Zorman: Lahko me ljubite ali sovražite, šteli bodo rezultati

Foto: Uroš Kokol / N1

Ob njegovem imenovanju na mesto selektorja slovenske rokometne reprezentance je bila javnost razdeljena. Nekateri so bili mnenja, da ni pravi kandidat za najpomembnejšo službo v slovenskem rokometu, drugi so bili prepričani, da bo s svojimi izkušnjami in poznavanjem domačega rokometa obrnil rezultatsko krivuljo izbrane vrste.

Uroš Zorman je od nekdaj delil spremljevalce rokometa na dva pola. Tega se dobro zaveda tudi sam, a poudarja, da je takšen njegov karakter in da tu veliko ne more in niti ne želi spremeniti: “Tisti, ki me imajo radi, vedo, zakaj je tako. Tisti, ki me sovražijo, gledajo s ptičje perspektive. S tem nimam težav.”

V teh dneh je najbolj zaželen sogovornik v slovenskem rokometu. Ob našem obisku v Trebnjem smo se z Zormanom pogovarjali o tem, kako daleč je s sestavo strokovnega štaba reprezentance, kakšen je njegov načrt z nekaterimi izkušenimi igralci, ki jih že nekaj časa ni zraven, zanimalo pa nas je tudi, v čem je tako poseben njegov trenerski vzornik Talant Dušebajev.

Dotaknili smo se tudi discipline v reprezentanci, ki je v zadnjih letih precej pešala. “Moji varovanci imajo velik problem, in sicer ta, da sem jaz do včeraj sam igral rokomet. Če iskreno priznam, sem bil desetkrat večji “falot”, kot so oni,” poudarja novi slovenski selektor.

V debati smo se dotaknili tudi njegovega dela v trebanjskem Trimu, zanimalo pa nas je tudi, kako zdaj kot selektor gleda na nekatere svoje izjave v preteklosti, s katerimi je znal razburkati slovensko javnost.

Preden se pogovori z reprezentanti, želi sestaviti strokovni štab

Nekaj dni je minilo, odkar ste uradno postali slovenski selektor. V kolikšni meri ste že poprijeli za delo? Kakšni so prvi dnevi, ko nekdo postane selektor reprezentance?

Če sem povsem odkrit, je dela vsak dan veliko. Sploh zato, ker imam še klubske obveznosti. Ampak saj veste, kar se mora, ni težko. Trenutno imam največ dela s sestanki glede sestave strokovnega štaba. Verjetno zdaj tako ali tako sledi vprašanje, kdo in kako bo v njem. Želje so eno, govorice so drugo, kako pa bo na koncu pa iskreno ne vem.

Potrebujem še nekaj dni, da tisti, s katerim se pogovarjam, razmislijo. Vsi imamo tudi klubske obveznosti. Tudi samo morajo pretehtati, ali jim klubska in osebna situacija omogoča, da sprejmejo izziv. Kar se tiče reprezentantov, nisem govoril še z nikomer. Dokler ne sestavimo štaba in smo enotni, ne želim imeti razgovorov z reprezentanti. Verjamem pa, da so vsi fantje pripravljeni igrati za reprezentanco. Lahko, da se motim, ampak mislim, da bomo imeli na voljo vse najboljše.

Med kandidati za pomočnike Uroša Zormana v reprezentanci se najpogosteje omenjajo trener Maribora Luka Žvižej, trener Kopra Bojan Čotar in dolgoletni vratar slovenske reprezentance Gorazd Škof.

Kolikor smo razbrali iz prejšnjih vaših intervjujev, bo ravno to ena največjih sprememb v primerjavi s prejšnjim selektorjem. Ljubomir Vranješ je govoril o pomlajevanju, vi o tem, da bodo igrali najboljši. Kako gledate na to prihajajoče obdobje, ki glede na zahteve rokometne javnosti po polomu na evropskem prvenstvu morda celo ni najboljše za pomlajevanje?

Velikokrat govorimo o pomlajevanju kot o neki sodobni smernici. Ne vem, zakaj pomlajevanje. Starejši odpadejo takrat, ko morajo. Ko pridejo mlajši, ki so boljši. Zame primerjave stari oziroma mladi ni. Je samo primerjava dobri in slabi.

Tudi letošnje prvenstvo je dokaz, da lahko imajo tudi igralci okrog štiridesetega leta vodilno vlogo v reprezentanci. Že po svojih izkušnjah vem, da sem pri šestintridesetih igral najboljši rokomet v karieri pa so me od tridesetega leta vsi pošiljali v “penzijo”. V pomlajevanju vidim neko skrivanje oziroma alibi. Stojim za tem, da bodo igrali najboljši.

Tudi ko se je poslavljala naša generacija, so govorili – končno bodo nekoliko pomladili. To ni bilo pomlajevanje, to je bil naravni prehod. Tako bo tudi zdaj. Seveda bi rad priključeval mlade, da čutijo ta duh reprezentance. Reprezentanca je nek drug nivo, če jo primerjamo s klubom, zato je dobro, da so mladi zraven, saj potrebujejo nekaj časa za adaptacijo. A le če bodo dovolj dobri. Potem ne bo problema in bo tak igralec takoj dobil priložnost.

V jedro reprezentance ne želi pretirano posegati

Ko govorite o tem, da lahko izbrani vrsti veliko dajo izkušeni igralci, ne moremo mimo imen, ki jih že nekaj časa ni v reprezentanci. Sebastijan Skube, Dragan Gajić pa tudi Miha Žvižej. Kakšne so možnosti, da znova zaigrajo v reprezentančnem dresu?

Zagotovo vsak od teh fantov dokazuje svoje kvalitete v svojih klubih. Igrajo v francoski ligi, na Danskem … Po drugi strani pa je dejstvo, da jih že nekaj časa ni bilo zraven in potrebno je dobro razmisliti, koliko se lahko vključijo v jedro reprezentance, ki je že nekaj let skupaj. Tako se lahko hitro poruši neka hierarhija.

Po drugi strani pa moramo priznati, da ravno to hierarhijo v zadnjem času morda pogrešamo. Nihče ni odpisan, je pa res potrebno dobro razmisliti. Ogrodje reprezentance je narejeno, v določenih obdobjih so fantje kazali dobre predstave. Je pa res, da se je v zadnjem letu, letu in pol, nekaj stvari nekoliko porušilo.

Jedro torej reprezentanca ima, kaj pa vloge igralcev na parketu? Sploh za Blaža Janca, ki je eno najboljših desnih kril v Evropi, se zdi, da je bil na minulem evropskem prvenstvu nekoliko zapostavljen. Kakšna bo njegova vloga v prihodnosti? Ga vidite tudi na položaju desnega zunanjega?

Javno govoriti o vlogah v reprezentanci ni primerno. Ko govoriš o nekom, se drugi takoj lahko počuti zapostavljenega. Na desnem krilu poleg Blaža Janca in Gašperja Marguča vsekakor ne smemo pozabiti na Maria Šoštariča, ki ima odlično sezono v Szegedu. Tu imamo sladke skrbi.

Z Blažem sva skupaj igrala na Poljskem, bil sem njegov pomočnik v klubu, nato tudi v reprezentanci. Zagotovo spada v krog najboljših desnih kril na svetu. Na tem položaju imamo res veliko odličnih igralcev. Ne želim, da bi se kdo počutil zapostavljenega, kar je Blaž na tem prvenstvu, še posebej, ker poznamo njegove kvalitete v napadu in obrambi, zagotovo bil.

Kar se tiče njegove vloge na položaju desnega zunanjega, ga res lahko odigra, ampak to ni stalna rešitev. Lahko je rešitev za nekaj napadov, v katerih lahko preseneti s svojo hitrostjo in iznajdljivostjo. To imam v mislih, ni pa to njegova pozicija.

Blaž Janc je imel na minulem evropskem prvenstvu nerazumljivo skromno minutažo. Foto: Uroš Skaza

Delo, delo in še enkrat delo

Svojo trenersko kariero ste začeli na Poljskem, vaš prvi “šef” je bil legendarni Talant Dušebajev. Imate morda odgovor na to, kaj je skrivnost njegovega uspeha in v čem vam je denimo trenerski vzor?

Imel sem to srečo, da sem v karieri sodeloval z nekaterimi odličnimi trenerji. Od slovenskih do tujih. Največji pečat je zagotovo pustil Dušebajev, saj sva sodelovala deset let. Najprej sem bil njegov igralec, kasneje pomočnik. Recept? Delo, delo, delo in še enkrat delo ter iskanje novih rešitev.

Današnji rokomet temelji na taktiki, na iskanju lukenj v nasprotnikovi obrambi in izkoriščanju svojih prednosti v napadu. Na tem področju je Talant zares izjemen, veš čas razmišlja, kako biti še boljši. Najboljši trenerji so res popolnoma osredotočeni na svoje delo.

V svoji karieri se je učil od nekaterih izjemnih trenerjev. Foto: Uroš Kokol / N1

Kaj pa ta njegov občutek za igralce? Zdi se, da gre za trenerja, ki zna začutiti, kdaj igralec potrebuje nekaj dodatnega odmora in sprostitve, kdaj pa ga je potrebno nekoliko “priviti” in še povečati intenziteto treninga? Tudi vi te veščine že uporabljate v svoji karieri?

To je bolj vprašanje za moje igralce, če vprašate mene, bi rekel, da sem najboljši v tem (smeh). S šalo na stran, dejstvo je, da sem se skozi kariero naučil veliko stvari, dobrih in slabih. Dobre poizkušam ponavljati, slabe popravljati. Ko lahko, tudi sam igralcu privoščim odmor, da se spočije.

A pogosto mešamo fizični in psihični počitek. Tudi če po tekmi rečeš, da bomo v dvorani samo petnajst minut in bomo recimo igrali “pepčka”, je že vezanje športnih copat lahko utrujajoče. Predvsem s psihološkega vidika, ker si toliko časa v dvorani.

Moja vizija je, da se čim več družimo, da vključujemo tudi družine. Na koncu zmagata kolektiv in ekipni duh, ne pa najboljša ekipa. Če pogledamo zadnja leta, redko zmaga tisti z najboljšimi posamezniki. Seveda je kvaliteta predpogoj, a na koncu zmaga ekipa. Tega se držim, to je moja filozofija.

Imam pa poleg sebe tudi dober strokovni štab, nisem trener, ki bi vse odločal sam, saj se zavedam, da nisem vsemogočen. Verjetno kondicijski trenerji o kondicijski pripravi vedo več kot jaz. Tako nima smisla, da se vmešam, ko določi deset šprintov, in rečem, da smo v mojih časih naredili trideset šprintov, dokler nismo “crknili”. Ta star način razmišljanja smo presegli.

Ob nastopu nove funkcije se zaveda, da ni vsemogočen in da je tudi pred njim še precej učenja. Foto: Uroš Kokol / N1

Fantje bi si morali izmisliti res nekaj novega in modernega, da bi jim nasedel

Če se dotakneva še ene zanimive teme, o kateri smo se v slovenskem rokometu v zadnjem obdobju morda celo preveč pogovarjali. Disciplina v reprezentanci je bila v zadnjih letih kar precejšen izziv. Govori se marsikaj, vi pa ste bili dolga leta tudi sam igralec in verjetno dobro poznate te “finte”, ki bi vam jih lahko rokometaši pripravili. Kje je ta meja med grajenjem ekipnega duha in pretiravanjem?

Veliko se govori, to je res. Na koncu pa vse izhaja iz tega, da te stvari pridejo na plan takrat, ko ni rezultata. Takrat je vse narobe. Ko je rezultat, je vse super.

Po drugi strani to v resnici razlagam tudi svojim varovancem v klubu – da imajo velik problem, in sicer ta, da sem jaz do včeraj sam igral rokomet. Če iskreno priznam, sem bil desetkrat večji “falot”, kot so oni. Vse te trike poznam in morali bi si izmisliti res nekaj novega in modernega, da bi jim nasedel.

Tudi v reprezentanci sem bil pomočnik, zato fantje vedo, koliko je ura. Že kot pomočnik sem bil v določenih stvareh zelo strog. Spoštujemo eden drugega in smo se držali dogovorov, zato verjamem, da problemov ne bo. Ko je čas za sprostitev, je čas za sprostitev, ko se dela, se dela. In pika. Verjamem, da teh problemov v prihodnje ne bo in da bomo delovali v pozitivnem sožitju.

Morda bi morali to vprašanje zastaviti celo Rokometni zvezi Slovenije, ampak zanima nas vaš pogled – zakaj je Uroš Zorman trenutno najbolj primeren kandidat za slovenskega rokometnega selektorja?

