Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Po kar je prišla v Pariz, je Andreja Leški tudi odnesla. Razstavna dvorana Grand Palais Éphémère v parku Champ de Mars tik pod Eifflovim stolpom bo za vedno zapisana v zgodovino slovenskega športa: Koprčanka je podaljšala niz judoističnih kolajn in postala olimpijska prvakinja.
Po Urški Žolnir (London 2012) in Tini Trstenjak (Rio de Janeiro 2016) ima Slovenija še tretjo judoistično olimpijsko prvakinjo, še tretjič v kategoriji do 63 kg.
27-letna Andreja Leški je izpolnila visoka pričakovanja javnosti, predvsem pa sebe, in postala najboljša judoistka letošnjih olimpijskih iger v svoji kategoriji. “Pravljica, neverjetno, presrečna sem. Že v dvorani nisem vedela, kam se obrniti in s kom to proslaviti. Razganja me,” je dejala v prvi izjavi za pišoče slovenske medije, preden so jo organizatorji skorajda odvlekli na slavnostno podelitev.
Vrnila se je z zlatim odličjem okoli vratu, še bolj nasmejana kot prej. “Zdaj mi kotičke ust vleče še bolj navzgor,” je dodala, nato pa priznala, da ima slavje tudi nekaj grenkega priokusa. “Cela dvorana je pričakovala zmago Francozinje, vsi so mislili, da se bodo lahko z njo veselili zlate kolajne. Jaz pa imam malce manj podpornikov, ampak so bili vsi glasni in srčni.” Čustva je sicer težko opisovala, saj je tudi v njeni glavi prava zmešnjava.
Šele prva zmaga nad Francozinjo
Koprčanka je na poti do največjega uspeha v karieri po vrsti ugnala Gruzijko Eter Askilašvili, Alžirko Amino Belkadi, Kanadčanko Catherine Beauchemin Pinard, Francozinjo Clarisse Agbegnenou in Mehičanko Prisco Awiti Alcaraz. Vrhunec dneva sta predstavljala predvsem zadnja dva obračuna.
Najprej je z wazarijem 34 sekund pred koncem utišala izjemno glasne francoske navijače, ko je iz boja za zlato kolajno izločila zdaj že nekdanjo olimpijsko prvakinjo in staro znanko slovenskega juda Agbegnenou, sicer dobro prijateljico Tine Trstenjak. Po petih porazih jo je premagala šele prvič v karieri, po njenih besedah pa je bilo ključno, da je šla v dvoboj z miselnostjo, da ne more nič izgubiti. Če je po vseh obračunih prej delovala zbrana in je nadzirala svoja čustva, je, ko je postalo jasno, da je njena vsaj srebrna kolajna, vendarle eksplodirala.
“Utišati dvorano je bilo nepozabno, to mi bo za vedno ostalo v spominu. Tisto rohnenje pred tekmo, potem pa tista tišina na koncu. To je bilo neopisljivo. Ampak Clarisse bo morala to požreti (smeh). Imela sem začrtan cilj, na tekmo sem šla pokazati to, kar delam že svoje celo življenje. In v čemer uživam. To je bilo v mojih mislih. Da imam rada judo, moram se boriti tako, kot da sem na treningu, na katerem uživam. To sem tudi izpeljala in se čez cel ta proces imela dobro. Brez nekega stresa, čeprav seveda je bilo nekaj tekmovalne treme. Da sem lahko ignorirala takšno glasno dvorano in pritisk … Bravo,” je dejala odlično razpoložena in se potrepljala po rami.
Misli so uhajale, toda …
A se je do finala zbrala ter tam premagala tudi izjemno nevarno Mehičanko Pricso Awiti Alcaraz, ki je z dvema nevarnima metoma poskrbela za nekaj zastojev diha med slovenskimi privrženci.
“Bilo je kar težko. Ko veš, da imaš medaljo v žepu, gredo misli v vse smeri. S trenerjem sva sedela ob fizioterapevtski mizi in delala še zadnje analize a, sem ga morala nekajkrat ustaviti, saj so mi misli ušle. To je bilo zahtevno. Še posebej zato, ker je bila ta zmaga v polfinalu tako velika in pomembna. Nasprotnica me je na začetku presenetila, poznala sem njene prednosti v tehniki, a vseeno … Odločajo malenkosti. Ob zaostanku greš lažje na vse ali nič, to sem naredila,” je razlagala Koprčanka. Pred finalom je sicer razmišljala, da če je lahko premagala nekdanjo olimpijsko prvakinjo sredi Pariza, lahko uspe tudi na zadnji stopnički.
Zapomnite si to ime
Cel dan je imela sicer občutek, kot da plava, zgodba dneva pa se ji zdi kot nekakšna sestavljanka. Skupaj s trenerjem Luko Kuraltom sta poskrbela za prvo olimpijsko kolajno judo kluba Bežigrad. “Ne samo za Bežigrad, ampak za katerikoli drugi klub kot celjski Sankaku. To je zgodovinsko, upam, da je to odprtje neke poti, da bodo tudi ostali ’navalili’ z odličji. Pred vsako borbo, ko se je začela dvigovati nervoza, sem začutila Lukovo roko na hrbtu. Tudi on je opravil svoje delo. Toliko časa že sodelujeva, da se dobro poznava. Zato sva trenirala tako dolgo, da sva oba vedela, kaj je najina naloga.”
Polfinalna zmaga nad Clarisse Agbegnenou je sicer pomenila nekakšen zaključek kroga. Francozinjo je že v Riu za zlato premagala Tina Trstenjak, ki pa ji je tekmica v velikem finalu Tokia preprečila ponovitev uspeha. Zdaj je Leški francoski junakinji prav tako preprečila obrambo naslova. “Vse skupaj vidim kot zelo lepo. Moja zmaga nad Clarisse skupaj s Tininim nastopom, kjer je le ta zmaga manjkala v Tokiu, sva naredili celoto in dokazali, da je Slovenija najboljša. To je bilo neko maščevanje za Tino. Team work, dream work (ekipno delo, sanjsko delo, op. p.).”
“Velikokrat mi je bilo dano pod nos, da stopam v velike čevlje. Srečna sem, da sem dokazala, da spadam tja. In si zaslužim. Zapomnite si to ime. Leški. Andreja,” je dodala v smehu.
Andreja Leški je osvojila sedmo judoistično kolajno, skupaj z zimskimi igrami pa je poskrbela za še 13. zlato odličje samostojne Slovenije.
Slovenske kolajne za judo na OI: Urška Žolnir – Atene 2004 (bron), Lucija Polavder – Peking 2008 (bron), Urška Žolnir – London 2012 (zlato), Tina Trstenjak – Rio de Janiero 2016 (zlato), Anamari Velenšek – Rio de Janeiro 2016 (bron), Tina Trstenjak – Tokio 2021 (srebro), Andreja Leški – Pariz 2024 (zlato)
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje