Dobro znani lesk, a vendarle tako zelo drugačen

Zlata Andreja Leški. Foto: Profimedia

Četrti tekmovalni dan iger 33. olimpijade je Sloveniji ob Zdravljici prinesel prvo kolajno v Parizu, a že peto v zgodovini v judo kategoriji do 63. kilogramov. Kakšna je zgodba slovenske discipline in nove zlate junakinje Andreje Leški?

Pred okroglimi dvajsetimi leti se je Urška Žolnir že dodobra sprijaznila z dejstvom, da bo ostala brez olimpijskega nastopa v Atenah, ko ji je vsega tri dni pred otvoritveno slovesnostjo zazvonil telefon. ”Sprostilo se je mesto, odhajaš v Grčijo,” se je glasilo zanjo šokantno sporočilo. Dva dni zatem je Žalčanka kar na letališču prejela olimpijsko opremo in se podala na pot. Pet dni pozneje so ji na glavo nadeli lovorjev venec, okrog vratu pa obesili bronasto olimpijsko kolajno. Prvo za slovenski judo.

Le malokdo bi tedaj verjel napovedi, da bo imela Slovenija dvajset let pozneje na svojem računu sedem kolajn v tem borilnem športu. Še nekoliko bolj presenetljivo pa je dejstvo, da je današnje pariško zlato Andreje Leški že peta kolajna v kategoriji do 63 kilogramov. Urška Žolnir je bila namreč po atenskem krstu leta 2012 zlata v Londonu, njen uspeh je štiri leta zatem v Riu ponovila Tina Trstenjak, ki je bila nato leta 2021 v Tokiu še srebrna.

Zlati tandem JK Bežigrad: Andreja Leški in Luka Kuralt. Foto: Aleš Fevžer

Današnja junakinja Andreja Leški se je tedaj le stežka sprijaznila z dejstvom, da v japonsko prestolnico ni odpotovala kot aktivna tekmovalka. Spadala je v sam svetovni vrh, a zaradi pravila ene predstavnice države na kategorijo, je ostala brez tako želenega nastopa in je sprejela vlogo sparing partnerke Kaje Kajzer. Zanimivo, Tina Trstenjak je bila pred tem sparing partnerka Urške Žolnir. Danes so bile vse zbrane v mogočnem objektu Grand Palais Ephemere v neposredni bližini Eifflovega stolpa. V središču pozornosti pa je bila 27-letna Koprčanka.

A čeprav gre za edinstveno nadaljevanje zgodbe v slovenski ”kategoriji do 63 kg”, pa se uspeh 170 centimetrov visoke Primorke vendarle precej razlikuje od predhodnih kolajn. Ne le tistih, ki sta jih osvojili njeni predhodnici Trstenjak in Žolnir, temveč tudi bronov Lucija Polavder (nad 78 kg, Peking 2008) in Ane Velenšek (do 78 kg, Rio 2016). Za vsa dosedanja odličja so namreč poskrbele članice kluba Sankaku, kjer kraljuje trener Marjan Fabjan. Kolajna Andreje Leški pa se je kovala v Ljubljani, v klubu Bežigrad.

Matjan Fabjan kot športni oče Urške Žolnir in Tine Trstenjak. Foto: Aleš Fevžer

Primorka, rojena 8. januarja 1997, se je namreč po spoznavanju z judom in prvimi vidnimi dosežki pod okriljem kluba 15. maj Marezige na prehodu v srednjo šolo preselila v prestolnico. Po naslovu evropske prvakinje in dveh srebrih na svetovnih prvenstvih se zdaj varovanka trenerja Luke Kuralta in diplomirana ekonomistka veseli še največjega uspeha v karieri.

Ne nadaljuje pa se le zgodba o slovenskem judu, ki šteje 20 let. Natančno 100 let po legendarnem telovadcu Leonu Štuklju, ki je prav v Parizu 1924 dvakrat stopil na najvišjo stopničko, se nadaljuje tudi zlata slovenska olimpijska zgodba.