Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Mark Ferjan bo v prihodnji sezoni nov Slovenec, ki bo nase opozarjal v najboljši rokometni ligi na svetu. S Postdamom se je nekdanji mladinski evropski prvak, naslov je s Slovenijo osvojil na domačem prvenstvu leta 2018, uvrstil v elitno bundesligo, kar pomeni, da se bo v prihodnjem tekmovalnem letu predstavil na najvišjem možnem nivoju.
Mark Ferjan, ki bo konec junija dopolnil 26 let, je zanimiv rokometni vratar. Njegova kariera je nevsakdanja, saj se je kot ambiciozen fant že zelo zgodaj preselil v Nemčijo in se tam prebijal do članskega nivoja. “Vse ni bilo lahko, a sem bil vedno željan uspeha v rokometu. Nisem imel potrpljenja. Takoj sem želel vse. Že pri 13 letih sem želel igrati v prvi ligi. To je bilo velikokrat narobe razumljeno, morda celo kot aroganca,” se najstništva spominja Ferjan, ki je leta 2016 odšel v Berlin in si nadel dres Füchseja.
Njegov talent ni bil nikoli sporen, posledično je bil vedno član mlajših reprezentančnih selekcij. Najraje se spominja poletja 2018, ko je pod vodstvom Saše Prapotnika s Slovenijo slavil na domačem evropskem prvenstvu za igralce do 20 let. Glede na preboj v Bundesligo in svojo mladost, danes upravičeno sanja o debiju v članski izbrani vrsti, ki jo vodi Uroš Zorman. “Želim si nekoč zaigrati za člansko reprezentanco. Temu podrejam vse. Upam, da bom dovolj dober, da me Uroš (Zorman op. p.) nekoč pokliče, a imam težavo, ker je v Sloveniji tako veliko odličnih vratarjev.”
S Postdamom, za katerega je še pred tremi leti branil v tretji nemški ligi, se bo od jeseni naprej meril z najboljšimi nemškimi klubi. Ekipo vodi strokovnjak Bob Hanning, ki je bil pred tem direktor pri Füchseju, v Postdamu pa želi predvsem razvijati mlade nemške igralce. “Nemška javnost je osredotočena na nas. Na glas smo povedali, da želimo iz Postdama narediti “Team Germany” oziromoa nemško ekipo. Trener je provokativno ponudil vsem bundesligaškim klubom, da mlajše reprezentante zastonj razvijamo. To je poskrbelo za mini škandal.”
V pogovoru, ki smo ga opravili po odigrani teniški partiji v ljubljanskih Vevčah, je Ferjan odkrito govoril o izzivih v najstništvu, prebijanju v članski rokomet in tudi o združevanju študija prava s profesionalnim igranjem rokometa.
Intervju z Markom Ferjanom, ki bo v prihodnji sezoni branil v elitni Bundesligi.
Mark, po slovesu od Maribora si se znova vrnil na tuje. Kakšna je bila tvoja pot v zadnjih letih?
Ko sem šel iz Maribora, sem iskal klub. Ves čas, tudi v Mariboru, sem bil v kontaktu s svojim trenerjem iz mlajših selekcij pri Füchseju iz Berlina, ki je imel v Berlinu pomembno funkcijo, izvedel pa sem, da bo kot trener prevzel Postdam, kamor sem se tudi sam odpravil. Najprej sicer nisem želel prestopiti v tretjo, ker se mi je to zdel korak nazaj. Po neuspešnem iskanju drugoligaškega kluba me je prepričal za prestop.
Že ob prihodu v klub mi je bilo jasno, da smo boljši od konkurence v tretji ligi. Zmagovali smo tudi z 20 goli razlike in kot najmlajša ekipa v zgodovini napredovali v drugo ligo. V ekipi so bili v glavnem igralci iz Postdama oziroma Berlina. Prvo leto v drugi ligi smo preživeli in osvojili osmo mesto ter med drugim premagali Balingen, ki se je uvrstil v Bundesligo. Dobro smo se razvili.
Pred začetkom zadnje sezone nas je trener vprašal, kaj je naš cilj. Vsak igralec je na listek zapisal svoj cilj in na vsakem listku je pisalo – uvrstitev v Bundesligo. Trener se je najprej smejal. Povprečna starost ekipe je med 21 in 22 let, vsaj štiri leta smo bili mlajši od vseh ekip v ligi. Nato smo začeli zmagovati v seriji, igrali odlično in na koncu z osmimi točkami prednosti dominantno prišli v Bundesligo.
Kakšno je okolje v Postdamu? Kako se spremlja rokometa?
Postdam je na nek način predmestje Berlina, čeprav sodi v drugo zvezno deželo. Ima 200 tisoč prebivalcev in je kar veliko mesto. Pred prihodom Boba Hanninga je bil klub na nivoju tretje lige, polprofesionalen. Treniralo se je po pripovedanjih sodeč sicer v redu, v klubu je bila prisotna želja po napredku, a to ni bilo realno. Vedno znova jim je v kvalifikacijah spodletelo. Z njegovim prihodom pa se je poglobilo sodelovanje s Füchsejem, pogoji so se izboljšali. Že v tretji ligi smo trenirali po osemkrat na teden. Vse je bilo strogo profesionalno. Že v tretji ligi smo bili pred vsako tekmo karanteno v hotelu, urejeni so bili jedilniki. Vse skupaj morda preveč za tretjo in drugo ligo, a smo se s tem privadili na profesionalizem. Vse to je lahko vodilo le v Bundesligo.
Kako je z vašimi navijači?
To je edina stvar, ki še ni na nivoju, kot ga vsi poznate v nemški Bundesligi. Klub nima tradicije, a veliko delamo na promociji. Veliko je programov za otroke, ki jih skušamo povezati s klubom. Že od malih nog jih navajamo na pripadnost. Zadnje tekme so bile razprodane. Dvorana sprejme 2.200. Vzdušje je bilo na zadnjih tekmah odlično, na nekaterih skozi sezono pa tudi slabo. Bližje kot je bila Bundesliga, več je bilo ljudi.
Kaj pa vam predstavlja uvrstitev v Bundesligo? Poznamo vašo kariero, ves čas ste bili član mlajših selekcij, hitro odšli na tuje v akademijo Füchseja, z mladinsko reprezentanco osvojili evropski naslov. Je Bundesliga uresničitev sanj?
Ja to so bile otroške sanje. Vse, kar sem delal v rokometu, sem delal zaradi lova na izpolnitev teh sanj. To mi je zdaj uspelo. Imam pa srečo, da sem pred dvema letoma začel sodelovati z Blažem Vončino, ki je po koncu kariere ostal v Postdamu in dokončno prevzel funkcijo trenerja vratarjev. Še v prejšnji sezoni je bil tretji vratar, letos pa je bil samo naš trener. Res mi izjemno pomaga in čutim, da sem na dobri poti, da postanem še boljši.
Se vam je zdelo, da ste bili kot mlad nadarjen igralec večkrat nerazumljeni. Kako je slovenska javnost sprejela hitro selitev v Nemčijo?
Vse ni bilo lahko, a sem bil vedno željan uspeha v rokometu. Nisem imel potrpljenja. Takoj sem želel vse. Že pri 13 letih sem želel igrati v prvi ligi. To je bilo velikokrat narobe razumljeno, morda celo kot aroganca. Imel sem vizijo prve lige in temu vse podredil, kar mi je zdaj uspelo. Mi je pa bilo kot 13-letniku težko na glas izraziti svoje ambicije.
V klubu ste izpolnili sanje z uvrstitvijo v Bundesligo, kakšne so reprezentančne sanje?
To so druge sanje oziroma preostale sanje, ki jih še imam. Želim si nekoč zaigrati za člansko reprezentanco. Temu podrejam vse. Upam, da bom dovolj dober, da me Uroš (Zorman op. p.) nekoč pokliče, a imam težavo, ker je v Sloveniji tako veliko odličnih vratarjev. Klemen Ferlin že leta brani na super nivoju, Urban Lesjak je vedno odličen, ob tem sta tu še Urh Kastelic in Miljan Vujović. Res bo to težko. A prepričan sem, da bo vpoklic sledil, ko bom dovolj dober. Potem pa bo na meni, da priložnost izkoristim.
Meniš, da je lahko Postdam v Bundesligi prava odskočna deska za preboj na še višji nivo?
Zagotovo. Nemška javnost je osredotočena na nas. Na glas smo povedali, da želimo iz Postdama narediti “Team Germany” oziromoa nemško ekipo. Trener je provokativno ponudil vsem bundesligaškim klubom, da mlajše reprezentante zastonj razvijamo. To je poskrbelo za mini škandal. Veliko se nas bo spremljalo, zato bom imel priložnost, da se dokažem. Bo težko, saj smo mladi, ampak to je zgodba kluba. Ne želimo le obstati v ligi, a tudi napredovati kot ekipa.
Omenili ste izraz “Team Germany”. Ali vas skrbi, da bi pripeljali kakšnega mladega nemškega vratarja?
Te nevarnosti še ni (smeh).
Nedavno ste podpisali novo pogodbo. Kdaj ste se že odločili, da ostanete v Postdamu?
V bistvu smo vsi vedeli, da bom ostal. Sledila so pogajanja in nekaj zavlačevanja. Želel sem ostati in si izpolniti že omenjene sanje o igranju v Bundesligi. Tudi vsi v klubu so me želeli zadržati, saj se odlično branil. Zavedajo se, kaj prinašam ekipi. Na koncu smo bili vsi veseli novega sodelovanja.
Še spremljate slovensko ligo, kako ocenjujete zadnjo sezono in nastanek ‘novega’ Slovana? Ste morda prejeli kakšen klic iz ambiciozne sredine?
Poklical me ni nihče iz Slovenije. Ligo spremljal, kolikor mi čas dopušča. Veliko sem gledal tekme Velenje. Izredno mi je všeč način dela Zorana Jovičića. Njegova ekipa igra izredno lep rokomet, na koncu so bili zasluženo prvaki. Dobili so vse odločilne tekme.
Kako gledaš na Celje in izgubljeno slovensko vstopnico za ligo prvakov?
Mislim, da je iz finančnega vidika bolje igrati v ligi prvakov. Slednja je atraktivnejša za sponzorje in gledalce. Vesel sem, da je naša liga postala konkurenčnejša in da Celje ne prevladuje. Tudi v Trebnjem se dela dobro, Uroš Zorman je tam sestavil odlično ekipo in sijajno vodil mlade igralce. Velenje pa je bolj uigrano, ker so igralci že daj časa skupaj. Dobro je, da so se karte premešale.
Nedavno ste uspeli dokončati študij prava, kako usklajujete šolo s profesionalnim športom?
Uspešno sem zagovarjal diplomo prava. Srečo sem imel, da sem lahko imel status športnika. Brez tega mi to ne bi uspelo. Na univerzi v Novi Gorici sem diplomiral iz prava, v Nemčiji pa že končujem magisterij prava. Študiram na daljavo.
Ali v Nemčiji vzpodbujajo izobraževanje športnikov?
Odlično je, ker je celotna fakolteta prilagojena študiju na daljavo. Kot profesionalni rokometaš imaš dva treninga na dan, vmes pa imaš veliko časa za študij. Dokler imam toliko časa, bi to rad izkoristil in pridobil čim višjo stopnjo izobrazbe.
Do prava čutiš podobno ljubezen kot do rokometa?
Zagotovo. Pravo me izredno fascinira. Je nek sistem razmišljanja. Vzpodbuja razmišljanje. Vedno razmišljam, kako bi kaj izpeljal. Tudi za pogajanja je pravo zelo uporabno. Uživam v tem. Če ne bi užival, bi študij težko dokončal.
Kaj pa ljubezen do tenisa?
Ta še živi. Ravno sem odigral dobro partijo. S tenisom vzdržujem kondicijo med premorom, hkrati pa je tenis aktivnost za sprostitev ob rokometu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!