Nekdanji slovenski rokometni reprezentant Igor Žabić je na Instagramu objavil osebno izpoved, v kateri je spregovoril o težkih izkušnjah iz otroštva, poškodbah, razočaranjih in občutku, da mora vedno znova dokazovati svojo vrednost. Ob tem je opozoril na stiske, ki jih športniki pogosto skrivajo pred javnostjo.

Velika okrepitev Mure pred tekmo s Celjem

Nogomet

11:00 1

Nogomet

11:00 1

Selektorju ne diši “liga za bedaka”

Košarka

10:54 0

Košarka

10:54 0

Tadej Pogačar po maščevanje na teren zadnjega poraza

Kolesarstvo

9:00 0

Kolesarstvo

9:00 0

Igor Žabić je za slovensko člansko reprezentanco zbral 34 nastopov in dosegel 46 golov. Bil je tudi član slovenske izbrane vrste na evropskem prvenstvu leta 2018 na Hrvaškem, nazadnje pa je igral za Ribnico v sezoni 2024/25.

“Zakaj ravno jaz?”

Svoj zapis je začel z vprašanjem, zakaj je o svojih občutkih spregovoril šele zdaj. “Dolga leta sem se spraševal samo eno. Zakaj ravno jaz?” je zapisal. Kot otrok je poslušal besede, ki jih po njegovem ne bi smel slišati noben otrok. Pozneje so prišli poškodbe, razočaranja, neplačila in ljudje, ki so ga prizadeli.

Ob tem ga je spremljal občutek, da mora zaradi svoje višine, telesne zgradbe ali priimka nenehno dokazovati svojo vrednost in se boriti proti vnaprej ustvarjenim predstavam drugih.

“Dolgo sem mislil, da me življenje kaznuje. Danes razumem nekaj drugega,” je nadaljeval Žabić.

Danes na pretekle izkušnje gleda drugače. Kot je poudaril, je vsaka rana pustila brazgotino, vsaka brazgotina pa ga je naučila nekaj o njem samem.

“V športu smo mojstri skrivanja”

Krožni napadalec je pojasnil, da zapisa ni objavil zato, ker bi iskal usmiljenje. Spregovoril je, ker ve, da s podobnimi občutki in stiskami ne živi le on. “V športu smo mojstri skrivanja. Skrijemo bolečino. Skrijemo strah. Skrijemo osamljenost. Skrijemo solze,” je zapisal.

Športniki se nasmehnejo, odigrajo tekmo in objavijo fotografijo, zaradi česar okolica pogosto dobi vtis, da je z njimi vse v redu. Kot je opozoril nekdanji reprezentant, pa ni vedno tako.

Zanimajo ga ljudje in tisto, kar nosijo v sebi, ko zvečer ne morejo zaspati, ko se sprašujejo, ali so dovolj dobri, in ko se borijo z nečim, česar drugi ne vidijo.

Ustvariti želi prostor brez mask

Žabić želi ustvariti prostor, v katerem športnikom ne bi bilo treba skrivati svojih občutkov ali se pretvarjati, da je vse v redu.

“Kdor bo lahko rekel: ‘Danes nisem dobro.’ In ga zaradi tega nihče ne bo imel za šibkega,” je pojasnil.

Po njegovem največji pogum ni vedno v tem, da športnik stisne zobe in nadaljuje. Včasih se pogum pokaže prav takrat, ko človek prizna, kako se v resnici počuti.

“Včasih je največji pogum v tem, da poveš, kako se v resnici počutiš,” je zapisal in izpoved sklenil z besedami: “Preden smo športniki, smo ljudje.”