Ivo Milovanović: Danci niso vesoljci, to je naš turnir!

Foto: Uroš Skaza

Slovenijo drevi proti Danski čaka zadnji letošnji del trilogije bitk med tema zagrizenima športnima nacijama. Duel nogometne reprezentance na Euru 2024 se je končal brez zmagovalca, kolesarjenje na dirki po Franciji se je izteklo po slovenskih željah, odgovor na rokometni razplet pa bo dal večerni "ples" v Lillu. Pred tekmo generacije smo se pogovarjali s komentatorsko legendo Ivom Milovanovićem.

Od Portugalske 1994, ko je Slovenija zaigrala na prvem velikem tekmovanju (EP v rokometu), pa do pariških olimpijskih iger, je Ivo Milovanović v 30 letih – večinoma kar aktivno s terena – spremljal vse nastope državne izbrane vrste, zato imajo njegove besede velikansko težo.

Človek, ki je bil dolga leta vpet v slovenski rokomet kot komentator pa tudi funkcionar, srečanje pričakuje kot zmerni optimist.

Zaupal nam je, zakaj je ta reprezentanca pod taktirko Uroša Zormana tako zelo uspešna, izpostavil nekatere igralce, ki zaradi pomanjkanja zadetkov ne prihajajo tako zelo do izraza, in si čas vzel tudi za anekdoto v povezavi s selektorjem.

Kako ocenjujete igre slovenske reprezentance v Parizu in zdaj Lillu?

Na turnir so se fantje očitno dolgo kalili, to namreč ni le plod enih priprav. Je produkt resnega in zavzetega dela dveh, če ne celo treh let. Ko je Uroš Zorman prevzel vajeti, je optimistično napovedal odhod na olimpijske igre, poleg tega pa bodo tja odšli ne le sodelovat, temveč tekmovat. Vse to se je uresničilo. Zbral je fante, ki imajo močno voljno komponento ob kakovosti iz slovenske lige, še bolj pa tujine. To ni ekipa, ki bi prišla iz “dola in brega”, zbrana je bila po dobrem premisleku.

Kaj je dodana vrednost te ekipe? Zakaj ji je uspelo narediti viden rezultat?

Motivacijski dejavnik je izjemno močan, fantje so očitno postali prijatelji, borijo se drug za drugega, sprejeli so osebnostno značilnost selektorja. Namreč Uroš je bil od nekdaj velik borec, ki se nikomur ni pustil. Pripravljen se je bil stepsti, kregati, boriti, fantje so ta njegov značaj ponotranjili. Opazil sem, da se fantje med seboj spoštujejo, kar je v športu ključno, Uroš spoštuje njih …

Oni spoštujejo njega …

Seveda, poleg tega je večina moštva prvič na olimpijskih igrah. Fantje želijo pokazati vse, kar znajo in zmorejo. Telesno so vrhunsko pripravljeni, zato velike pohvale pošiljam tudi temu delu strokovnega štaba. Luka Žvižej in selektor Zorman seveda kujeta taktiko, zadnjo besedo ima Uroš (Zorman, op. a.). Na turnirjih je zelo pomembna medicinska služba, tekme si sledijo vsak drugi dan. Treba je imeti dovolj fizioterapevtov. Upam, da jih dr. Saša Đurić dobro vodi. Spomnim se časov, ko je (pokojni) Mile Maksimović fante masiral celo do 4. ure zjutraj. To je odnašalo spanec njemu, predvsem pa igralcem.

Ivo Milovanović je dolgoletni rokometni delavec. FOTO: Aleš Fevžer

Delite, prosim, z bralci pogled na predstave Slovenije, predvsem z vidika taktike.

Ekipa napreduje iz tekme v tekmo. Resda so igralci proti Nemcem visoko izgubili, a kar je pomembno: niso nespametno porabljali moči. Spet je do izraza prišel še en element Uroša Zormana – preračunljivost. Tekmo proti Nemcem je “pustil”, na eleganten način, se posledično izognil Franciji, kar se je izkazalo za pravilno potezo. Nekateri bodo to obsojali, jaz nisem med njimi. Na velikih turnirjih gre za gladiatorsko borbo, vsak si poišče svojo pot do uspeha.

Saj gre vendarle za strategijo. Tudi za take stvari je selektor.

Športno ali ne? Dejstvo je, da je bila to očitno modra odločitev strokovnega štaba. Kar me zelo veseli v slovenskem kolektivnem športu, je, tako kot pri odbojkarjih in v zadnjih letih košarkarjih, da so z borbenostjo dokazali, da se lahko stori marsikaj. Morda je kakovost na nižji ravni od tekmecev, a srčnosti nam nihče ne more oporekati. Rokometaši si v tem pogledu zaslužijo naš veliki poklon.

Kolektivni duh je reprezentanco popeljal do polfinala, a Slovenija ima vendarle tudi izjemne posameznike. Igralce, ki nam jih ostale ekipe zagotovo zavidajo. Koga bi sami izpostavili?

Ko govorimo o kolektivih, je neumestno izluščiti posameznike, je pa jasno, da kakovost Blaža Janca, Aleksa Vlaha in prispevek v obrambi Boruta Mačkovška hočeš nočeš “izpljuneta” na površje delo posameznikov. Sam bi pohvalil tudi borbenost krožnih napadalcev. Včasih smo preveč pod vplivom zadetkov. Krilni igralec Tilen Kodrin opravlja fenomenalno delo v obrambi, poleg tega je njegov učinek v napadu blizu 100 odstotkom. Nikoli ne bo taka zvezda kot Vlah in Janc. Ta se hkrati odlično dopolnjuje z Juretom Dolencem na položaju desnega zunanjega, kar je taktična zamisel selektorja. Pozabljamo tudi na odličnega Domna Novaka, ki je v nemški ligi med najboljšimi desetimi strelci. Ko dodaš še oba vratarja, je mozaik sestavljen.

Milovanović z Jankovićem — Milovanović z županom Ljubljane Zoranom Jankovićem. FOTO: Aleš Fevžer

Kako vidite konec tedna? Kakšen bo izplen te klape prijateljev, ki je dosegla zgodovinski preboj v polfinale?

Za tekmo proti Danski nisem pesimist. Morda je kakšen odstotek več možnosti za zmago Dancev, recimo 51 proti 49. Slovenska reprezentanca je tako kompaktna in taktično tako zelo dobro pripravljena, da je res sposobna premagati čisto vsakega na tem turnirju. Strinjam se z oceno Zormana, ki je dejal: “To je naš turnir!” Sem zmerni optimist. Kje pa piše, da so Danci vesoljci?

Dejstvo je, da Danci na turnirju niso izgubili še nobene tekme, a zakaj je ne bi danes? Sicer pa so fantje v zelo dobri situaciji. Iz dveh tekem morajo dobiti le eno, in to pomeni kolajno.

Drži. Ampak veste, kako je. Kakor jaz poznam te “pobe”, s tem ne bodo ravno zadovoljni, startajo odkrito na dve zmagi. V njihovi zavesti je zrasla samozavest, Urošu je uspelo te glave prepričati, da so zelo dobri. Saj tudi so! Spoštujejo vsakega tekmeca, toda tudi če bi morda izgubili na obeh preostalih tekmah, je četrto mesto fenomenalen uspeh.

Res je. Tega pred olimpijskimi igrami nihče ni pričakoval.

Slovenska reprezentanca je pred olimpijskim turnirjem kotirala realno med 8. in 10. mestom. Naštejte mi vse naše športnike, ki so v Parizu prišli vsaj do četrtega mesta. Hitro se bova ustavila. V moštvenih športih je na olimpijskih igrah uspeh treba še dodatno spoštovati, biti mora še bolj potenciran, ker to ni en nastop, za reprezentanco bo skupno osem srečanj. To ni tako enostavno.

