Dobičkarji kraljeve odsotnosti

Foto: Guliverimage

Jannik Sinner je v Wimbledonu prišel do petega naslova na turnirjih velike četverice, potem ko je v finalu s 3-1 v nizih odpravil Alexandra Zvereva. Kljub dostojni ravni tenisa v nedeljskem sklepnem dejanju turnirja prevladuje občutek, da bi bilo vse skupaj še veliko bolj zanimivo s prisotnostjo Španca Alcaraza.

Če primerjamo lanski finale Wimbledona z letošnjim, je bil obračun Nemca Alexandra Zvereva in Italijana Jannika Sinnerja nekoliko podhranjen z atraktivnimi izmenjavami.

Nekaj se jih je sicer nabralo, je bil pa človek, ki v All England Clubu sestavlja kolaž najbolj zanimivih trenutkov sklepnega dejanja kar malce v zadregi, kaj vse vključiti v vrhunce. Lani, ko je Sinnerja izzval Carlos Alcaraz, je bilo tovrstnih vložkov v obilju.

Španca že od aprila ni na sceni, odpovedal je tudi prvi avgustovski turnir v Montrealu, načeto telo z naskokom najbolj marketinško zanimivega obraza na turneji, pa je “strel v koleno” ATP turneje, ki se je do zdaj morala naučiti, da je “kolobarjenje” z znamkami žogic gromozanska napaka.

To, da pride igralec na turnir, pa ima tam opravka z žogami Wilson, naslednji teden udarja po Dunlop žogicah, spet tretji teden pa se mora spoprijateljiti z blagovno znamko Tretorn, ni v redu. Gre za poglavitni razlog, da pri teniških igralcih prihaja do načetih vezi, najbolj na udaru so ramena in zapestja.

Alcarazovo je spomladi popustilo pod konstantnimi spremembami teže in kompresije, tako da bomo lahko veseli, če letošnjega zmagovalca nagrade Laureus v tej sezoni sploh še vidimo tekmovati.

Različne znamke žogic na tekmovanjih pod okriljem ATP so posledica neodvisnih spoznorskih obveznosti med organizatorji turnirjem in proizvajalci žogic.

V njegovi odsotnosti bodo turnirje pač pobirali tisti, ki se jim zapestja (še) niso vdala. Prvi v vrsti je Sinner, ki je z drugo wimbledonsko krono zdaj “Carlitosu” že skoraj za petam, saj je na Slamih preštel do številke pet, Alcaraz jih ima sedem.

Odsotnost Andaluzijca je obdarovala tudi Zvereva, ki je z zmago na letošnjem odprtem Roland Garrosu vidno dvignil samozavest in se nikakor ne namerava ustaviti le pri eni “zvezdici”.

Tu je še Novak Đoković, ki bi ga ob trenutnem stanju svetovnega tenisa lahko odpisal samo norec, svoj lonček pa bodo skušali pristaviti tudi tisti, ki se jim do zdaj še ni izšlo. Ni jih malo.

Vse to so le dobičkarji odsotnosti najbolj atraktivnega teniškega igralca na svetu, ki je večkrat dokazal, da ima v trenutni eri najvišji plafon. Ko se vrne, bo vse drugače … a do takrat se “plenjenje” nadaljuje.

Pa še to. Vsako obdobje odprte dobe je postreglo z nekim epskim rivalstvom. Björn Borg je imel Johna McEnroea, potem sta se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja bodla Andre Agassi in Pete Sampras, v tem tisočletju se je ustvarila velika trojica ter nas pockrljala z morjem spektaklov med “Noletom”, Rafaelom Nadalom in Rogerjem Federerjem.

Dokler bo Sinner brez Alcaraza ali obratno, se lahko televizijske hiše kar pod nosom obrišejo za astronomske rejtinge, teniški navdušenci pa se bomo počutili kot tisti spletni meme* iz nadaljevanke Narcos, upodabljajoč drogeraškega lorda Pabla Escobarja v gugalniku, kako žalosten čaka na boljše čase.

Mnenje avtorja komentarja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.

*spletni meme – duhovita slika, videoposnetek ali besedilo, ki jo uporabniki delijo, predelujejo ter z njimi izražajo kulturne fenomene, satiro in družbene trende.