Lov na nadaljevanje niza brez tvorca največjih uspehov slovenskega juda

Foto: SK

Vse od leta 2004, ko je Urška Žolnir v Atenah osvojila bronasto kolajno, traja niz slovenskih judo odličij na olimpijskih igrah. Se bo nadaljeval tudi v Parizu, čeprav v francoski prestolnici ni trenerja Marjana Fabjana in njegovih varovancev? Pogovarjali smo se z vodjo judoistične panoge Gregorjem Brodom.

Maruša Štangar, Kaja Kajzer, Andreja Leški, Anka Pogačnik, Metka Lobnik in Enej Marinič je šesterica judoistov, ki zastopa slovenske barve na pariškem spektaklu. Medtem ko je prva s svojimi nastopi v kategoriji do 48 kg že končala (poslovila se je v solzah po prvem krogu), se bo ostalih pet na tatamije podalo v naslednjem tednu.

Čeprav v Parizu ni Marjana Fabjana, ki je bil kot trener zraven pri vseh šestih odličjih za judo na olimpijskih igrah, vodja panoge Gregor Brod verjame, da se bo sijajen niz nadaljeval tudi letos. Že vse od Aten izpred dvajsetih let se je judoistična odprava z vrhunca štirih let vrnila vsaj z enim odličjem. Kako doživlja dogajanje v Franciji in kakšne so možnosti, da se kdorkoli od zgoraj naštetih pridruži Urški Žolnir, Luciji Polavder, Anamariji Velenšek in Tini Trstenjak, nam je zaupal v trening dvorani v Saint Denisu.

Igre v Parizu so tudi za vas verjetno povsem drugačne kot tiste v Tokiu. Kakšni so prvi vtisi?

S Tokiom se nič ne more primerjati, takrat je bilo neko čudno stanje v svetu. Zdaj smo spet v normali. Kar se nas tiče, vse poteka po načrtu. Imamo nekaj težav z organizatorji, ampak vsake olimpijske igre so tako velik projekt, da je normalno, če kje kaj ’zaškripa’. S tem se skušamo čim manj obremenjevati, osredotočeni smo na tekmovanja. Vse ostalo skušamo odmisliti.

Glede na rezultate zadnjih let je jasno, da je glavna slovenska adutinja v Parizu Andreja Leški. Kaj pa ostali, kaj pričakujete?

Andreja se po rezultatih zagotovo uvršča v krog širših favoritov, je tudi edina nosilka iz naše ekipe. Tukaj nima smisla izgubljati besed, kaj pričakujemo oziroma kakšni so cilji. Če rečem v hecu: v naši ekipi ni ’turistov’. V judu so kvalifikacije za OI tako zahtevne, da kdor ne pride čeznje, nima možnosti. Vsi naši tekmovalci lahko pridejo v bližino kolajn. Ne bi rad napovedal bombastičnih zadev. Zadovoljni bomo z uvrstitvami med osem, prepričan pa sem, da so vsi sposobni tudi kaj več.

Niz slovenskih judoističnih kolajn na OI je leta 2004 začela Urška Žolnir. Foto: Profimedia

Katere olimpijske igre so to za vas v vlogi vodje panoge?

Bil sem že na veliko igrah, v različnih vlogah. To so moje tretje v tej vlogi, že prej sem bil gledalec in vodja projekta, a ne na igrah. Nekaj izkušenj sem si v tem času nabral, upam, da jih bomo s pridom izkoristili.

Bi lahko izpostavili eno izkušnjo ali trenutek, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin? Veliko je bilo uspehov, ampak ni nujno, da je rezultatsko povezana.

Uf, ste me kar malce presenetili (smeh). Največkrat pridemo na prizorišče iger precej pozno, saj se skušamo držati protokolov, ki jih imamo celotno leto. Po navadi pa po koncu tekmovanj hitro tudi zapustimo mesto. Zato ni veliko možnosti, čeprav se ves čas kaj dogaja. Težko pa izstrelim kaj iz glave.

Je ob tem poznem prihajanju in zgodnjem odhajanju čas še za kaj drugega? Za ogled drugih športov?

Sam sem v Parizu malce dlje, prišel sem pred ekipo, da sem lahko uredil vse administrativne stvari za celotno ekipo. Tudi da imamo ustrezne kimone, ki so na igrah malce drugačni. Pogledal sem si žensko rokometno tekmo med Slovenijo in Dansko. Rad bi šel tudi na ogled tenisa in gimnastike, pa jasno: čim več drugih slovenskih nastopov. Obenem pa si želim, da bi bilo teh možnosti čim manj, saj bi to pomenilo, da so judoisti še vedno v igri za visoka mesta in so cel dan v dvoranah.

Judo je eden najuspešnejših športov na OI, šest kolajn so zbrale judoistke. Niz se je začel leta 2004, traja vse do danes. To verjetno ustvarja tudi pritisk na celotno zasedbo?

Ja, ustvarja neke vrste pritisk, a po drugi strani tudi motivacijo. Dokazali smo, česa smo sposobni. Če je pritisk to, da skušamo to vsaka štiri leta ponavljati, pa so vsake igre novo tekmovanje in priložnost. Privilegij je, da smo osvojili vse te kolajne.

Sinonim slovenskega juda in olimpijskih kolajn je tudi trener Marjan Fabjan. Zdaj ga ni zraven, je zato kaj drugače?

Naš najboljši in najtrofejnejši trener trenutno nima tekmovalcev na ravni, ki bi se kvalificirali na olimpijske igre. Ima pa v klubu zelo dobro mlado ekipo, zato verjamem, da bo v prihodnje zraven. Tudi z največjimi rezultati. Sicer pa se ne spreminja veliko. Veliko smo se naučili od njega, iskali smo tudi svoje načine. Ne vidim večjih razlik, če je z nami tukaj ali ne. Vsak ima svojo pot, na svoj način skuša doseči cilje. Tukaj smo zato, da jih dosežemo.

Slovenske kolajne za judo na OI: Urška Žolnir – Atene 2004 (bron), Lucija Polavder – Peking 2008 (bron), Urška Žolnir – London 2012 (zlato), Tina Trstenjak – Rio de Janiero 2016 (zlato), Anamari Velenšek – Rio de Janeiro 2016 (bron), Tina Trstenjak – Tokio 2021 (srebro)