Rokomet Slovenija OI — Slavje po uvrstitvi v polfinale. FOTO: Profimedia

Z močmi je treba varčevati in tisto najbolje prihraniti za konec.

Potegnil bom vzporednico s svojim delom. Stari mački smo na olimpijskih igrah svojo (novinarsko/komentatorsko, op. a.) angažiranost znali odmerjati, mlajši pa so šli “na juriš”. Zjutraj so šli nekaj pogledat, pa zvečer na to prireditev, po enem tednu je bilo vprašanje, ali bodo sploh še zmogli delati. Da ne bo pomote. Tudi sam sem ob odhodu na svoje prve olimpijske igre mislil, da moram videti vse, ter po nepotrebnem porabljal energijo. Počasi me je začelo zmanjkovati, namesto da bi bil proti koncu iger najbolj aktiven, sem postal izčrpan. Pod črto: v kolektivnih športih je pomembno formo tempirati, očitno sta Zorman in druščina to znala absolvirati.

Se vam zdi, da ima Uroš Zorman v sebi zmagovalno miselnost, ki jo pri marsikaterem slovenskem športniku ali športnem delavcu pogrešamo?

Povedal vam bom anekdoto iz časov, ko je bil Uroš med mlajšimi rokometaši v reprezentanci. Ko smo potovali v Makedonijo na reprezentančno akcijo, me je selektor Kasim Kamenica na letalu poklical k sebi, reprezentanco sem namreč spremljal kot vodja ekipe. Vprašal me je, koga naj izbere za kapetana. Ko sem mu odgovoril, da je stvar popolnoma jasna, me je začuden pogledal in dejal: “Kako je to lahko jasno tebi, meni pa ne?” Predlagal sem mu seveda Uroša Zormana.

In vas je upošteval …

Na sestanku v hotelu ga je imenoval za kapetana. Še isti večer je ekipa pokazala homogenost. Prej razpuščena vojska je vkorakala v jedilnico na večerjo, oblečena v enakih majicah in hlačkah, celo copatih, skoraj v gosjem redu. Tudi na treningih je bil Uroš ves čas glasen, kar je tudi normalno, saj je le organizator igre, in na tem položaju je “gobčnost” nekaj povsem običajnega. Zavladalo je povsem drugačno vzdušje.

Kaj vam je gospod Kamenica dejal potem?

Ni mu bilo jasno, kako je to mogoče. Pa sem mu rekel: “Saj si ga imel v rokah že pri Prulah.” Je pa res, da je imel v klubu kar nekaj “liderjev” pred sabo. Uroš ima nekakšno policijsko mentaliteto. Vsak pač ne more biti policist! Tudi predlani ob vprašanju za novega selektorja sem dobil vprašanje, kdo naj bo nov vodja strokovnega štaba, in tu priznam, da je bil Uroš moja druga izbira, prednost sem dal Branku Tamšetu. No, Uroš se je izkazal kot dobra izbira, svoj posel opravlja fenomenalno, taktično je dorasel, vse bolj zrel je.

Zdaj bo lahko za vekomaj zaprl usta vsem kritikom oziroma, kot jim sam pravi, “kavč selektorjem”, kajne?

Razumem ga, da ga je tista zadeva prizadela, zato pa se je tudi odzval. Teh “kavč selektorjev” je, kolikor hočeš. On tak je in prav je, da se je odzval. Šlo je za prelomnico, saj so ga nekateri močno kritizirali, drugi povzdigovali. Šel je po svoji poti, po mojem mnenju je tudi prav, da je poleg reprezentance šel delovat v klub, kot je Trebnje. Na klopi reprezentance iz turnirja do turnirja napreduje. Kot starejši postaja tudi bolj moder. Saj je prav, da kdaj dobi po prstih, to je proces, s katerim se kaj pametnega nauči.