Razmislek o prvi tekmovalni soboti 24. zimskih olimpijskih iger, ki je postregla z zlatom Urše Bogataj in bronom Nike Križnar, vodi do vzporednic z vražjimi Slovenkami, kakor smo pred leti imenovali močno generacijo alpskih smučark.

Papir prenese marsikaj, predvsem pa je v športu lahko le statistična opora, saj je vlogo favorita na tekmah vedno znova treba dokazati, potrditi in upravičiti. Tega se je pred pol leta ob svojem olimpijskem krstu dobro zavedala športna plezalka Janja Garnbret, s to mislijo so se na vrh sodobnega skakalnega centra Zhangjiakou na prvi tekmovalni dan ZOI 2022 podale slovenske skakalke.

Popotnica je bila res izjemna in je predstavljala veliko breme. V zadnjih dveh sezonah so namreč Slovenke na skupno 26 tekmah svetovnega pokala le tri preizkušnje končale brez vsaj ene uvrstitve na stopničke, na zadnjem svetovnem prvenstvu pa so na treh tekmah pobrale prav toliko kolajn.

In tako kot je najboljša plezalka na svetu svojo veljavo potrdila na najbolj pomembni tekmi v življenju, so olimpijski zrelostni izpit z odliko opravile tudi skakalke. Peto mesto Eme Klinec in deveto Špele Rogelj bosta vsekakor hitro utonili v pozabo. Zmaga Urše Bogataj in tretje mesto Nike Križnar pa se selita v zgodovinske knjige slovenskega športa.

Na najbolj pomembni tekmi štiriletnega obdobja in za mnoge tudi tekmi kariere je do izraza prišla široka paleta slovenskih skakalk, ki lahko upravičeno pogledujejo proti vrhu. Verjeli ali ne, slovensko žensko skakanje ima v tem trenutku svetovno in olimpijsko prvakinjo ter zadnjo lastnico velikega kristalnega globusa. O ekipni (pre)moči pa priča podatek, da so v omenjeni zlati trilogiji sodelovale tri različne skakalke.

Prav spoznanje, da je imel glavni trener slovenske reprezentance v ognju kar štiri orožja za odličje, je okrog prve skakalne preizkušnje ZOI 2022 narisalo velik slovenski krog. Zgodovinska prva tekma z dvema slovenskima olimpijskima kolajnama je tako zgolj potrdila kontinuirano kakovostno delo v panogi, podprto s primerno infrastrukturo in zglednim zlitjem v šolski sistem. Obenem sta junakinji dneva potrdili pravi tekmovalni značaj.

Zgodba malce spominja na prve uspehe slovenskih alpskih smučark po osamosvojitvi. Na generacijo Urše Hrovat, Špele Pretnar, Katje Koren, Alenke Dovžan … Tedaj smo govorili o vražjih Slovenkah. Zdaj smo priča skakalnemu nadaljevanju, ki pa je vendarle drugačno. Rezultatsko je sicer celo bolj uspešno, a se dogaja v relativno mladi panogi, predvsem pa v drugačnem športnem in časovnem kontekstu.

Za razliko od zgodnjih devetdesetih let, ko so zimski športniki v zanosu osamosvojitvenega ponosa še želi sadove medijskem prevlade iz časov nekdanje skupne države, ima danes slovenski šport svoje junake tudi v globalno precej bolj odmevnih, dobičkonosnih in opaznih športih. Luka Dončić, Jan Oblak, Tadej Pogačar, Anže Kopitar, Primož Roglič in drugi so vendarle ”notranja slovenska konkurenca”, kakršne smučarji in skakalci leta pred 30 leti niso imeli.

Toda olimpijske igre so vedno čas, ki v Slovencih prebudi dodaten nacionalni naboj, predrami površne spremljevalce športnega dogajanja in posledično kratkoročno razširi športno paleto. Mnogi športniki, ki so plenili pozornost med OI v Tokiu, so danes izpadli iz središčnega kroga zanimanja splošne javnosti. Skakalke podobne usode verjetno ne bodo deležne, saj so deloma že našle svoj prostor v sobotnih in nedeljskih popoldnevih. Vrnile pa se bodo v svoje okvire.

No, še pred tem bosta najboljši dve poskušali pravljično zgodbo v Pekingu podaljšati še z uspehom na mešani ekipni skakalni tekmi. Ta bo na sporedu v ponedeljek. Tudi tam bo Slovenija med glavnimi favoriti …