Potem ko je v slovenski olimpijski reprezentanci prišlo do deskarske rošade in je Žana Koširja zamenjal Rok Marguč, je Ilka Štuhec dobila novega partnerja pri nošenju slovenske zastave na otvoritveni slovesnosti zimskih olimpijskih iger. Slovenca pa bosta v petek na stadion Ptičje gnezdo prinesla tudi zastavi Srbije in Kosova.
Udarni zvok kar 2008 bobnarjev, ki so pospremili otvoritveno slovesnost olimpijskih iger 2008, mnogim še danes odzvanja v ušesih. Slabih 14 let pozneje bo pekinško Ptičje gnezdo prvi stadion, ki bo gostil tako odprtje poletnih kot tudi zimskih olimpijskih iger. Svet se je v tem obdobju močno spremenil. Tudi igre bodo drugačne, pa ne le zaradi predznaka letnih časov. A železni repertoar otvoritvene slovesnosti ostaja podoben, tudi z mimohodom reprezentanc.
Podobno kot lani v Tokiu, kjer sta slovensko zastavo nosila Bojan Tokić in Eva Terčelj, protokol tudi tokrat veleva oziroma omogoča, da lahko zastavo skupaj nosita športnica in športnik. V slovenskem primeru bosta to deskar Rok Marguč in Ilka Štuhec. Prvi je do priložnosti prišel pet minut pred dvanajsto, kot zamenjava za Žana Koširja, ki še vedno ni zbral dveh zaporednih negativnih testov.
“Neizmerno se veselim. Ne le otvoritvene slovesnosti, temveč celotnih iger. Vem, bodo drugačne, a vseeno … Včeraj sem komaj zatisnila oko, ker sem vedela, da me čaka pot na Kitajsko,” nam je tik pred poletom v Peking dejala Ilka Štuhec, za katero bodo to druge in zanesljivo tudi zadnje olimpijske igre.
Z deskarsko-smučarskim parom pa se še zdaleč ne zaključi nabor slovenskih zastavonoš v Pekingu. Na zadnjih poletnih igrah v Tokiu je zastavo Zambije nosila plavalka slovenskih korenin Tilka Paljk. Na Kitajskem pa bosta imeli močan slovenski pridih olimpijski reprezentanci Srbije in Kosova.
Zimske olimpijske igre se bodo v Pekingu z otvoritveno slovesnostjo začele v petek. Pod scenarij odprtja se je znova podpisal priznani kitajski režiser Zhang Yimou, ki je poskrbel že za odprtje OI 2008.
Iz Slovenije na ZOI – za Srbijo in Kosovo
Srbsko zastavo bo nosil alpski smučar Marko Vukičević iz Šmartnega pod Šmarno goro. Sin Srbkinje in Črnogorca, ki sta se leta 1985 preselila v Ljubljano, je rojen, šolan in smučarsko vzgojen v Sloveniji. A za stik z največjimi športnimi tekmovanji je izkoristil srbski potni list. Nastopil je že na olimpijskih igrah v Sočiju in Pjongčangu, njegov tokratni nastop pa bo imel pridih moralne zmage zaradi vračanja po hudi poškodbi.
“Če bi odraščal drugje ali imel drugačno kri, bi bil drugačen človek. Ljubezen gojim tako do Srbije kot Slovenije. V Sloveniji sem dobil veliko, česar v Srbiji nisem. In obratno. Ko govoriva o smučanju, je jasno, da so me vsega naučili slovenski trenerji. Bil sem član Olimpije in Novinarja. Tam so mi vcepili smučarsko tehniko, brez katere danes zanesljivo ne bi bil olimpijec. Po drugi strani pa je jasno, da grem v Peking ponosno braniti srbske barve,” pripoveduje Vukičević.
Podobna je zgodba Albina Tahirija, sina kosovskega Albanca, ki se je v 80. letih preteklega stoletja zaposlil v ravenski železarni in si na Koroškem ustvaril družino. Danes 32-letni Albin je leta 2009 slovenski smučarski potni list zamenjal za kosovskega. Zastavo najmlajše države s področja nekdanje Jugoslavije je nosil že pred štirimi leti v Pjongčangu. Zdaj bo vajo ponovil še v Pekingu.
“Ko sem se prvič uvrstil na olimpijske igre, so me prevevali izjemni občutki. Bil sem ponosen. To je bila zmaga moje vztrajnosti, s katero sem dosegel osebni cilj. Zdaj je, roko na srce, položaj malce drugačen. Verjetno predvsem zaradi vseh teh težav in ukrepov, ki spremljajo epidemijo. Občutki so torej drugačni. A po drugi strani je to tista pika na i. Neke vrste zaključek,” pravi doktor dentalne medicine in specializant oralne kirurgije, ki bo z ZOI 2022 po vsej verjetnosti končal svojo kariero.
Ne spreglejte:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje