Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Lovorika za najboljšega v odbojki se je po 28 letih vrnila v Maribor. Glavni razlog, da se je to zgodilo, je trener Sebastijan Škorc, ki pa se nikoli izpostavlja v ospredje, sam je vse zasluge za velikanski uspeh, ki ga je pričakoval malokdo, pripisal svojim zlatim fantom, s katerim mu je v veselje delati, in ekipi okoli kluba.
Po nori nedelji in osvojitvi državne lovorike ste se zagotovo poveselili. Ali se že zavedate, kaj vam je uspelo?
Vsekakor, take stvari po navadi pridejo do možganov z zamudo. Zavedamo pa se, da smo državni prvaki in seveda smo se tudi poveselili, a vse je bilo v mejah normale. Po takih uspehih ne moreš hitro zaspati, do večera sem imel 500 neodgovorjenih klicev in sporočil, do jutra sem poskušal vsaj komu odpisati, ob 9. uri pa sem bil že na terenu. Ravno do konca tedna mi bo uspelo, da odgovorim vsem in da se jim zahvalim za čestitke (smeh).
Že pred finalom in tudi vmes sva se večkrat slišala. Ob vsem, kar se vam je dogajalo (Ihbajri, Donik, Košenina, težave z blokerji), ste večkrat potarnali, da ne veste, komu ste se zamerili, da se vam vse to dogaja, a s svojo četo se niste predali in bili na koncu nagrajeni z naslovom državnih prvakov.
Po koncu slovenskega državnega prvenstva v odbojki:
Seveda sem večkrat tudi sam pomislil, da se ob vsem, kar se nam dogaja, ne bomo mogli upirati ACH Volleyju, kot bi se mu, če bi bili kompletni. Veliko je bilo neprespanih noči, a k sreči živim v Mariboru, kjer imam Pohorje. Tam sem si čistil glavo. V pohodu dolgem dobri dve uri je šlo skozi glavo vse, kar se je prej kopičilo, to mi je res pomagalo, da se mi od vseh skrbi in težav ni zmešalo. A poglejte, kaj je fantom uspelo. Več je bilo težav, boljši so bili. To, kar ti zlati fantje delajo na treningih, ne ve nihče, razen trener in ekipa okoli kluba. Ko je tako, ne moreš drugega, kot verjeti v fante in poglejte, kam jih je pripeljalo.
V pretekli sezoni ste osvojili tretje mesto, v tej ste hoteli naredi korak naprej, a ko ste videli, kdo vse prihaja v ACH Volley in Calcit Volley, ste se zbali, da vse skupaj ne bo šlo po načrtih.
Mi smo zgradili fenomenalno ekipo, a to so mladi in neizkušeni fantje. Seveda, če jih primerjaš z igralci, ki igrajo v ACH-ju in Calcitu. Manjkalo nam je tista pika na i, ki smo po dobili s prihodom Alena Šketa. Ekipa je skozi sezono tako napredovala in zrasla, a ne sama od sebe. Fantje so vsak trening vzeli, kot da jim gre za življenje in še enkrat se bom ponovil, poglejte, kaj je nastalo iz teh fantov. Na peti tekmi finala smo mi delovali tako kot tisti izkušenejši.
Maribor ima v primerjavi z ACH Volleyjem in Calcitom veliko nižji proračun, a spet se je pokazalo, da denar ni vse.
Ne moremo se primerjati, a konec koncev na igrišču igrajo igralci in ne imena. Seveda potrebuješ tudi kvaliteto. To smo imeli ves čas, še vedno jo imamo, a kot sem rekel, na koncu so ti fantje igrali, kot da imajo za sabo vrsto težkih sezon. Pokazali so, da so tukaj s srcem in da bodo za ta klub naredili vse. Seveda pa niti približno ne moremo govoriti o podobni finančni zgodbi, kot je v Ljubljani ali Kamniku.
Če se vrneva Alenu Šketu, ob njegovem prihodu ste dejali, da bo on tisti ata, ki bo v ključnih trenutkih zaključil žogo ali dve in odločil tekmo. Čeprav je moral na korekcijo, se je v finalu zgodilo ravno to. Šket je najboljše prihranil za konec.
