Foto: Uroš Skaza

Kapetan slovenske rokometne reprezentance Jure Dolenec bo letos poleti drugič zaigral na olimpijskih igrah, v 11 letih igranja na tujem pa je doživel že praktično vse, kar lahko rokomet ponudi.

35-letnik, ki je svojo kariero začel v domačem klubu v Škofji Loki, je v zadnjem desetletju vsekakor eno izmed večjih imen v slovenskem rokometu. Leta 2017 je z reprezentanco osvojil bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu in s tem le še nadgradil uspeh iz leta 2016, ko je Slovenija že tretjič igrala na olimpijskih igrah. Omenjeni turnir je sklenila v četrtfinalu, svoj najboljši rezultat na največjem tekmovanju pa bo skušala popraviti letos. Jasno tudi z Dolencem v zasedbi.

Škofjeločan, ki je v slovenski ligi igral za Urbanscape Loko in RK Gorenje Velenje, trenutno igra v Franciji, kjer nosi dres kluba Limoges. Pred tem je igral za Barcelono, kjer je na zadnji tekmi v dresu blaugrane osvojil ligo prvakov, tujino pa prvič okusil pri Montpellierju.

V Sportklubovem intervjuju smo z Dolencem obujali spomine na največje reprezentančne uspehe, analizirali nedavno končani kvalifikacijski turnir za olimpijske igre, dotaknili pa smo se tudi njegove prihodnosti. Kot nam je zaupal, se od Limogesa poslavlja, novega kluba pa še ni našel. Izkušeni levičar se je razgovoril še o selektorju Slovenije, ki je tudi njegov dober prijatelj, Urošu Zormanu in zatrdil, da je eden izmed najboljših srednjih zunanjih igralcev v zgodovini lahko dolgoročna rešitev na slovenski klopi.

Jure Dolenec bo poleti kot kapetan v Parizu na olimpijskih igrah vodil slovensko rokometno reprezentanco. Foto: AP Photo/Piotr Hawalej via Guliver

Veliki Sportklubov intervju z Juretom Dolencem

Jure, začniva s kvalifikacijami na olimpijske igre, kjer ste bili uspešni. Turnir ste zaradi poškodbe v glavnem pospremili z roba igrišča, vseeno pa bili zraven. Kaj vam pomeni uvrstitev v Pariz, drugič boste zaigrali na olimpijskih igrah?

Zagotovo je to eden izmed vrhuncev reprezentančne kariere. Na vrhu je medalja s svetovnega prvenstva, nato pa obe olimpijadi. To so sanje vsakega športnika. Nisem več najmlajši, vedel sem, da dodatnih priložnosti za to ne bo več, zato je bil ta turnir zame še pomembnejši. Že v šesti minuti prve tekme sem se poškodoval. Nisem mogel veliko pomagati, z roba igrišča je bilo težko spremljati. Vemo, kako se je odvilo, bilo je zelo živčno in napeto. Na koncu nam je uspelo in vsi smo začutili olajšanje ter veselje. Rokometaši bomo četrtič na olimpijskih igrah. Dokazali smo, da rokomet še vedno spada v sam vrh športov v Sloveniji.

Res je bilo napeto, ste kadarkoli v slačilnici dvomili, da vam ne bi uspelo?

Precej težka je bila prva tekma. Vedeli smo, da so Brazilci po dolgem času v polni postavi. S takšno postavo bi se z lahkoto neposredno uvrstili v Pariz preko ameriških kvalifikacij, kar bi pomenilo, da bi v Granollersu igrali z Argentino. Vse skupaj je bilo težje, kot bi si želeli. Na tekmi z Brazilijo nismo imeli veliko razpoloženih posameznikov. Z borbeno predstavo smo prišli do štirih golov prednosti, ki smo jo hitro zapravili in bili v zadnjih 10 minutah v podrejenem položaju. Navkljub vsemu se je na koncu dokazalo, da smo prava ekipa in da držimo skupaj do konca ter verjamemo v naše delo. Na koncu je bila to ključna tekma. Številne Brazilce poznam, vem, kako so razočarani in res ne bi rad bil v njihovi koži, saj se mi je to v preteklosti že zgodilo. Zato sem še bolj vesel, da nam je na koncu uspelo.

Pravi karakter reprezentance se je videl tudi po porazu s Španijo. Po takšnem porazu je bilo zagotovo težko, sploh ker je bila naslednja ključna tekma na sporedu že čez manj kot 48 ur.

Na tekmi s Španijo je bil dober le začetek. Zapravili smo ogromno 100-odstotnih priložnostih, a je bil Gonzalo Perez de Vargar vedno na pravem mestu. Realna razlika je precej manjša, a so imeli Španci precej bolj razpoloženega vratarja. Na srečo smo bili mi v takšnem položaju na tekmi z Bahrajnom. Na koncu je vratar vedno 50-odstotkov ekipe. Obramba mu pomaga in spravi v najboljše možne situacije, ampak tekmo, ko ima tvoj vratar pet ali deset obramb več od nasprotnega, boš težko izgubil.

gonzalo perez de vargas miha zarabec rokomet jure dolenec — Gonzalo Perez de Vargas in Jure Dolenec sta bila dolga leta soigralca pri Barceloni. Foto: Guliverimage

Gonzala poznate še iz časov, ko ste igrali pri Barceloni. Ga lahko predstavite našim bralcem, kako kvaliteten je?

Že desetletje je vsako sezono med petimi najboljšimi vratarji na svetu. Gre za vratarja, ki nima slabosti. Vedno brani na vrhunskem nivoju. Zares redko poveže par tekem zapored, ko ni v pravi formi. Če pobrskam po spominu, mislim, da se mu je to sploh prvič v karieri zgodilo na letošnjem evropskem prvenstvu. Španci so takrat izpadli že po prvem delu. Gonzalo je eden izmed glavnih tvorcev uspehov Španije in Barcelone v preteklem desetletju.

Vas je s soigralci skrbelo, da Španci na zadnji tekmi z Brazilijo ne bi odigrali na polno?

To nas ni skrbelo. Poznamo preveč fantov, z njimi smo se pogovarjali po naši tekmi in vsi so nam zagotovili, da gredo na polno. Normalno je, da je selektor rotiral, ampak njihov kader je tako širok, da so vsi igralci na zelo visokem nivoju. Španci so želeli tekmo zmagati, ker so igrali doma, nasprotnik pa se je boril za olimpijske igre. Motivacija ni ista in ne more biti. Skozi tekmo se je to večkrat dokazalo, saj so Španci nekajkrat povedli za pet golov, a so se Brazilci vedno vrnili. Njihova želja je bila izjemna. Na koncu so odločile izkušnje in končalo se je po napovedih. Španci so bili favoriti, mi pa smo morali premagati Brazilijo in Bahrajn. Bilo je težje od pričakovanj, ampak uspelo nam je.

Kaj lahko slovenska rokometna javnost odnese od Španije, ki je po katastrofalnem evropskem prvenstvu ostala zvesta dolgoletnemu selektoru Jordiju Riberi? Si predstavljate, da bi se to zgodilo v Sloveniji?

Resne reprezentance, ki so vedno na vrhu, nikoli hitro ne menjavajo selektorjev. Selektorji tam ostajajo na položajih vsaj pet, morda celo deset let. Res se mora večkrat zalomiti, da se zveze odločilo za spremembe. V reprezentanci je stvar bolj specifična kot v klubu. Akcij je manj, manj časa smo skupaj, zato je kontiuniteta še pomembnejša. Ko pride nov selektor, se lahko pripeti, da boš na prvem tekmovanju zelo dober, a je težko hitro pokazati najboljše igre.

Mislim, da je treba vsakemu selektorju dati čas, da dela z ekipo in se poveže s fanti ter ustvari kemijo. Mislim, da nam gre z Urošem Zormanom super. Iz tekmovanja v tekmovanje smo bili boljši. V kvalifikacijah za olimpijske igre nismo igrali najbolje, a dosegli cilj. Uroš je veliko vnesel v reprezentanco, upam, da bo še dolga leta selektor.

Lahko postane slovenski Jordi Ribera?

Zagotovo. Ima vse, kar potrebuje. Pravi karakter z izjemnim znanjem in ugledom v rokometnem svetu. Ima vse, kar potrebuje, da ostane slovenski selektor zelo dolgo. Če bo to seveda njegova želja.

rokomet slovenija jure dolenec uroš zorman — Jure Dolenec in Uroš Zorman sta izven rokometnih igrišč velika prijatelja, na parketu pa prava profesionalca. Foto: Uroš Skaza

Se je Uroš kakorkoli spremenil odkar je selektor? Vidva sta si že od nekdaj zelo blizu.

Seveda se je odnos spremenil na treningih in tekmah. V prostem času se ni spremenilo nič. Ko delamo, je selektor, mi smo igralci. V prostem času, oziroma pri druženju izven rokometa, pa smo še naprej prijatelji. Na igrišču se dokazuje, da ni težav. Če je kdorkoli imel zaradi tega nekaj strahu, smo dokazali, da je bil strah neupravičen. Rezultati so dobri in so lahko z njim na koncu še boljši. Res si želim, da ostane selektor Slovenije še dolga leta, nas starejših nosilcev pa tako ali tako kmalu več ne bo (smeh).

Kako je sicer z vašim gležnjem?

Gre na boljše, še vedno je rahlo zatečen. Rokometaši smo tega vajeni, vsakemu se to zgodi večkrat v karieri. Včasih smo čez nekaj dni že na igrišču, tokrat to žal ni bilo mogoče, saj je bila oteklina prevelika. Noga je šla komaj v čevelj. Na zadnji tekmi sem želel pomagati na drug način, saj sem se zavedal pomembnosti. Tudi zato sem ostal v ekipi. Gre na boljše, hitro bo vse, kot mora biti.

Na poletnih olimpijskih igrah bo zbrana svetovna rokometna smetana. Kam lahko po vašem mnenju poseže Slovenija?

Olimpijske igre so zelo specifične. Če bi gledali skupinski del zadnje naše olimpijade, smo izgubili le zelo težko tekmo z Nemčijo. Delovali smo kot konkurenti za medaljo, premagali vse ostale, nato pa v četrtfinalu naleteli na Dance in izpadli. Pomembno je napredovati iz skupine. Te olimpijske igre bodo najtežje do zdaj. Tam bo devet najboljših reprezentanc na svetu, tudi Egipt sodi v sam vrh. Argentina in Japonska sta na papirju nekoliko slabši reprezentanci, a brez kvalitete ne bi bili na olimpijadi. Težko bo priti iz skupine, a to velja za vse z izjemo Francije, Danske in Švedske ter pogojno Španije. To so reprezentance, ki so zadnja leta vedno v polfinalu. V izločilnih bojih se lahko zgodi karkoli. Po eni tekmi si že v boju za medalje. Takrat lahko tvoj vratar ubrani 20 žog, njihov pet in nato je vse mogoče.

Koliko bo vam lažje, ker so to vaše druge olimpijske igre? O tem je v našem intervjuju na začetku leta razmišljal selektor Uroš Zorman.

Morda res, čeprav sta Uroš Zorman in Gorazd Škof že leta 2014 odlično prenesla izkušnje na mlajše fante. Takrat nisem imel občutka, da bi bili s soigralci impresionirani nad dogajanjem. Znali smo uživati v trenutkih, saj nikoli ne veš, če se bo to še kdaj ponovilo. Igre so pokazale, da smo bili osredotočeni na uspeh.

Želeli smo si več in bili na koncu zelo razočarani. Vedeli smo, da smo se bili sposobni boriti za medalje. Morda smo bili takrat močnejši kot danes. Veterani, ki še vztrajamo, smo bili takrat v najboljših letih. Imeli smo še Uroša in Gorazda, ki sta bila starejša, a še vedno izjemna. Uroš je ravno takrat osvojil ligo prvakov, Gorazd je igral v Parizu.

Ne vem, če bodo cilji isti, a ko si enkrat na olimpijskih igrah, tja ne greš kot turist. Cilj je preboj čez skupinski del, nato pa se vse dogaja zelo hitro in nepredvidljivo. Imamo svoje želje, trenutno smo reprezentanca, ki sodi med pet ali deset najboljših na svetu, pred turnirjem pa realno ne moremo razmišljati o medaljah. Starejši bomo izkušnje skušali prenesti na mlajše, vsekakor bo v ospredju rezultat.

Nemci so januarja na evropskem prvenstvu pripravili pravi spektakel. Kaj bodo za olimpijski turnir pripravili Francozi, ki se bodo poslovili od najboljšega igralca na svetu v zadnjih letih, Nikole Karabatića?

Mislim, da bo olimpijada odlično organizirana. V Parizu mislim, da bomo samo za skupinski del, kar je v redu. Sodelovali bomo pri otvoritvi in doživeli stvari, ki jih v življenju ne doživiš velikokrat. Francozi bodo zagotovo ciljali na finale, ki bo v Lillu. Kar nekaj njihovih igralcev se bo upokojilo. Nikola je med njimi. Verjamem, da bo rokomet na teh olimpijskih igrah zelo pomemben. V Franciji je pomemben in zelo priljubljen. Tudi pomembnost Nikole, ki pooseblja rokomet v zadnjem obdobju, pa bo dodala še več.

Kako gledate na Nikolo Karabatića?

Zame je najboljši igralec vseh časov. Težko govorim o igralcih, ki jih nisem gledal v živo, ampak lovorike in njegova vloga pri vsem povedo dovolj. Gre za igralca, ki je bil najboljši v obrambi in v napadu. Mislim, da ni dileme, da gre za najboljšega igralca v zgodovini.

Lažja debata torej kot v košarki in rokometu?

Ne, v nogometu je zame tudi precej lahka. V košarki pa morda nekoliko težja. V nogometu je zame Lionel Messi največji, lahko bi ga primerjali z generacijami, ki jih nismo videli, lovorike in priznanja pa odločajo v njegovo korist.

V tujini ste imeli zaenkrat zares lepo kariero. Bili ste med drugim tudi v Barceloni, ste tam najbolj uživali?

Kar se tiče življenja zagotovo Barcelona. Mesto je izjemno, to lahko potrdi vsak turist. Že od malih nog sem v nogometu navijal za Barcelono, zato sem čutil posebne občutke, ko sem si oblekel ta dres. Zaradi kvalitete življenja je bila tam zelo zadovoljna tudi družina. Rokometno gledano je bilo sicer težko, saj sem na začetku obdobja tam staknil edino večjo poškodbo v karieri. Operiral sem koleno, ostale so trajne posledice. Ni bilo najlažje, a kasneje se spominjaš samo lepih stvari, ki jih je bilo v Barceloni največ.

Vašega nogometnega idola ste spoznali?

Velikokrat smo se srečali, a nisem oseba, ki bi pristopila k vsakemu in mu grenila dan. Mislim, da ima on tega v življenju absolutno preveč (smeh). Živeli smo kar blizu v Castelldefelsu. To je manjše mesto ob morju pred Barcelono. Velikokrat smo ga srečali, a mu zaradi prej naštetih razlogov nisem želel odžirati časa.

Je kdaj obiskal rokometno tekmo?

Mislim, da ne. Spomnim, da sta bila v prvi sezoni na tekmi Gerrard Pique in Andres Iniesta. S sinom sva takrat obiskala tudi poslovilno tekmo Andresa Inieste. Za Messija ne vem. Palau Blaugrana v zadnjih letih ni velikokrat polna. Z izjemo velikih tekem. A takrat se igralec ne ukvarja s tem, kdo je v ložah. Katalonski igralci so sicer v preteklih letih večkrat spremljali košarkarske in rokometne tekme, a nikoli nisem raziskoval, kdaj je bilo kdo na kakšni naši tekmi.

Koliko še imate goriva za prihodnje sezone? Kako razmišljate, ko slišite besedo prihodnost?

Zagotovo še mislim igrati. V sebi imam še nekaj sezon. Kje in kako? To se še nisem odločil. Na začetku sezone so mi v Limogesu ponudili podaljšanje pogodbe, a se nismo uspeli dogoviriti. Zagotovo odhajam drugam. Nekaj ponudb je že bilo, z agentom sva ves čas v kontaktu. Zaenkrat še nisem prejel zadovoljive ponudbe. V teh letih je v ospredju družina, otroka sta že precej velika, zato mora potencialni klub izpolniti veliko zahtev. Bomo videli, kako se bo razpletlo. Nisem pod pritiskom. Zavedam se, da bo to moja zadnja velika pogodba, zato ne bom ničesar podpisal, dokler ne bom maksimalno zadovoljen.

Jure Natek, generalni sekretar zveze, ima željo, da bi se največji slovenski igralci v prihodnosti upokojili v domači ligi. Zaveda se, da je zaradi finančne moči slovenskih klubov to zelo težko, ampak kako vi gledate na to?

Izpolnile bi se mi sanje, če bi se lahko poslovil doma. Z veseljem bi se vrnil domov, a to je težko. Igralci lahko spustimo našo ceno, a le do neke mere. Na koncu moramo gledati nase in na svoje družine. Ne moramo priti domov za trikrat nižje plače. To bi bilo utopično pričakovati in mislim, da tega ne bi storil nihče. Če bi se našel klub, ki bi v nekem delu lahko zagotovil to, kar bi dobili v tujini, bi bil prvi, ki bi spakiral kovčke in se vrnil v Slovenijo. To je moja enajsta sezona v tujini in že čutim željo po povratku domov.

Spremljate slovensko ligo in slovenske klube v Evropi?

Gledam predvsem ligo prvakov, zato sem letos največkrat videl Celje. Pogledam kakšen derbi, spremljam rezultate svojega kluba, Škofje Loke. Vem, kaj se dogaja, ne morem pa reči, da sledim zelo natančno in poznam vse igralce. Dobro pa vem, kaj se dogaja v slovenskem rokometu.

Letos spremljamo zelo zanimivo sezono. Celjani so praktično izpadli iz boja za naslov, trenutno je Velenje v najboljšem položaju, čeprav je dolgo odlično kazalo Trimu? Velenje je vaš nekdanji klub, Trimo pa vodi Uroš Zorman, selekor Slovenije in vaš prijatelj. Za koga boste navijali?

Zgledalo je, da ima Trebnje vse v svojih rokah, a je poraz v Slovenj Gradcu to spremenil. Velenjčani, moj nekdanji klub, so zdaj v boljšem položaju. Kar se tiče navijanja, se bom vzdržal komentarja. Naj zmaga boljši. Bomo pa zagotovo spremljali mrtvi tek do konca, prostora za napake praktično ni. Sezona je posebna še zaradi krčenja lige, izpadlo bo več klubov, zato je tudi v spodnjem delu huda bitka. Zanimivo bo do konca.

Kako pa razmišljate o obdobju po karieri? Bi ostali v rokometu ali vas vleče drugam?

Seveda že razmišljam o tem. Vem, da se konec približuje. Z veseljem bi ostal v rokometu, a se ne vidim v trenerski funkciji. Takšnih služb v Sloveniji ni veliko. Če bo možnost, potem zagotovo, ampak trenutno še ne delam v tej smeri.

Morda še cilji za zaključek epizode pri Limogesu? Kakšne so želje in cilji?

Pred sezono je bil naš cilj uvrstitev v zgornjo polovico. Že takrat smo se pogovarjali, da mislimo, da je možno še nekaj več. Trenutno se borimo za peto mesto in je zelo napeto. Imamo precej ugoden razpored, saj smo že igrali s Parizom in Montpellierjem. Imamo še nekaj domačih tekem s klubi s spodnjega dela lestvice, hkrati pa nas čakata še dve gostovanji s konkurentoma za peto mesto. Bo zanimivo. Verjamem, da smo lahko na koncu vsaj peti ali šesti. Kvalitete imamo več kot dovolj. Upam, da ne bo novih poškodb, saj smo v drugem delu sezone odigrali ogromno tekem brez nosilcev igre. Prvi srednji zunanji nam manjka že od četrtega kroga, kar zelo vpliva na našo sezono. Z njim bi se lahko borili tudi za četrto mesto.

Lepo bi se bilo posloviti s petim mestom, saj bi se klub prvič uvrstil v Evropo. Ker je z Limogesa težko potovati, saj ni blizu nobenega letališča in hitrega vlaka, bom zelo zadovoljen, da drugo leto ne bom zraven, saj bi bil ves čas na poti. To je tisto, kar v zrelih letih ni več zanimivo, saj me bolj zanima igranje rokometa kot potovanja.