Voda ni odnesla grenkobe: Bila sva oškodovana

Peter Kauzer in Benjamin Savšek. Foto: Aleš Fevžer

Slovenska mojstra brzic, kajakaš Peter Kauzer in kanuist Benjamin Savšek, sta po nizu prespanih noči še vedno prepričana o tem, da se jima je na olimpijskih igrah v Parizu godila krivica.

Janja Garnbret, Toni Vodišek in Andreja Leški uživajo v sprejemih, čestitkah, nagradah. Mnogi slovenski olimpijci so po vrnitvi iz francoskem prestolnice že obrnili novo stran in se podali proti novim izzivom. Nekateri ponosni, drugi razočarani. Dokaj izrazita čustva še vedno prevzemajo dva predhodna dobitnika kolajn, ki sta tudi tokrat pogledovala visoko.

Zdaj to ni več hipna jeza, niti nekritično razočaranje. Oba sta si večkrat ogledala svoje nastope, a mnenja nista spremenila. Tako Peter Kauzer kot tudi Benjamin Savšek sta prepričana, da sta bila v Parizu žrtvi neustreznih sodniških odločitev. Oba sta prejela kazen 50 sekund, zaradi katere je prvi ostal brez finala, drugi pa brez odličja.

”Grenak priokus ostaja. Žal mi ne preostane nič drugega, kot da grem naprej, tudi z zavedanjem, da sem odlično odpeljal,” pravi Savšek, ki bi ob kazni običajnega dotika osvojil bron, a je po pribitku zdrsnil na enajsto mesto. ”Še danes trdim, da so pravila preveč ohlapna in sodnikom dovoljujejo preveč široko presojo. Moj gib je bil res nenavaden, a bil sem v specifičnem položaju, predvsem pa sem bil s čolnom v liniji vrat. Nisem jih ‘odpiral’. To so drobci, ki pa so mi odnesli kolajno,” meni.

Še vedno precej manj spravljiv je v svojem razmišljanju Kauzer. ”Ne, moj pogled se ni spremenil. Kar se je zgodilo, ni bilo pošteno. Če so sodniki menili, da sem zgrešil vratca, bi morali enako kazen dodeliti še vsaj štirim tekmovalcem. Vem, da je po toči prepozno zvoniti. A takšne nepravilnosti so dogajajo že več časa. Na to sem večkrat opozoril. Žal so odgovorni zaščiteni in se med seboj ščitijo. Srčno upam, da bo v našem športu prišlo do sprememb. Motiti se je človeško. A če imamo tekmovalci profesionalen odnos, naj ga imajo še vsi ostali,” poudarja 40-letni Hrastničan.

Oba priznavata, da bi se z epilogom lažje in hitreje sprijaznila, če bi bila to ”le” tekma svetovnega pokala. Ker pa so bile to olimpijske igre, jima je precej težje. Predvsem Kauzerju, ki zagotavlja, da so bile to zanj zadnje olimpijske igre. ”Vrsto let sem bil v vrhu, doma imam ‘le’ eno olimpijsko kolajno, na katero sem seveda ponosen. Petkrat sem nastopil na OI, dvakrat sem bil oškodovan,” razmišlja lastnik srebrne kolajne iz Ria 2016.

”Čakata me še dve tekmi svetovnega pokala, nato bom moral razmisliti, kako naprej. Ne izključujem niti konca kariere. Če v kajaku ne bom videl nič dobrega, se bom umaknil. Kaj lahko pa me boste na tekmah gledali še kakšno leto ali dve,” o kratkoročnih načrtih razmišlja Kauzer, ki se sicer ob olimpijski kolajni lahko pohvali tudi z dvema naslovoma svetovnega prvaka, predvsem pa dejstvom, da je več kot dve desetletjih del elite.

Z dolgo tekmovalno ero se lahko pohvali tudi tri leta mlajši Savšek, sicer evropski, svetovni in olimpijski prvak. Ljubljančan še ne pogleduje proti koncu športne poti. ”Žal mi je, da nimam nove olimpijske kolajne. To je bil moj cilj, bil sem tudi vrhunsko pripravljen. Vseeno še ni napočil čas za upokojitev. Res pa je, da se zdi Los Angeles tako daleč. Bomo videli. V meni še gori tekmovalna želja. Tudi izzivov ne manjka. Še vedno z veseljem treniram in tekmujem,” pravi 37-letni olimpionik, ki je izjemne konkurence deležen že doma. V boju za Pariz je moral namreč premagati Luko Božiča, oba zdaj ogroža tudi že Žiga Lin Hočevar.