Uf, ne vem. To je res verjetno bolj vprašanje za zvezo. Rečem lahko samo to, da nikoli ne veš, ali je nekaj prehitro ali prepozno. Ko pride priložnost, jo moraš pograbiti. Podobno kot igralec ne ve, ali je šel prehitro v tujino ali je zamudil svoj vlak. Vse, kar sem delal v življenju, sem delal po občutku oziroma dogovoru z domačimi.

Ko se obrnem nazaj, so bile vse odločitve pravilne. Če se ne bi tako odločil, danes ne bi bil tu, kjer sem. V trenerstvu je podobno. Sem pravi kandidat za selektorja? To nihče ne ve. Kdorkoli bi bil selektor, če bi bil starejši, bi morda govorili, da je prestar za selektorja. Na koncu vemo, da bo edino merilo rezultat. Tega se zavedam in na koncu je vse na meni.

Poleg selektorske vloge ostajati tudi trener Trima iz Trebnjega. Zakaj ste sprejeli odločitev, da boste skušali združevati obe funkciji? Kaj si želite doseči na klubskem nivoju?

Nerad veliko govorim, vedno raje delam. Tudi kot igralec sem raje svoje pokazal na igrišču. Okrog Trima se ustvarja določena “fama” – imajo takšno in takšno ekipo, mečejo denar skozi okno, imajo velike ambicije in ne vem kakšne projekte. Če potegnemo črto pa smo ena povsem povprečna ekipa.

Imam velik športni motiv, iz te ekipe vlečem maksimum. Zagotovo na maksimumu še nismo, želimo pa pokazati, da lahko iz malega zraste veliko. Do kdaj pa bomo na vrhuncu? Ne vem, imam svoje želje in sanje, ki jih ne bi javno razlagal. Še enkrat – delo, delo, delo in dokazovanje na terenu. Spet pa bodo merilo rezultati.

O prestavljanju tekem: Moja želja je, da vedno zmaga rokomet

Kako spremljate razvoj slovenske lige v zadnjih letih? Dejstvo je, da je liga zanimiva, izenačena, kaj pa kvaliteta?

Res je, da je kvaliteta v primerjavi z našimi igralskimi časi nekoliko padla. Dejstvo je, da je gospodarstvo takšno, kakršno je. Pred kratkim smo debatirali o tem, da je približno 80 slovenskih igralcev v tujini. To ogromno pove. To je osem slovenskih klubov, če bi vsakemu dali deset igralcev.

Vsak, ki nekoliko odstopa, gre v tujino. Samo lansko leto smo v Trimu izgubili šest igralcev, letos so znova na vidiku odhodi. Podobno velja v Celju in Velenju. Kvaliteta posledično malo pada, se je pa v zadnjih letih vendarle rokometna sfera nekoliko razburkala, liga je zanimiva.

Vsaka ekipa ima tudi nekaj tujcev, kar govori o tem, da ti v Sloveniji vidijo svojo priložnost za razvoj. Opažajo, da se dela dobro. Trenerji bi si seveda želeli zadržati ekipo tri, štiri leta, a to enostavno ne gre. Verjamem, da se liga v zadnjih letih dviga, da gre vsako sezono korak naprej.

Imamo štiri ekipe – Celje, Gorenje, Ribnica in Trebnje, ki nekoliko odstopajo od ostalih, Celje morda letos še nekoliko bolj. A dejstvo je, da kamorkoli greš na gostovanje, lahko imaš tam težave, če nisi pravi. Iskreno povedano sem pred vsakim gostovanjem nervozen. Verjamem v ekipo, a vsaka tekma je tako nepredvidljiva, da nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Vedno moraš biti maksimalen.

Lani je s Trimom sezono Uroš Zorman sklenil na drugem mestu.

Govorili ste o tem, da se včasih stvari nekoliko razburkajo, v zadnjih dneh ste s prestavitvijo tekme zaradi okužb s koronavirusom nekoliko razjezili Velenjčane, ki so o tem obvestili tudi javnost. Predvsem jih je zmotilo sosledje dogodkov pred odpovedjo. Klub se na to ni odzval, kakšen pa je vaš trenerski pogled na situacijo?

Po mojem moramo gledati predvsem s športnega vidika, da zmaga rokomet in ne obstranske stvari. Nima smisla, da ekipa želi odigrati tekmo, čeprav ima nasprotnik le pet ali šest zdravih igralcev, samo zato, da vknjiži dve točki.

Takšen je moj pogled in tudi sam sem trenerjem vedno na voljo, če želijo prestaviti kakšno tekmo. Tudi v preteklosti smo se vedno vse dogovorili in našli nov termin. Ko pa smo mi nekaj želeli, smo vedno dobili nekakšno “kontro”.

Vedno sem gledal s športne strani. Morda je bila res moja napaka, da nisem že prej poklical trenerja Gorenja Zorana Jovičića in prepričan sem, da bi se vse dogovorila, tako kot sva se na koncu. A stvari so šle tako daleč, da je bilo to že v javnosti.

Sva pa vse rešila in tu verjamem, da ni nobenih zamer. Sam imam čisto vest, če pa nasprotniki želijo, da igramo s šestimi ali sedmimi igralci, lahko na silo to tudi storimo. Tudi sami smo lani igrali Ligo Evropa, a vseeno prestavljali tekme zaradi korone ter prišli v nek zgoščen ritem. Tudi letos smo nekomu zaradi Evrope že prestavili tekmo. Če bi gledal, da bom višje na lestvici zato, ker sem premagal konkurenta, ki je imel takšne težave, to ni športno.

Ali si ga imel rad ali pa si ga sovražil, vmesne poti ni

Kot igralec ste večinoma govorili na igrišču, zgovorni pa ste bili vendarle tudi v izjavah, v nekaterih še posebej. Mediji vas imamo zato radi, navijače, spremljevalce rokometa pa ste nekako razdelili na dva pola. Kako zdaj kot selektor gledate na ta del svojega posla? Boste bolj zadržani, kot ste bili kot igralec?

Dejstvo je, da se z leti učiš in spreminjaš. Staraš. Si nekoliko bolj miren, ne jemlješ si vsega k srcu. Pošteno povem, da mi za te stvari ni prav nič žal. Če govorimo o tisti izjavi o “kavčarjih”, mislim, da je to skoraj edina taka izjava, se je nekaj nabiralo, nabiralo in nabiralo.

Veliko raje res govorim na terenu, nisem hodil v javnost in se pretirano izpostavljal, takrat pa se je enostavno nabiralo in eksplodiralo. Danes? Zaenkrat se še nič ne nabira (smeh). Dejstvo pa je, da je moj karakter takšen, da sem kot kapetan vedno zaščitil ekipo in jo bom tudi kot selektor.

Tudi v Trimu je vse na mojih plečih, samo uspehi so od igralcev. Napake so del moje priprave, moje filozofije. Ob uspehu pa so igralci tisti, ki so ga s kvaliteto dosegli in tako je prav. V zadnjih letih imam z vsemi normalno komunikacijo, tako bo tudi v bodoče.

Je pa tako, da je celotna moja kariera pač takšna – ali si me imel rad, ali pa si me na koncu koncev lahko rečemo celo sovražil. In tako je še dandanes. Tisti, ki me imajo radi, vedo, zakaj je tako. Tisti, ki me sovražijo, gledajo s ptičje perspektive. S tem nimam težav.

V tujino ga ne vleče več

Dejali ste, ko nekdo v slovenski ligi izstopi, ga takoj odvleče v tujino. Sami ste dolga leta igrali na tujem, kaj pa kot trener, kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Petnajst let sem bil v tujini. Vrnitev domov je zelo osrečila mojo družino, otroci tu hodijo v šolo in so res zadovoljni. To je najbolj pomembno. Spremljali so me skozi kariero, prenašali moje muhe, dobre in slabe dni. Zdaj je čas, da jim to nekako vrnem. Če bomo našli priložnost, ki bo odgovarjala vsem, bomo morda šli. Če pa bo motiv izključno športen, torej trenerski pa … Nikoli ne reci nikoli, ampak zelo težko. Prioriteta je družina in tako bo ostalo.

Kje se vidite čez dve leti in pol in kje čez pet let?

Čez dve leti in pol se vidim v Parizu. Čez pet let pa nekje na dopustu (smeh).