Ob robu svetovnega rokometnega prvenstva, ki v teh dneh poteka na Hrvaškem, Danskem in Norveškem, se spominjamo enega največjih v zgodovini rokometa.
Francija je najuspešnejša velesila v zgodovini rokometa, ki se lahko pohvali z rekordnimi šestimi naslovi svetovne prvakinje in med glavne favoritinje za zlate medalje sodi tudi letos. Francozi so tudi trikratni olimpijski prvaki, kar je prav tako rekord, štirikrat pa so bili evropski prvaki (uspešnejši so le Švedi z enim naslovom več).
S treh največjih reprezentančnih tekmovanj so francoski rokometaši prinesli že kar 23 medalj, od tega je bilo 13 zlatih. Toda čeprav so danes absolutni rekorderji po številu kolajn na največjih tekmovanjih, še v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja niso imeli niti ene. Dokler na sceno ni stopila generacija, v kateri je glavne niti igre vlekel človek, ki je spremenil rokomet.
Do njegove pojave je rokomet veljal za surov in statičen šport, v katerem so prevladovali predvsem grobijani. Potem je ta rokometaš z rastafarijansko pričesko, ki je še dodatno začinila njegovo igrivost, poskrbel, da je rokomet postal precej bolj atraktiven in kot tak tudi širšim množicam zanimivejši šport. In dokazal, da lahko v njem talent premaga surovo moč.
Seveda je vsakemu, ki je pred dvajset in več leti vsaj malo spremljal rokomet in šport, jasno, o kom teče beseda. Jackson Richardson je v rokometu za mnoge to, kar je v košarki Michael Jordan. Ikona, ki jo poznajo vsi.
Ivano Balić pred Ivanom Balićem
“Zakaj San Antonio? Ni bil pomemben denar, niso me zanimale lovorike, imel sem le en cilj. Želel sem igrati s svojim idolom. V nekaterih drugih klubih bi lahko zaslužil veliko več denarja, a mi ni bilo niti najmanj žal. Izpolnil sem svoje sanje,” je prestop, s katerim je presenetil leta 2001, ko je ob ponudbah številnih velikanov izbral takrat ne tako priznani španski klub San Antonio, komentiral hrvaški rokometni genij Ivano Balić.
Besede za mnoge največjega v zgodovini rokometa, ki o Francozu povedo več kot dovolj.
Bil je Ivano Balić pred Ivanom Balićem. Igralec, od katerega si v vsakem trenutku pričakoval nepričakovano.
Občudovanje je obojestransko
Občudovanje med Balićem in Richardsonom je obojestransko. “Balić je nedvomno številka ena. Rokometni genij,” je nekoč na vprašanje, kdo je zanj najboljši rokometaš na svetu, odgovoril Francoz.
Francoski rokomet je dvignil fant iz Indijskega oceana
Spektakularne poteze in zadetki, ki so gledalce dvigovali na noge, spretna preigravanja in genialne asistence, s katerimi je tudi v najtežjih situacijah iz nič ustvarjal priložnosti za soigralce. Pa tudi odlično branje igre, kar mu je pomagalo pri igri v obrambi. Zato ne čudi, da je svoj čas veljal za enega najboljših branilcev v rokometu. Bil je vedno med vodilnimi po številu ukradenih žog.
K njegovi igrivosti je verjetno v največji meri prispevalo okolje, v katerem je odraščal. Čeprav je odigral ključno vlogo pri veliki preobrazbi francoskega rokometa, ki danes velja za najboljšega na svetu, je namreč odraščal več kot 9000 kilometrov od Pariza.
Na otoku Reunion, francoskem čezmorskem departmaju, ki leži v Indijskem oceanu. Na majhnem otoku, ki je priljubljena turistična destinacija, znana po sproščenem vzdušju, bogati kulturi in čudoviti naravi. Kot otrok se je podil po sončnem otoku in plažah z lagunami, s pogledom na koralne grebene.
Z otoka se je zaradi rokometa, s katerim se je začel zabavati s šestimi leti, preselil kot najstnik, ko ga je ob skavtiranju na eni izmed tekem na Reuniunu opazil francoski selektor Daniel Constantini in ga pripeljal v Evropo. Tam je kmalu opozoril nase in postal reprezentant.
Skupaj z legendarnim francoskim trenerjem sta nato v naslednjih letih Francijo z roba spravila na sam svetovni rokometni vrh, na katerem je še danes.
Na letošnjem prvenstvu igra njegov sin
Richardson letošnje svetovno rokometno prvenstvo zagotovo zelo pozorno spremlja. Na njem namreč v francoskem dresu nastopa tudi njegov 27-letni sin Melvyn Richardson, ki je od leta 2021 član Barcelone. Tudi on je zelo uspešen. S Francijo je osvojil zlato medaljo na olimpijskih igrah 2002, bronasti pa na svetovnih prvenstvih 2019 in 2023.
Francijo je popeljal tja, kjer je še danes
Richardson je v reprezentanci debitiral leta 1990. Malo za tem, ko je Francija na svetovnem prvenstvu na Češkem obstala v skupinskem delu tekmovanja.
Na naslednjem prvenstvu so Francozi že stali na stopničkah in prvič v zgodovini prišli do medalje na svetovnem prvenstvu. Postali so svetovni podprvaki, Richardson pa je bil izbran za najkoristnejšega igralca prvenstva.
Še leto pred tem, leta 1992, je Francija v Barceloni osvojila bronasto olimpijsko medaljo in prišla do sploh prve medalje na velikih tekmovanjih. Najkoristnejši igralec prvenstva? Uganili ste, Richardson.
Medalje na olimpijskih igrah pozneje sicer ni več dobil. V Atlanti 1996 je bil četrti, v Sydneyju 2000 šesti, v Atenah 2004, kjer je ob zadnjem olimpijskem nastopu na otvoritvi iger nosil francosko zastavo, pa peti.
Končal je s porazom proti svojemu velikemu občudovalcu
Je bilo pa kolajn še kar nekaj, pet, s svetovnih prvenstev. Leta 1995 je bil s Francijo svetovni prvak in bil tistega leta s strani Mednarodne rokometne zveze izbran tudi za najboljšega igralca leta na svetu.
Do zlate medalje je prišel tudi na svetovnem prvenstvu 2001, kar trikrat pa bil s Francijo na svetovnih prvenstvih tretji. V letih 1997, 2003 in 2005, ko je na prvenstvu v Tuniziji ob polfinalnem porazu proti Hrvaški z 32:35. Zanimivo, na tisti tekmi je z osmimi goli blestel prav Balić. Velik oboževalec Richardsona, ki na tekmi za tretje mesto ni zaigral.
Na evropskih prvenstvih Richardson ni osvojil niti ene medalje, a bil leta 2000 na Hrvaškem, kjer je bila Francija četrta, vseeno MVP. Najkoristnejši igralec prvenstva.
Od francoskega dresa se je poslovil po 417 nastopih, kar je rekord še danes, in 787 golih, kar je bil rekord takrat.
Rekorderji v francoski reprezentanci:
Goli:
1463 – Jerome Hernandez
1293 – Nikola Karabatić
1021 – Michaël GuigouNastopi:
417 – Jackson Richardson
390 – Jerome Fernandez
379 – Didier Dinart
Lovorike je osvajal tudi v klubskih dresih
Nekaj je seveda igrivi organizator igre z dolgimi dredi postoril tudi v klubskem dresu. V Evropo je sicer prišel na majhna vrata, ko je leta 1989 zapustil rodni otok in sprva zaigral za Paris-Asniers, ki je takrat nastopal v drugi ligi. Danes je to PSG in serijski francoski prvak.
Že po dveh letih se je preselil v precej močnejši Marseille in bil z njim dvakrat državni, dvakrat pa pokalni prvak. Leta 1993 je z njim osvojil tudi evropski pokal pokalnih zmagovalcev. Od tam ga je pot vodila v nemško bundesligo. Med letoma 1996 in 2000 je igral za Groswallstadt in z njim prišel do še ene evropske lovorike. Postal je zmagovalec pokala EHF leta 2000.
Na klubski evropski vrh je stopil v Španiji, s katerim je bil zmagovalec lige prvakov 2001. V španskem prvenstvu se je naslova veselil dvakrat in bil med letoma 2000 in 2005, kolikor je tam igral, trikrat izbran za najboljšega organizatorja v ligi. Sledila je vrnitev v Francijo in triletna epizoda v Chamberyju, nakar se je leta 2008 upokojil.
Nekaj mesecev pozneje je presenetil in za kratek čas zaigral Rhein-Neckar Löwen, potem pa dokončno odšel. Kot eden najboljših v zgodovini, predvsem pa igralec, ki je morda najmočneje vplival na igro.
Lovorike Jacksona Richardsona:
Reprezentanca:
SP: 2x zlata (1995, 2001), srebrna (1993), 3x bronasta medalja (1997, 2003, 2005).
OI: bronasta medalja (1992).Klubi:
Marseille: pokal pokalnih zmagovalcev (1993), 2x francosko prvenstvo (1994, 1996), 2x francoski pokal (1993, 1995).
Grosswallstadt: EHF pokal (2000).
Portland San Antonio: liga prvakov (2001), evropski pokal pokalnih zmagovalcev (2004), evropski superpokal (2000), 2x špansko prvenstvo (2002, 2005), španski pokal (2001), 2x španski superpokal (2001, 2002).
Kaj pa počne danes?
“Na otoku imam nepremičninsko agencijo, tako da mi veliko časa vzame posel. Rokomet spremljam, ogledam si veliko tekem, a ne verjamem, da bom kdaj trener,” je govoril leta 2013, ko je bil pet let po upokojitvi sprejet v evropsko rokometno hišo slavnih, a potem tudi on potrdil rek, da se zarečenega kruha največ poje.
Vsega leto pozneje je postal selektor Gabona in ga popeljal do največjega uspeha v kratki zgodovini tamkajšnjega rokometa, petega mesta na afriškem pokalu 2018.
Kratek čas je treniral tudi francoski Chambery, vmes nekaj tednov francoske gledalce nase opozarjal kot udeleženec resničnostnega šova Survivor, danes pa ga videvamo v rokometnih studiih, kjer pogosto gostuje.
In se ob tem vrnemo 20, 30 let nazaj, ko je na rokometnih igriščih kraljeval francoski čarovnik z žogo v roki. Rokometni genij z dolgimi dredi, ki ga nikoli ne bomo pozabili.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!