Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Čeprav so za slovenskimi odbojkarji številna velika tekmovanja, na katerih so posegali po najvišjih mestih, pa tudi zanje premierni nastop na olimpijskih igrah predstavlja nekaj povsem novega in edinstvenega. A morebitno začetno evforijo bodo morali hitro odmisliti in se osredotočiti na nasprotnike, poudarja korektor Tonček Štern.
Tonček Štern se je letos po skoraj dveh letih vrnil v slovensko odbojkarsko vrsto. Korektor iz Slovenske Bistrice je uspešno okreval po težji poškodbi in nemudoma znova postal nepogrešljiv član zasedbe selektorja Gheorgheja Cretuja. To je ne nazadnje dokazal tudi s sijajnimi predstavami v ligi narodov, kjer je bil med najbolj zasluženimi, da so Slovenci zaigrali na zaključnem turnirju na Poljskem. Sijajno formo bo moral 28-letnik sedaj prenesti tudi na tekme v Parizu, kjer se bo s soigralci v skupinskem delu olimpijskega turnirja pomeril s Kanado, Srbijo in gostiteljico Francijo.
Tonček, so občutki kaj drugačni kot ob odhodu na svetovno oziroma evropsko prvenstvo?
Zagotovo so drugačni, teh občutkov doslej še nismo izkusili. A zdaj smo le dočakali trenutek, da odidemo v Pariz in občutje je fenomenalno. Komaj čakamo, da pridemo v olimpijsko vas.
Je prisotne tudi kaj pozitivne nervoze?
V tem trenutku je še ni, a zagotovo bo drugače, ko bomo v olimpijski vasi. Že to, da bomo tam in v družbi tisočih športnikov z vsega sveta, je odličen občutek. Nekaj bo verjetno prisotne tudi evforije, a te stvari bomo morali postaviti hitro na stran, stvari umiriti in se osredotočiti izključno na odbojko.
Se morda veselite tudi otvoritvene slovesnosti, ki bo v Parizu zares edinstvena?
Tudi. Mislim, da je to cilj, želja vsakega športnika. Sploh si ne znam predstavljati, kako bo, ko bomo stopili na ladjice in se peljali po reki Seni. Verjetno se bomo šele takrat resnično zavedali, za kaj v resnici gre. A dokler nisi tam in tega ne doživiš, se ti te stvari zdijo nepredstavljive.
Selektor slovenskih rokometašev Uroš Zorman je dejal, da ne glede na količino časa ti tega na pripravah vselej zmanjka. Ste ga imeli odbojkarji na voljo dovolj?
Glede na to, da imamo v odbojki izredno natrpan urnik, mislim, da smo ga imeli dovolj. Že z igranjem v ligi narodov, kjer je ogromno tekem, smo se na nek način pripravljali na olimpijske igre. A mislim, da smo imeli tudi pozneje na voljo dovolj časa, da smo izpilili nekatere podrobnosti in se tudi fizično zelo dobro pripravili. Sedaj moramo domačo nalogo opraviti še s taktičnega vidika. Opravili bomo trening ali dva v uradni dvorani, da dobimo občutke in se navadimo nanjo, saj tam še nismo igrali.
Omenjate fizično pripravo, ki ste ji letos v reprezentanci namenili dodatno pozornost. Ste bili kdaj fizično že tako dobro pripravljeni?
Mislim, da smo najbolje pripravljeni doslej. Res je, da sem lani zaradi poškodbe manjkal, a odkar pomnim, nismo bili še nikoli toliko v fitnesu in imeli toliko napornih treningov kot ravno v obdobju pred olimpijskimi igrami. Fizično smo na zelo, zelo visoki ravni.
Kako bo na igro Slovenije vplivalo dejstvo, da ekipo namesto 14 sestavlja le 12 odbojkarjev?
Če ne drugega, to vpliva na naš potek treningov. Če se zgodi še kakšna poškodba ali pa pride do utrujenosti, ti dodatna dva igralca prideta zelo prav. A glede na naš sistem igre mislim, da se stvari bistveno ne bodo spremenile. Kot ste lahko videli, smo že v ligi narodov bolj ali manj igrali v isti postavi.
V letošnji reprezentančni sezoni je za vami že 18 uradnih tekem. Čutite utrujenost?
Imeli smo res ogromno tekem, a tudi če smo se počutili utrujene, na to nismo niti pomislili. Z mislimi smo izključno pri olimpijskih igrah in kvečjemu smo še dodatno motivirani. Imeli smo dovolj preizkusov, da smo popravili določene napake in videli, v kakšni formi smo. Letošnja celotna reprezentančna sezona je bila namenjena olimpijskim igram in stopnjevanju forme do tega trenutka.
S kakšnim dosežkom bi bili osebno zadovoljni v Parizu?
Zagotovo z odličjem. Želje so visoke, a kot sem že nekajkrat omenil, moramo iti v Pariz s hladnimi glavami in si zadati postopne cilje. Prvi je zagotovo, da gremo iz tekme v tekmo oziroma, da se prebijemo iz skupine, nato pa se bomo lahko pogovarjali dalje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje