Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Današnja kolesarska cestna preizkušnja bi morala predstavljati enega od vrhuncev letošnjih olimpijskih iger za slovensko odpravo, toda odsotnost Tadeja Pogačarja vendarle spreminja cilje štiričlanske zasedbe, ki jo v začetku avgusta v Parizu čaka prava spomladanska klasika.
Slovenija, ki je v zadnjih letih predvsem po zaslugi Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča postala prava kolesarka velesila, je dolgo čakala na prvo kolesarsko odličje olimpijskih iger. Dočakali smo ga šele pred tremi leti v Tokiu, kjer je mlajši od obeh omenjenih že na prvi dan iger po sijajnem delu Jana Tratnika v zaključku ujel bronasto odličje, le nekaj centimetrov pa ga je v spopadu z Woutom van Aertom ločilo do srebra.
Pogačar je takrat na Japonsko pod goro Fudži prišel kot aktualni zmagovalec dirke po Franciji, ki jo je zaradi padca predčasno končal Roglič. Ta se je vrnil v domovino, in čeprav je njegov nastop na kronometru v deželi vzhajajočega sonca dolgo visel v zraku, je dovolj hitro zacelil vse rane. Teden dni po Pogačarjevem bronu se je v vožnji na čas Zasavec izkazal za premočnega za vso konkurenco, ko je na hribovitem terenu v tej specifični disciplini za več kot minuto premagal najbližjega zasledovalca. Slovenija pa se je ob prihodu v domovino lahko veselila ne le ene, ampak kar dveh kolesarskih kolajn.
V letošnjem letu so okoliščine podobne. Pogačar je v izjemnem slogu osvojil Tour, ki ga je Roglič zaradi padca in njegovih posledic končal še pred ciljem v Nici. Toda izkupiček je povsem drugačen: ne enega ne drugega ne bomo videli na cestni dirki v Parizu in njegovi okolici.
Tudi na takšni trasi bi se boril za vrh
Medtem ko je bilo jasno, da Roglič tudi ob vrhunski formi ne bi nastopil na že opravljenem kronometru, saj mu povsem ravninska trasa ob Seni minulo soboto ni niti najmanj ustrezala, pa so poškodbe padca žal prehude, da bi nastopil vsaj na cestni preizkušnji. Med četverico pa ne bo niti Pogačarja, ki je olimpijski nastop sicer dolgo načrtoval, potem pa le dan po koncu Toura sporočil, da se v kratkem ne bo vrnil v Francijo. Za razlog je navedel utrujenost, kot je priznal, pa je v ozadju tudi zdaj že dobro prežvečena afera z neizbiro njegove zaročenke Urške Žigart v ženski del ekipe.
Čeprav pariška trasa za sijajnega klančarja, kot je Pogi, sicer ni najbolj ustrezna, pa je prvi kolesar sveta zadnjih treh let že večkrat dokazal, da se odlično znajde tudi na enodnevnih klasikah. Nenazadnje ima ob svojem imenu zapisanih tudi že šest osvojenih kolesarskih spomenikov, nazadnje je bil konec aprila letos tako najboljši na dirki Liege-Bastogne-Liege.
Povsem drugače kot po navadi
272 kilometrov dolga proga, ki bo kolesarja izpod Eifflovega stolpa odpeljala proti zahodu Pariza, bo imela skupno 2700 višinskih metrov, kar res ni po okusu Pogačarja, toda 25-letnik bi ob svoji premoči nad konkurenco lahko posegel v boj za najvišja mesta. Tako pa se je med največjimi favoriti, da prvi prevozijo Seno in se kot zmagovalci vrnejo v park Trocadero, izpraznilo eno mesto. Mathieu van der Poel, Wout van Aert, sveži kronometrski olimpijski prvak Remco Evenepoel in domači up Christophe Laporte, ki se jih najglasneje omenja med kandidati za odličja, so bili zagotovo veseli Pogačarjeve odločitve.
Ker je dirka na OI izjemno specifična, saj lahko na njej nastopa največ 90 kolesarjev (od tega 30 iz eksotičnih držav), najvišja kvota na reprezentanco pa znaša le štiri tekmovalce, je izjemno težko napovedovati razplet. Skorajda zagotovo bomo kmalu po odhodu iz Pariza videli prve pobege, kje se bo dirka odločila, pa je vprašanje za milijon dolarjev. Če bo v zaključne tri kroge po ožjem središču francoske metropole prišla skupina kolesarjev, bi lahko odločal vzpon na znameniti Montmartre mimo cerkve svetega srca (1,1 km/5,6-odstotni naklon), ki je ravno dovolj zahteven za morebitne napade. Seveda pa bi lahko odločal tudi zaključni sprint, morda pa ’pravi beg’ uspe že takoj po startu.
Cilj ostaja enak
“Lahko se zgodi, da se dirka hitro odloči. Da se kmalu po startu ustvari prava ubežna skupina z nekaj močnimi kolesarji. Zaradi neštevilčnosti reprezentanc se v ozadju taktizira in lovi. Na progi, ki ni preveč zahtevna in nima veliko višinskih metrov bo težko ujeti nazaj,” razplet težko napoveduje slovenski selektor Uroš Murn.
Upamo lahko, da bodo v ospredju v zaključek prišli tudi štirje slovenski kolesarji ali vsaj kakšen izmed njih. Luka Mezgec je dosanjal priložnost na igrah pod petimi krogi, Matej Mohorič upa na boljši dan kot katerikoli na Touru, Jan Tratnik je komaj prišel k sebi po odpeljanem kronometru, aktualni državni prvak Domen Novak pa bo skušal čim bolje zapolniti mesto svojega ekipnega kolega Pogačarja.
Odsotnost najboljšega na svetu spreminja Murnove taktične zamisli. “Nekaj se spremeni, a se bomo pač pripravili drugače, kot je bilo načrtovano. Kako? Tega še ne bomo povedali, po dirki bomo povedali, če so se taktične zamisli izpolnile.” Kljub temu pa glavni mož Slovencev ne beži od visokih pričakovanj: “Zadovoljni bomo z medaljo. Ker ni Tadeja, bo težje, ampak vseeno gremo na start s ciljem na kolajno.”
Dirka se bo začela ob 11. uri, najboljše pa v cilju pričakujejo med 17. in 18. uro.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!