Libijski odbojkar Ahmed Ikhbayri, ki je že drugo leto motor ekipe Merkur Maribor, priznava, da se v Sloveniji počuti kot doma in da ne bi imel nič proti, če bi tukaj ostal dalj časa. Mogoče nekega dne zaigra tudi za slovensko izbrano vrsto.

25-letni Ikhbayri, ki igra na položaju korektorja, se je v dvorano Tabor preselil iz Niša, in sicer  po tisti prekinjeni sezoni 2019/2020. V pretekli sezoni je v državnem prvenstvu dosegel 417 točk, kar je bilo v povprečju več kot pet v vsakem nizu, v ligi MEVZA pa jih je dodal 248 oziroma 4,5 v vsakem odigranem nizu v srednjeevropski ligi.

Na koncu je njegovo sanjsko krstno sezono malce pokvaril zlom roke, a Merkur je kljub temu po dolgih letih z vrha sklatil ACH Volley in po 28 letih državni naslov vrnil v Maribor. Čeprav se je zanj po sezoni zanimalo več klubov, se je odločil, da ostane v Merkurju, saj se tukaj res počuti kot doma.

Med poletjem se je veliko govorilo o tem, da bi lahko že po prvi sezoni zapustili Maribor in odšli drugam, odločili ste se, da ostanete. Če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi se odločili enako?
Seveda, tukaj sem ostal, ker sem sam tako želel. Preden sem pogodbo podaljšal še za eno leto, sem imel res ponudbe tudi drugih klubov, a zelo rad imam to ekipo, všeč mi je liga, všeč mi je Maribor, ob tem pa smo po dolgem času postali prvaki, kar pomeni, da se bo v naši dvorani igrala liga prvakov. To bo velika priložnost zame, da se pokažem na največjem odru, da še napredujem. Tukaj imam res najboljše možne pogoje, da se še razvijem, zato nisem dolgo razmišljal o tem, da ostanem.

Če ni skrivnost, kateri so bili klubi, ki so se zanimali za vas?
Ni skrivnost. V Sloveniji me je želel ACH Volley, bila je tudi ekipa iz Francije, ampak sem pozabil ime, bila je tudi ponudba iz Rusije kot tudi iz nekaj arabskih držav.

Govorilo se je, da je šlo za bogatejše ponudbe, kot vam jo je lahko ponudil Maribor …
V tem trenutku denar ni najpomembnejši. Res ne. Ok, nekaj ga mora biti, a vseeno to ni bilo tisto, kar je odločalo. Kot sem rekel, na vse skupaj sem gledal širše in na koncu je padla odločitev, da ostanem tukaj. Prvič bom igral ligo prvakov, res že komaj čakam, da vidim, kako je to. Igramo z velikimi in močnimi klubi, a to me ne zanima. Kar naj pridejo. Tukaj se počutim kot doma, smo velika družina, zato vem, da sem se prav odločil.

Nov rekord Roka Možiča z napako

Odbojka

1. Nov 2021 5

Odbojka

1. Nov 2021 5

Zgodba o mladeniču iz Maribora, ki nikoli ni poznal strahu

Odbojka

31. Okt 2021 0

Odbojka

31. Okt 2021 0

Sezono ste odlično odprli. Deset tekem, le en poraz.
Super začetek, a tako moramo tudi nadaljevati. Vsako tekmo gremo na zmago, to je edini način, da ostanemo na vrhu v vseh tekmovanjih.

Se spomnite prvega dne, ko ste prišli v Maribor, prvega srečanje z novimi soigralci.
Seveda se. Nekaj fantov sem poznal že od prej, ne osebno, ampak preko interneta. Od prvega dne sem se počutil tu, kot da se poznamo že od nekdaj, res so me lepo sprejeli. Od samega začetka naprej sem se v ekipi počutil odlično.

Že v prvi sezoni v štajerski prestolnici ste pokazali, česa ste sposobni. Ob Roku Možiču ste bili motor ekipe, na koncu je vašo sanjsko sezono malce pokvarila poškodba, a vseeno, bili ste prvaki.
V tej ekipi se nikoli ne govori o posamezniku. Gre za ekipo, ki diha kot eno, ekipni duh je bil tisti, ki je gnal to ekipo od prvega do zadnjega dne v sezoni. To je tisto, kar nam prinaša rezultate.

Ahmedu slovenski jezik ni tuj:

O Roku Možiču:

“Zelo ga pogrešam. Ne samo jaz, celotna ekipa. Vedno je želel izzive, tudi če sam tega nisi želel. Ko je dal točko, te je pogledal in si mislil, ti tega ne zmoreš. Ampak to me je vedno spodbudilo, da sem vedno dal vse od sebe, pa če sem bil na smrt utrujen. Tudi v Veroni je takoj pokazal, kako odličen je. Ima karakter velikega igralca. Že zdaj je odličen, a veliko je še pred njim.”

Kako je z vašo roko, zdi se, da je še v boljšem stanju, kot je bila pred zlomom?
Po poškodbi sem bil zelo razočaran, a konec koncev je šlo za kost, ki se zaraste. Ni šlo za koleno ali rame, kar te lahko spremlja dolgo časa in nikoli ne veš, kdaj se vse skupaj ponovi. Pri zlomu imaš toliko in toliko časa mavec, nato pa začneš počasi znova. Bolj kot zlom, me je bolelo to, da nisem mogel pomagati soigralcem, to sem si neizmerno želel, vsi ste videli, kako sem poskakoval ob igrišču vseh finalnih tekem. Zame je bilo to huje, kot bi bil sam na igrišču. Veliko huje. Zdaj je vse v redu, forma se dviguje, a želim pokazati še več.

Z Mariborom ste po dolgih letih z vrha sklatili ACH Volley. V Sloveniji je bila to velika stvar.
Vsi smo bili presrečni. Premagati ekipo, ki je v Sloveniji vladala več kot deset let, res ni mala stvar. Pokali smo od ponosa, a tukaj se ne mislimo ustaviti, tudi v tej sezoni imamo enake načrte. Vse bomo naredili, da ostanemo na vrhu.

Zaslužen poletni počitek ste preživeli v rodni Libiji. Kako ste se imeli?
Po treh letih sem spet videl svoje najljubše, lahko si le predstavljate, kako zelo sem pogrešal družino in prijatelje. Bilo je res lepo, potreboval sem to. Eden izmed bratov se je tudi poročil, drugi je diplomiral, lahko rečem, da sem prišel ob pravem času.

V času vašega prihoda Mariboru je v Libiji potekala državljanska vojna. Kako je sedaj? Je zdaj mirno?
Res je, bilo je kar napeto. V državi sta bili dve vladi, vsaka je vlekla svoj konec in začelo se je. V vse skupaj je bilo vpletenih še veliko drugih držav. Ene so nekaj potrebovale od ene vlade, druge od druge … Vse skupaj ni imelo nekega smisla, k sreči je bila moja družina na varnem območju. Zdaj je mirno, kot da ni bilo nič.

Evropsko pot ste začeli v Srbiji. Zakaj Srbija? Kje ste jo našli?
V Libiji je nekaj časa deloval srbski trener, nato je prišla ponudba Niša. Nisem veliko razmišljal. V Libiji se je vsak dan slabšal položaj, vsak dan smo naredili korak nazaj, zato je bila odločitev jasna. Obvestil sem družino in prijatelje, medtem ko klub in soigralci niso vedeli, kaj se dogaja.

O trenerju Sebastijanu Škorcu: “Ne morem reči, da je moj drugi oče, saj so očetje kdaj pa kdaj tudi agresivni, a zagotovo je moj veliki brat. Vedno mu lahko zaupaš, saj se vedno zgodi tisto, kar napove. Tako med tekmo kot pred tekmo. Ni še zgrešil. Včasih povzdigne glas, prav je, da ga, drugače ne bi bilo točk.”

Vas je bilo pred odhodom na tuje kaj strah?
Ne, zakaj bi me bilo?! Vedno zrem v prihodnost. Vedel sem, da se lahko izkažem tudi na tujem. Lahko rečem, da je bilo v Nišu lepo, predvsem za prvo leto daleč od moje družine. Vse je pokvaril koronavirus, ki se je začel konec leta 2019 in v začetku leta 2020.

Vse skupaj vam je zelo otežilo tudi prestop v Slovenijo?
Ko se je začelo vse skupaj, sem ostal v Srbiji. Glede na to, da prihajam iz Libije, bi si moral urediti nekaj papirjev za prehod meja, a ambasade so bile zaprte. Vse je bilo zaprto, ljudje so bili tisti čas prestrašeni, ni se še točno vedelo, kaj koronavirus sploh je, vse se je spremenilo v mesto duhov. Čakal sem in čakal, nič se ni premaknilo.

Fantje v klubu so šli sedemkrat na ambasado v Avstrijo, da uredijo papirje. Na koncu jim je le uspelo, poslali so mi jih, še vedno pa nisem imel vize. Papirji so bili sicer kot viza, a je nisem imel v potnem listu. Nič, vseeno sem odletel proti Ljubljani, na letališču me kontrolor gleda in vpraša: ‘Kje je vaša viza?’ (op. p. smeh) Vse sem mu razložil, kako in kaj. Gledal me je, nato pa vprašal: ‘Kdo vas čaka tukaj?’ Spet je sledila razlaga, da me čaka Matjaž, da bom igral odbojko za Maribor, da sem odbojkar in tako naprej… Po nekaj klicih so me v državo spustili brez vize, še zdaj ne vem, kako, a je uspelo. Kasneje smo vse uredili tukaj v Sloveniji.

Kako vam je všeč življenje v Sloveniji?
To sem iskal. Tukaj je vse popolno, narava, ljudje …

Kakšni so ljudje?
Prijazni. Odgovorijo ti, če jih kaj vprašaš …

Ampak drugačni kot v Srbiji, kajne?
Ja, v Srbiji te ljudje ogovorijo, še preden sam kaj rečeš. Tukaj, če ti nič ne rečeš, tudi oni ne bodo. Če ne pozdraviš, tudi oni ne. V Srbiji pa te ‘napadejo’, kot da te poznajo že leta. Veliko bolj so odprti kot Slovenci.

Kako je z libijsko izbrano vrsto. Jo sploh imate?
Nazadnje smo se zbrali leta 2017, od takrat naprej pa ne več. Sam ne poznam razloga, govori se, da od države niso dobili denarja, ne vem. Tudi, ko smo se nazadnje zbrali, je bilo vse skupaj zelo slabo organizirano. Zbrali smo se 20 dni pred začetkom afriškega prvenstva. Tri dni smo zapravili samo za potovanja, vseeno pa smo na koncu zasedli šesto mesto. V četrtfinalu nas je premagal Kamerun. Bil sem globoko razočaran, saj vem, da smo bili sposobni boljšega dosežka. Od takrat se reprezentanci Libije ni več govorilo. Pred meseci je potekal afriški nacionalni pokal, Libije ni bilo tam, ostale države so normalno tekmovale. Kot pravim, čudno, a ne vem, kaj se dogaja.

Kateri šport je drugače najbolj popularen v Libiji?
Nogomet, nato pa dolgo nič, čeprav nimamo neke močne ekipe. Odbojkarji in košarkarji bi lahko bili v svetovnem merilu veliko bolj konkurenčni kot naši nogometaši, a kot vidite, ni nekega posluha s strani države.

Ste kdaj razmišljali, da bi zaigrali za drugo državo. Mogoče Slovenijo. Po upokojitvi Mitje Gasparinija, z izjemo Tončka Šterna, nimamo veliko rešitev na tem nadvse pomembnem položaju?
Z veseljem bi, če bi mi bilo to omogočeno. To je nekaj, kar si želim. Sanjsko bi bilo igrati za tako močno reprezentanco, kot je Slovenija. Bomo videli, mogoče mi božiček prinese to darilo (op. p. smeh).