Po sijajnem reprezentančnem poletju je pred Urošem Zormanom nov izziv. Slovenski selektor je pred sezono 2024/25 Trimo iz Trebnjega zamenjal za RD LL Grosist Slovan in se vrnil tja, kjer se je pričela pisati njegova rokometna zgodba.

Že v spomladanskem delu prejšnje sezone smo napovedali tektonske premike v slovenskem klubskem rokometu. V prestolnici so se odločili, da bo Slovan, edini slovenski klub, ki je v času Jugoslavije osvojil državni naslov, znova postal resen igralec. Enostavno ni šlo drugače, kot da se na ‘kraj zločina’ vrne Uroš Zorman, eden izmed najuspešnejših sinov kluba s Kodeljevega. Slovenski selektor je po izjemno uspešni epizodi pri trebanjskem Trimu sprejel nov izziv in se ob reprezentančni zgodbi znova dolgročno zavezal domačemu klubskemu rokometu. “Ko pokliče gospod župan, nimaš niti časa in niti pravice veliko razmišljati,” odločitev pojasnuje nekdanji kapetan Slovenije in dodaja: “Najbolj me je prepričal projekt. Pustili so mi proste roke pri sestavi ekipe. S slovenskega vidika je finančna plat zelo dobra. Ekipo smo sestavljali pozno, morali smo zavihati rokave, a sem zelo zadovoljen s tem, kar nam je uspelo.”

Ambicije v Slovanu so izjemen, prav s prihodom Uroša Zormana pa bo ekipa dobila tudi tisto prepotrebno zmagovalno miselnost. 44-letnik, ki sicer z družino živi v Novem mestu, je prepričan, da lahko z ekipo v prestolnico vrne tudi elitno ligo prvakov, ki je v tej sezoni brez slovenskega predstavnika. “Primarni cilj je osvojitev lovorike in se skušati uvrstiti v ligo prvakov. Zagotovo si Ljubljana to zasluži,” o dolgoročnih cilji razmišlja novi trener Slovana, ki navkljub izzivom v klubskem rokometu še vedno premleva poletni olimpijski turnir, na katerem je reprezentanco skoraj popeljal do medalje: “Spomin ne bo nikoli umrl in bo živel z mano ter z nami do konca življenja. Bili smo tako blizu. Žal se ni izšlo. Od prvih štirih reprezentanc na koncu nekdo mora biti četrti. Žal smo bili to mi.”

Intervju z Urošem Zormanom si lahko ogledate tudi na kanalih Sportkluba. Premierno se bo predvajal na kanalu Sportklub 2 v nedeljo ob 17:30, pred derbijem kroga lige NLB med RK Gorenje Velenje in RD LL Grosist Slovan.

V pogovoru za Sportklub smo s slovenskim selektorjem obujali lepe in boleče spomine na reprezentančne akcije v zadnjem letu, se zazrli v prihodnost rokometne Slovenije in spoznali cilje prerojenega Slovana, ki čuti veliko podporo najpomembnejših Ljubljančanov.

rokomet uroš zorman slovan — Uroš Zorman je pred sezono 2024/25 prevzel Slovan, ki želi v Ljubljano vrniti elitno ligo prvakov. Foto: Uroš Skaza

Sportklubov intervju z Urošem Zormanom

Je še živ spomin na poletne olimpijske igre?

Spomin ne bo nikoli umrl in bo živel z mano ter z nami do konca življenja. Bili smo tako blizu. Žal se ni izšlo. Od prvih štirih reprezentanc na koncu nekdo mora biti četrti. Žal smo bili to mi. Žal nam je, a smo vseeno zelo ponosni na vse, kar smo naredili. Poenotili smo Slovenijo. Ne vem, če sem že kdaj v karieri to začutil. To je bilo fenomenalno. Čutili smo energijo iz Slovenije, tega sploh ne znam opisati. Uspela nam je velika stvar, ki je žal nismo uspeli okronati z odličjem. S tem bomo morali živeti. Življenje pa gre naprej.

Kot igralec ste bili rojen zmagovalec, poraze ste težko sprejeli. Kako je v trenerski vlogi, je vseeno drugače? Ali ob večerih še vedno razmišljate o odločilnih tekmah iz Pariza?

So trenutki, ko na to pozabim. Bili smo res dolgo skupaj, doma me ni bilo sedem tednov. Ko prideš domov in se srečaš s prijatelji, te vsak vpraša o tem. Vsakič podoživljaš vse te stvari. Tudi ko se doma sam vležem, pa mi logično gredo neke stvari po glavi. Težko je, hudo je, žal ti je, a življenje gre naprej. Za nazaj ne moremo ničesar spremeniti. Kot trener skušam stvari analizirati in razmišljam v smeri, kaj bi lahko bilo boljše. To nam bo koristilo za naprej, če se nam spet pripetijo podobne stvari. Že pred samim turnirjem sem razmišljal tudi o takšnih stvareh, saj moraš biti pripravljen, a je potem na sami tekmi vseeno vedno drugače. Če se bomo iz vsega tega nekaj naučili, bo to dobro za prihodnost.

V reprezentanci se je v zadnjih letih zgradilo izjemno vzdušje, postali ste prava družina.

Ob prevzemu reprezentance smo bili na dnu, nato pa smo rastli iz turnirja v turnir in iz kvalifikacij v kvalifikacije. Če govorimo o tempiranju forme, smo bili na olimpijskih igrah res na vrhuncu. Bili smo 10. svetovnem, šesti na evropskem in četrti na olimpijskih igrah. Ekipa je fenomenalna. Ne bom rekel, da je ekipa družinska, a smo povezani kot družina. Skupaj smo bili sedem tednov, to je zares dolgo. Logično je, da se je tu in tam tudi zaiskrilo, a smo to rešili v vsakih sekundah. To je povsem normalno, tudi v družini ni vedno vse lepo in idealno.

Je Slovenija dokončno potrdila povratek v najvišji kakovostni razred reprezentančnega rokometa?

Jaz mislim, da je. Vedno smo rekli, da smo med desetimi ali osmimi najboljšimi. To smo potrdili na vsakem turnirju, z malo sreče, ki jo je potrebno izzvati, pa smo vselej v borbi za medaljo. Verjamem, da smo del te elite in da bomo ostali v tem krogu. Zdaj nas čakajo kvalifikacije za evropsko prvenstvo in nato januarja svetovno prvenstvo v Zagrebu, kjer imamo znova svoje načrte in cilje. Skušali bomo nadgraditi vso delo do zdaj.

slovenska rokometna reprezentanca — Pred slovensko reprezentanco so kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2026 in svetovno prvenstvo 2025. Foto: Profimedia

Vsi bomo navijali in stiskali pesti za čim boljše dosežke tudi v prihodnje, zdaj pa se dotakniva še aktualnih tem. Glavni namen obiska je med drugim tudi vaš povratek v legendarno dvorano na Kodeljevem. Vrnili ste se v Slovan, kako ste doživeli vaš povratek domov?

Tukaj sem se naučil rokometne abecede. Šel od prvih korakov do članske ekipe. Situacija na Slovanu je bila takrat zahtevna. Klub je bil v položaju, ko smo mladinci takoj igrali v članski konkurenci. To je bil zame takrat velik preskok, a to so bili drugi časi. Fenomenalno se je vrniti. V Trebnjem smo spisali krasno zgodbo, obdobje tam je bilo sijajno, zdaj pa sem obrnil nov list. Z vidika infrastrukture se sicer ni veliko spremenilo. 25 ali 26 let je minilo od mojega slovesa od Slovana. Vračal sem se na Kodeljevo v drugih vlogah. Dvorana se je sicer obnovila, a vseeno je vse zelo podobno. Res se je bilo zelo lepo vrniti.

Ob lepotnih popravkih na infrastrukturi lahko rečemo, da se je v glavnem povečal apetit po dobrih rezultatih. S čim so vas prepričali, da ste se vrnili “domov”?

Lahko bi rekel samo tako. Ko pokliče gospod župan, nimaš niti časa in niti pravice veliko razmišljati. Najbolj me je prepričal projekt. Pustili so mi proste roke pri sestavi ekipe. S slovenskega vidika je finančna plat zelo dobra. Ekipo smo sestavljali pozno, morali smo zavihati rokave, a sem zelo zadovoljen s tem, kar nam je uspelo. Ekipe se ponavadi sestavljajo decembra, januarja in še februarja, mi smo bili uspešni tudi kasneje. Za začetek nas čaka štiriletni projekt, a se že danes pogovarjamo, da bi bila zgodba še bolj dolgoročna. Dvigniti želimo nivo v mlajših selekcijah. Slovan je nekoč slovel po odlični šoli. V zadnjih letih so se pojavile nekatere luknje, a bomo vse skupaj nadoknadili. Obnoviti želimo mladinski pogon, k rokometu vrniti čim več otrok, s člansko ekipo pa želimo čim več dobrih rezultatov.

Veličina projekta vseeno prinaša nek rezultatski pritisk? Vsi vemo, kako župan Zoran Janković gleda na rokomet. Kakšna bi bila po vašem mnenju naravna pot Slovana v prvih štirih letih, kdaj je želja naslov?

Sam bi rekel, da ni pritiska z nobene strani. Na koncu je želja liga prvakov. Morda se to marsikomu zdi nerealno, a mi bomo delali na tem. Predpogoj je, da si prvak v svoji državi. Primarni cilj je osvojitev lovorike in se skušati uvrstiti v ligo prvakov. Zagotovo si Ljubljana to zasluži.

Je Ljubljana lačna takšnega rokometa?

Zagotovo. Sploh moški rokomet je zelo popularen. Po olimpijskih igrah smo začutili evforijo. Tu je še Krim, ki igra v ligi prvakinj. Z neko povezanostjo bi lahko popeljali oba kolektiva v ligo prvakov. To bi bil velik uspeh. Vsak, ki me pozna, ve, da sam želim vedno vse. In to ne danes, pač pa že včeraj, kaj šele jutri. Tako v športu sicer ne gre. Potreben je čas. Že letos sem izpustil pol priprav. Ekipa ima 11 novih igralcev, pol strokovne ekipe je nove. Z veliko ljudmi se pogovarjam, vsakemu to rečem. Ne iščem izgovorov. Gremo tekmo po tekmo. Vsak teden je nov izziv, vsak teden se pripravljamo na nov izziv. Trenutno imamo težave s poškodbami, nekatere stvari nam ne gredo na roko, a sam nikoli nisem iskal težav, iskal sem izzive. Težave vedno želim rešiti. Sam želim samo delati in biti trdno na tleh ter biti pripravljen zagrabiti vsako ponujeno priložnost. Prepričan sem, da imamo ekipo za najvišja mesta. Dali bomo vse od sebe, da to dosežemo.

Ambicioznost bo torej lastnost, ki jo boste iskali pri svojih varovancih?

Zagotovo. Že sama Ljubljana je ambiciozna. Ne le v rokometu in športu. Govorimo lahko o kulturi, turizmu. Ljubljana je glavno mesto. To prinaša velik izziv. To je za klub velika stvar, tu je še naš projekt. In znova bom dejal, nihče mi ne more naložiti večjega pritiska, kot si ga naložim sam. Iskreno pa sem miren in verjamem v ekipo ter igralce.

Če se dotakneva letošnje sezone. Reforma lige NLB, ki spreminja razpored tekem. Več bo neposrednih tekem s konkurenti za naslov. Več bo tudi tekem, kar je lahko težava za tiste, ki igrajo v Evropi. Kako vi gledate na vse to? Pozdravljate spremembe?

Če sem iskren, mi letos paše takšen sistem. Če smo pošteni, pa je najbolj pošteno odigrati dvokrožni sistem. Tisti ki je najboljši, je najboljši. A mi žal nimamo 18 dobrih klubov, kot jih ima nemška Bundesliga. Pri nas je težava kvaliteta, finance, ki ne dopuščajo, da bi bili vsi klubi konkurenčni. A tako pač je. Letos še ne bomo igrali Evrope, čas je zato naš zaveznik, bi pa sam še skrčil ligo za dve ekipi in s tem zgostil kvaliteto igralcev na 10 klubov. To bi poskrbelo za še kvalitetnejše tekme ter boljšo konkurenco.

Kako gledate na konkurenco v tej sezoni. Vaš nekdanji klub Trimo je ohranil jedro in se še okrepil, Velenjčani, aktualni prvaki, že dolgo pod taktirko Zorana Jovičića, tu so še Celjani, ki so zaradi vseh sprememb še uganka, tudi ostali pa bodo naredili vse, da presenetijo?

Glavna konkurenta za naslov sta trenutno zagotovo Trebnje in Velenje. V Trebnjem je ostalo 90-odstotkov igralcev oziroma nosilcev. Prišlo je še nekaj okrepitev. So uigrani, da lahko igrajo na slepo. Imajo izjemne navijače. Pri Velenju prav tako ni veliko menjav. Vijak za vijak. Čeprav vedno jamrajo, so najbolj nevarni in v zadnjih letih najbolj konstantni. V zadnjih letih niso veliko spreminjali ekipe.

Je predajanje štafetne palice glede vloge favorita del psiholoških iger?

Sam nisem tak. Govorim samo, kako je z moje strani. Sem vedno iskren. Tudi glede Celja. Morda Celje zgublja stik z vrhom in Evropo. A letos so neznanka. Sestavili so mlado, poletno, hitro in eksplozivno ekipo. Vodil jih bo portugalski selektor, ki pozna tudi naše okolje in Celje. Portugalska goji hiter rokomet. Ne smemo pozabiti še na Krko, Ormož je vedno neugoden, tudi Slovenj Gradec ima izjemno ekipo s širino, ki je pred tem niso imeli. Liga bo napeta in zanimiva. Da pa ne bomo predajali štafeto, pa dodajam. Ko bomo ujeli formo in bodo igralci zdravi, bomo zagotovo kandidat za naslov prvaka.

Zelo pestro je bilo pri kadrovanju, ki je bilo pri vas nekoliko bolj pozno, kot bi si želeli. Boste zato še bolj aktivni v zimskih mesecih?

Mi imamo, če sem iskren, kar sestavljeno ekipo. Ne le za eno leto, ampak za več let. Bomo videli. Trenutno so zame to najboljši igralci. Imamo kvaliteto, ki jo je potrebno sestaviti v celoto. Zaenkrat imamo le težave s poškodbami in kaznimi. Ko bo to za nami, pa lahko pričakujemo marsikaj. Za začetek bo potrebno biti realen, z nogami na tleh, se zapreti v telovadnico in trenirati. Na tekmah bomo lačni, želeli bomo pokazati vso kvaliteto, ki jo imamo in verjamem, da se bo vse obrnilo v želeno smer.

Vi pa se tukaj vidite na dolgi rok? Vemo, da so v trenerskem poslu pomembni samo rezultati, a vseeno. Se vidite v Slovanu več let?

Dejstvo je, da je v trenerskem poslu vedno potrebno imeti spakiran kovček. Tu imam srečo, da sem blizu doma.

Doma so zagotovo veseli, da je prišla ponudba Slovana in da ste lahko ostali v Sloveniji?

Zagotovo. Če sem iskren, ne vem, če bi šel v tujino. Tudi iz tujine so trkali na vrata, a se nikoli nisem odločil za vnovično selitev. V Trebnjem mi je bilo zelo lepo. Na tehtnici je vedno prevagal dom. Dolgo smo bili v tujini, družina se je prilagajala, zdaj je čas, da se jaz njim. Prišla je ta ponudba z dolgoročnim delom v Ljubljani, kar je dobro. Je pa res, da jih vsaj malo moti oddaljenost Novega mesta od Ljubljane, a zagotovo boljše to kot tujina.

Kaj pa reprezentanca? Jih moti, da ste toliko odsotni?

Vedno so pomembni rezultati. Ko se dogajajo lepe stvari, je vse hitro pozabljeno. Sploh po olimpijskih igrah, ko me ni bilo sedem tednov in je šlo z njihovega zornega kota poletje v nič, bi lahko bilo drugače. A ob uspehih se vse pozabi. Vedno pridejo navijat, na vsa prvenstva. Na koncu se vse poplača. Vsa družina živi z rokometom, čeprav imamo doma tudi nogometaša.

Kako ste sprejeli to?

S tem nimam težav. Rad imam vse športe, tudi košarko in odbojko ter individualne športe. Nisem ozkogleden. Tudi veselim se uspehov vseh športnih uspehov. Če je Slovenija po čem prepoznavna, je to šport.