Po poškodbi Ahmeda Ihbajrija smo bili v zelo nehvaležnem položaju, na mesto korektorja smo preselili Alena Šketa in dal nam je točno tisto, o katerem sem govoril. Polfinale in finale odigral vrhunsko in bil eden ključnih mož, da se danes pogovarjamo o prvaku. A on ni edini, tukaj je seveda tudi Rok Možič, biser svetovne odbojke, Alen Košenina, Uroš Planinšič, možgani te ekipe, vsi trije blokerji, Miha Cafuta se je lani s Hočami boril za obstanek, letos je prvak. Vsi, res vsi, si zaslužijo moje pohvale in globok priklon.
Osvojitev državnega prvenstva pomeni, da se bo naslednjo sezono v Mariboru igrala elitna liga prvakov. Vas je kaj strah izziva?
Niti malo. Tako kot nas ni bilo strah izzvati Kamnika in ACH Volleyja. Mi se tega izziva niti malo ne bojimo, pač pa se ga veselimo. Zavedati se moramo, da to, kar počnemo, je naš privilegij. To moram izkoristi in verjamem, da bomo. Seveda pa to ni izziv samo na parketu, podpreti nas bo moralo tudi mesto, marsikaj nam bo moralo priti naproti. Igranje v ligi prvakov je velik zalogaj prav na vseh področjih. Zavedamo se, da s proračunom ne bomo mogli konkuritati Rusom, Italijanom, Poljakom, praktično nikomur, saj govorimo v teh primerih o 5 do 10 milijonih evrov ali še več, a se ne bojim, da ne bomo tako kot v tej sezoni sestavili močno ekipo, ki bo navduševala na parketu tako kot letos in polnila dvorano Tabor. Prepričan sem, da bo mesto ponosno na nas.
Ko sva ravno pri navijačih, le predstavljamo si lahko, kaj bi bilo, če bi bili v nedeljo lahko v dvorani tudi navijači …
Prepričan sem, da bi bila dvorana premajhna za vse, ki bi si želeli ogledati tekmo, v dvorani bi pokalo, gorele bi bakle in še marsikaj. Upam, da bo ta virus, ki nam že dolgo kroji vsakdan, čimprej za nami in da bo že naslednja sezona bolj spominjala na normalo. Šport brez navijačev ni isti. Srčno upam, da bomo lahko že v naslednji sezoni igrali pred polnimi tribunami tako v ligi prvakov kot v domačem prvenstvu. Ekipa si to zasluži. Pokal je po 28 letih spet v Mariboru.
V normalnih pogojih bi državni naslov pomenil konec klubske sezone, a že v torek vas čaka četrtfinalni dvoboj slovenskega pokala. In to kar proti Calcitu. Kako se po takem uspehu in čustvenem vrtiljaku zbrati in igralce motivirati še za pokal? Bo to sploh mogoče?
Takole bom rekel. Zelo težko, čeprav se tole sliši kot iskanje alibija za morebiten neuspeh, je to resnica. V Črnuče gremo dati svoj maksimum, kot je v tem trenutku to sploh možno. Kaj se bo pa dejansko zgodilo na igrišču, pa bomo videli. Akumulatorji so prazni, bencina je zmanjkalo in po tako čustveni finalni seriji niti ne more biti drugače. Vem pa, kot sem že rekel, ti zlati fantje me ne bodo razočarali, a ne glede na to, kaj se zgodi, so zame že zdaj generali.
Časa za pripravo ni …
Najbrž nihče ni pričakoval, da bo finale trajal pet tekem, če ne bi, bi imeli nekaj časa za počitek, zdaj ga nimamo. Nimamo kaj. V Črnuče gremo odigrat najbolje kar znamo, naša prva naloga pa bo, da ostanemo zdravi in da ne pride do kakšnih neljubih poškodb. Teh je bilo že dovolj v tej sezoni.
ACH Volley je po odpovedi Šempetra že v polfinalu, vas čaka “za ogrevanje” obračun s še enim velikanom Calcitom, ki so neizmerno želi lovorike.
Škoda se slepiti, vse skupaj ni ravno rožnato za nas, a v tej sezoni smo že pokazali, da smo najboljši, ko nam je najtežje. Ali bo to dovolj, pa bomo videli že čez slab dan.
Vse skupaj se ne zdi ravno pošteno, kaj o tem formatu menite vi?
Ne vem, pošteno ali nepošteno, dejstvo je, da je za vse enako. A do zdaj so bili na zaključnem turnirju le štiri ekipe, v tej sezoni jih je osem, postavljena sta bila le dva nosilca, ostale pare so določile kroglice. To je brez veze. Na zaključnem turnirju bi morale igrati najboljše štiri ekipe in se udariti za lovoriko, s tega vidika, vse skupaj nima nekega smisla, a je, kakor je, nič se ne da pomagat, moje mnenje v tem trenutku ni pomembno.
Rok Možič je že napovedal slovo od ekipe. Odhaja v tujino, kaj reči ob teh njegovih besedah?
Nič, saj še ni nič dokončnega, nič še ni podpisanega. Na mizi ima ponudb 100 klubov, pa ne pretiravam. Ali bo ostal ali ne, kdaj bo odšel, če sploh bo, ne vem, vem pa, da karkoli se bo odločil, se bo odločil pravilno. V veselje mi je bilo delat z njim, no, morda bova sodelovala tudi v prihodnje, nikoli se ne ve.
Kot trener te ekipe, teh zlatih fantov, bi si želel, da ostanejo vsi. K njim bi dodali še koga in verjemite mi, da nismo še rekli zadnje, ne v slovenskem prostoru kot tudi širše.
Se že kaj ve, kdo ostane, kdo ne…
O tem trenutku je o vsem skupaj mogoče še malce prekmalu za govoriti, a zdaj, ko smo si zagotovili igranje v ligi prvakov, se naše izhodišče pri pogajanjih močno izboljša. Je razlika, ali igraš samo doma ali tudi v evropskih pokalih. Smo v pogovorih s fanti, verjamem, da bo ogredje za prihodnjo sezono znano zelo kmalu.
Da se ustavimo še pri vas. Po tem uspehu zagotovo tudi na vaš naslov prihajajo številne ponudbe. Kam se nagibate, boste ostali, ali boste Mariboru pomahali v slovo tudi sami?
Glejte sam v tej zgodbi nisem v ospredju. Fantje so bili tisti na igrišču, je pa res, da ko zraste ekipe, zrasteš tudi sam kot trener. Lagal bi, če bi rekel, da ni ponudb. So, tri sem že zavrnil, določene so še odprte, ampak mislim, da je zelo malo verjetno, da bi zapustil odbojkarski klub Maribor.
Na Facebooku sem prebral en posrečen komentar. Pisalo je, če bi bil Škorc trener NK Maribor, bi bil zdajle 30 točk pred konkurenco. Ste razmišljali, da bi odšli v nogomet?
(Smeh) ne, ne, sam nisem tak kot nekateri v Sloveniji, ki se nekaj časa ukvarjajo s kmetijstvom, drugi dan pa govorijo o šolstvu. Sam se držim svojega, je pa res, da mi taki komentarji godijo. Ljudje v Mariboru me poznajo in vedo, da zelo veliko zahtevam kot trener. Zunaj igrišča sem zelo prijateljski, fantom sem na voljo, kadarkoli me potrebujejo. Spijemo kavo, se družimo po treningih in se kdaj pa kdaj tudi poveselimo.
Na igrišču pa je druga zgodba, tam se list obrne. Deset let že tako delamo, imamo spoštovanje drug do drugega in ko pride nekdo z drugačnim razmišljanjem, ga ni treba izločiti meni, ekipa ga sama. Imamo neko filozofijo in kemijo, ki se ji moraš prilagoditi in se ji podrediti, če ne, ne moreš biti del te ekipe. Sem zelo zahteven, zato hvala fantom, da to spoštujejo in prenašajo (smeh).
Pa ne samo oni, ampak tudi vsi ljudje okoli kluba, ki skupaj z nami garajo za klub. Direktor kluba Matjaž Strdin, ljudje iz Merkurja, Matjaž Kramberger in moji sodelavci ob igrišču Alen, Tomo, Matic, … Tukaj je tudi Lunos, … To je ekipa, ki verjame v to zgodbo, v te fante, brez njih se ne bi veselili naslova.
Tukaj pa je še moja ljuba žena, ki vse skupaj spremlja že celotno mojo kariero in me podpira. Ko pridejo tisti dnevi, ko je vse podrejeno rezultatu, me pusti pri miru, a ob enem stoji ob strani. Kdor tega ni doživel, ne razume. To zlato odličje je posvečeno moji ženi in sinu Maju. To je za njiju.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!