Še pred začetkom olimpijskih iger je bila Janja Garnbret glavna slovenska favoritinja za osvojitev odličja, če bi znova posegla po zlatu, pa bi ponovila uspeh izpred treh let. Prav zaradi japonske izkušnje ji je v ’njenem’ Parizu toliko lažje.
Najboljša športna plezalka na svetu v zadnjih letih, če ne kar vseh časov, bo v tem tednu branila zlato odličje iz Tokia. Prav zaradi izkušnje iz Japonske, kjer je zdržala pritisk visokih pričakovanj in postala olimpijska prvakinja, ji je bilo ob prihodu v Francijo veliko lažje.
“V Tokiu so bila čustva, ki sem jih doživljala, neznanka. Zdaj pa sem točno vedela, kaj pričakovati ob prihodu v Pariz. Zelo sem se veselila, saj sem v Parizu prvič postala svetovna prvakinja leta 2016. Ena olimpijska izkušnja je res pomagala. Zaenkrat ni pritiska. Verjetno zato, ker sem na treningih in pripravah dala od sebe vseh 100 odstotkov. Nimam nobenih obžalovanj. Počutim se dobro pripravljeno. Naredila sem vse, kar sem nameravala. Tako da moram iti tekmovat samo prava Janja, s pravo energijo. Morala bom imeti nekaj sreče, tudi zvezde mi bodo morale biti naklonjene,” je povedala kot običajno dobro razpoložena in nasmejana Janja Garnbret.
Hitrost ji je veliko dala, a je vesela, da je ni
25-letnica je pred tremi leti na vrh Olimpa skočila v kombinaciji balvanov, težavnosti in hitrosti, v Parizu pa bo zlato branila v kombinaciji zgolj prvih dveh. Tudi to ji je olajšalo delo, saj je bilo hitrostno plezanje njena šibkejša disciplina. “Res bi bilo naporno od Tokia do Pariza trenirati v vseh treh disciplinah. Ne bom rekla, da je bilo pred Tokiem to slabo, saj mi je hitrost veliko dala: vzdržljivost, eksplozivno moč … Iz tega smo potegnili veliko dobrega. Zdaj pa bo v Parizu kombinacija tistega, kar delam že celo življenje. Se pa trening ni veliko spremenil, samo da ni hitrosti,” je povedala.
Mora le uživati
Korošico, katerih staršev v francoski metropoli ne bo, saj preveč stresno doživljata njene nastope, prvi korak čaka jutri dopoldne (10.00), ko bo nastopila v polfinalu balvanskega plezanja. V četrtek sledi še polfinale težavnostnega plezanja (10.00), veliki finale kombinacije pa bo v soboto (10.15). Raztegnjen spored ji ne predstavlja težav.
“Lahko bi bilo konec v dveh dneh tako kot v Tokiu. Morda pa še bolje. Po štirih balvanih imaš en dan premora, nato samo eno smer težavnosti. Tako da na treningu plezaš veliko več kot na tekmi. Le fokus je treba držati dlje časa. V Tokiu tri dni, tukaj cel teden. Ampak moraš si vse vzeti pozitivno in uživati,” je pojasnila osemkratna svetovna in štirikratna evropska prvakinja.
Posebno ob odhodu, posebno ob prihodu
Pred dvema tednoma si je ogledala tisti pariški nastop na SP 2016, ko je kot komaj 17-letna mladenka prišla do prve zlate kolajne na velikih tekmovanjih. Nad videnim je bila navdušena, da se je vse skupaj zgodilo v mestu letošnjih olimpijskih iger, jo navdaja z dodatno energijo. “Pravim, da je to moje mesto.”
Ob odhodu z ljubljanskega letališča je srečala judoistko Andrejo Leški, ki je domov že odnesla zlato kolajno. Ker dotik po njenem prepričanju prinaša nesrečo, se mu je izognila. Kljub temu pa: “Tako kot je bilo v Tokiu s Primožem (Rogličem, op. p.) in Benijem (Savškom, op. p.), mi je tudi Andreja zdaj dala dodatno motivacijo. Čutiš pozitivno energijo in prepričanje: jaz bom tudi.”
Kot navadna tekma
Nad plezalnim prizoriščem v Le Bourgetu, edinem, ki so ga v Parizu zgradili zgolj za potrebe OI, je navdušena. “Fantastično je, občutek je, kot da si v nekem filmu. Z Romanom sva bila že aprila tukaj, pa ni bilo še nič. Zdaj pa je super, komaj čakam, da začnem plezati,” je dodala slovenska šampionka. Prepričana, da bi lahko bile igre glede na njeno formo na vrsti že kakšen mesec prej, tako pa je imela čas predvsem za piljenje podrobnosti. “Zdaj pa samo glavo na svoje mesto in obdržati fokus, iti plezat, kot da je navadna tekma v svetovnem pokalu.”
Spraševala sta se, ali sta res na igrah
Da je šlo v zadnjih mesecih priprav vse po načrtih, pa je dejal tudi Janjin trener Roman Krajnik. “Cel načrt od začetka novembra do zdaj je bil izveden več kot odlično. Oba testa, torej svetovni pokal na Kitajskem in v Innsbrucku, sta to dokazala. Dobila sva vse potrditve, ki sva jih želela. V zadnjem mesecu sva se osredotočila na finese in detajle. Da naju nič ne more presenetiti. To se seveda še vedno lahko zgodi, ampak upajmo, da ne.”
Z varovanko sta praktično vse treninge opravila sama, na Verdu pri Vrhniki in v Prevaljah. Odločila sta se, da sta za razliko od Tokia pripotovala dokaj pozno, ob tem pa sta se spraševala, ali sta res na olimpijskih igrah. “Počutila sva se povsem normalno, spraševala sva se, ali sva res tukaj. Tako kot ona poudarja, lahko tudi sam potrdim, da nama je izkušnja v Tokiu ogromno dala. Ni presenečenj, velikega buma. Bistveno je lažje.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje