom glavnega igralca Maribora?

Ko je bila ekipa zaradi poškodb zdesetkana, se je vedelo, kdo bo moral prevzeti odgovornost. Tudi preostanek moštva je vedel, da se bo moral bolj zanesti name in na Alena Šketa. A v tem uživam. Vedel sem, da mi bo ekipa v najtežjih trenutkih stala ob strani in mi zaupala. Vesel sem, da sem vse skupaj dobro prenesel in osvojil naslov prvaka.

So se vam v ključnih trenutkih zašibila kolena?

Pridejo tekme, ko sem tudi bolj nervozen. Ko sem čakal na peto tekmo proti ACH Volleyju, sem ves dan čutil manjši strah. A to je razumljivo, saj smo se vso sezono trudili za končni uspeh. Ko je napočil čas za dvoboj, sem vedel, da nam lahko uspe.

Je tudi za najstnika težko takoj po zaključeni klubski sezoni nadaljevati z reprezentančnimi obveznostmi?

Po dobljenem prvenstvu smo bili zelo izčrpani, zato tudi v pokalu nismo odigrali tako, kot bi morali. Mislim, da je bil poraz proti Calcit Volleyju edini v sezoni, ki smo ga izgubili z 0:3. Res je, da pravega počitka nisem imel že celo leto, a morda mi je koristila karantena, v katero je morala oditi naša ekipa zaradi okužbe s koronavirusom. Sam vedno pravim, da se vse zgodi z razlogom.

Vsak trener ti da nekaj novega in te nekaj nauči, a moj oče je tisti, ki mi je dal največ. On me je začel učiti tehnike in pravzaprav vsega, kar danes znam.

Kakšne vloge si želite v reprezentanci?

Najprej moram videti, kako bo vse skupaj potekalo na treningih. Na njih se bom poskušal čim bolj izkazati. Upam, da bom dobil čim več priložnosti za dokazovanje. Moj cilj je, da dam vse od sebe in si izborim svoje mesto v ekipi. Tekem bo veliko, zato me ni strah, da ne bi dočakal svojih minut.

Koliko znanja lahko poberete od soigralcev v reprezentanci?

Zagotovo se lahko največ naučim ravno v reprezentanci, saj jo sestavljajo igralci, ki odbojko igrajo že celo desetletje ali celo dve. Nekaj najlepšega je, da lahko nastopaš za reprezentanco in igraš s pravimi mojstri. Vedno pravim, da niti najboljši odbojkarji na svetu ne vedo vsega. Vsak dan se lahko naučiš nekaj novega in vsak, ki ima izkušnje, ti lahko pomaga.

Od katerih trenerjev ste se naučili največ?

Vsak trener ti da nekaj novega in te nekaj nauči, a moj oče je tisti, ki mi je dal največ. On me je začel učiti tehnike in pravzaprav vsega, kar danes znam. Bil je tudi moj prvi trener v vseh nižjih selekcijah. Zaradi njega pa tudi zaradi mame sem sploh začel igrati odbojko.

Se ob igranju odbojke še vedno zabavate?

Vedno pravim, da če ne uživaš v tem, kar počneš, nima smisla, da se s tem ukvarjaš. Najlepše mi je igrati prav v končnicah, ko moraš prevzeti odgovornost in moraš verjeti vase. Ko ti uspe in slaviš na najtežjih tekmah, je to nekaj neopisljivega. Zaradi tega sem športnik in to mi predstavlja največji užitek.

Težko prenašate poraze?

Česarkoli sem se lotil, sem vedno želel zmagati. Ko me ljudje povprašajo po receptu, kako uspeti kot športnik, vselej izpostavim tekmovalnost. To so te majhne podrobnosti, ki ločijo dobre od najboljših. A v športu pridejo tudi porazi in najpomembneje je, da se iz njih nekaj naučiš. Res je, nihče ne mara izgubljati, a če ne bi bilo porazov, verjetno ne bi bil tako dober, kot sem.

Ste še član Maribora?

Ravno v soboto smo imeli zaključni piknik. Imel sem že nekatere pogovore s tujimi klubi, vendar zaenkrat ostajam član Maribora. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost. Veliko je klicev z vseh strani, zato imam srečo, da se s tem veliko ukvarja oče. Počasi bi že lahko padla tudi odločitev o moji prihodnosti.

Se naslednjega koraka v karieri veselite ali je prisotna tudi nervoza?

Zaenkrat še ne razmišljam o tem, saj sem z mislimi pri reprezentanci. Malo bom še počakal in se izkazati v reprezentančnem dresu, da vidim, če mi bo cena na trgu še zrasla. Se pa zavedam, da kamorkoli bom odšel, mi na začetku ne bo lahko. Prišel bom v nov klub in novo okolje, kjer ne bom imel več tako močne podpore družine, a verjamem, da se bom znašel.

O čem sanjate po osvojenem naslovu državnega prvaka?

Ko sem bil mlajši, sem vedno govoril, da bom igral v Italiji. Zdaj sem temu cilju zelo blizu, čeprav ni nujno, da bom tja tudi odšel. V prihodnosti si želim osvojiti italijansko prvenstvo in ligo prvakov. Upam, da mi bo v naslednjih sezonah to tudi uspelo.