Premagala je poškodbo, znova premagala izjemen pritisk, vmes kajpak tudi vse izzivalke, še drugič postala olimpijska prvakinja, potrdila status najboljše športne plezalke na svetu in ene najboljših športnic v zgodovini Slovenije. Pariz 2024 je za Janjo Garnbret novo zlato poglavje v izjemni zgodbi, ki se še kar podaljšuje in podaljšuje.
Ko sta Američanka Brooke Raboutou in Avstrijka Jessica Pilz spremljali zadnjo tekmovalko težavnostnega dela velikega finala olimpijske kombinacije, sta bili nasmejani in objokani. Veseli srebra in brona. Nista razmišljali o “izgubljenem zlatu”. Kaj bi, ko pa je bila visoko nad njima v umetni steni plezalnega središča Le Bourget najboljša med vsemi, najboljša vseh časov. Janja Garnbret.
Med polfinalnimi boji jo je glasno spremljala tudi Tina Maze, še ena Korošica, sicer najboljša slovenska alpska smučarka vseh časov. Na kratko sta se tesno objeli, nezavedajoč se simbolike in pomenljivosti trenutka. Tina je bila namreč edina Slovenka, ki je kot posameznica osvojila dve zlati olimpijski kolajni. Zdaj bo drugo odličje najbolj žlahtnega sijaja v svojo vitrino obesila še Janja.
Pred tremi leti, ko je Tokio z enoletno zamudo gostil olimpijske igre, ki so prvič vključevale tudi športno plezanje, se je Janja na pot podala že krepko pred otvoritveno slovesnostjo, pa čeprav je bila njena osrednja tekma na sporedu šele na predzadnji tekmovalni dan. A želela je spoznati olimpijski utrip, premagati časovno razliko, izkoristiti priložnost za treninge in se povsem osredotočiti na olimpijski prvenec. Ta je bil nekaj posebnega. Deloma zaradi nove discipline, torej kombinacije, ki je tedaj vključevala tudi hitrostno plezanje, predvsem pa zaradi izjemnega pritiska. Veljala je za izrazito favoritinjo, za tisto, ki “mora” osvojiti zlato. Naposled ga tudi je, na videz igrivo in zanesljivo, pa čeprav sta pozneje s trenerjem priznala, da ni manjkalo notranjih dvomov.
Tudi tri leta pozneje, ko je iz kombinacije odpadlo hitrostno plezanje, so bili snopi plezalnih žarometov usmerjeni izključno v 25-letno Korošico. Vseeno je delovala drugače, bolj sproščeno in še bolj samozavestno, predvsem pa je lahko precej lažje predvidevala, kaj jo čaka v olimpijski areni. Na pot v Pariz se je odpravila šele nekaj dni pred polfinalom, naključje pa je želelo, da je na brniškem letališču naletela prav na zlato judoistko Andrejo Leški, ki se je vrnila iz francoske prestolnice. Andrejinega zlata se ni želela dotakniti. To je pač privilegij, ki pripada tistemu, ki odličje osvoji. In Janja ga je, vsega osem dni zatem.
Pariz 2024 torej predstavlja zlato dopolnitev izjemnega plezalnega opusa, ki je še posebej impozanten za tiste, ki poglobljeno spremljajo športno plezanje, obrv pa zlahka privzdigne tudi naključni opazovalec ali nekdo, ki se rad igra s številkami. Nenazadnje gre za kar osemkratno svetovno in štirikratna evropsko prvakinjo ter zmagovalko 45 tekem svetovnega pokala.
A njena zgodba je vendarle širša. Že laik s prostim očesom hitro opazi eleganco, lahkotnost, moč, predvidljivost in osredotočenost. Preprosto, vidi, da je najboljša. To ji priznava tudi konkurenca. V plezalnih krogih velja za svetovno zvezdnico. Kot takšna je športno plezanje približala Slovencem in postala tudi tržno zanimiva.
Pa vseeno vedno najde nove in nove izzive. In motive. Sama sebi vedno nalaga največje breme. “Zelo zahtevna perfekcionistka, za katero ni nič dovolj dobro. Ko je vedno veliko pregovarjanja, zakaj in kako,” je lani v intervjuju Janjo opisal njen trener Roman Krajnik. Z orisom se je strinjala tudi sama.
”Seveda si želim zmag, vsako leto si postavim cilje. Ampak zame več šteje napredek. Po koncu vsake sezone sem se spraševala, ali je lahko sploh še bolje. Pa je bilo naslednje leto še boljše. Ko zdaj gledam naprej, si mislim, kako dobra šele bom,” o sebi razmišlja športnica, ki slovi po izjemnih delovnih navadah, čvrsti psihološki pripravljenosti in osredotočenosti. Pa tudi po tem, da se zna oglasiti, ko se ji to zdi smiselno.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje