Ob slovesu: F1 brez mehanikov, ki je premagala Federerja

ATP 22. Apr. 202218:30 > 24. Apr. 2022 0:003 komentarji
Delite:
Foto: Guliverimage

Želel si je, da bi kariero sklenil na svoj način, s kakšno zmago na turnirjih serije challenger ali pa uspehom v dresu reprezentance. Imel bo poslovilno turnejo na nekaterih futures tekmovanjih v Sloveniji, potem pa v Portorožu septembra med WTA turnirjem dokončno pomahal v slovo. Blaž Kavčič pa je končno ločilo postavil tudi v obsežnem intervjuju.

Blaž Kavčič je svojevrsten orač ledine vrhunskega tenisa pri nas, saj je 22. marca 2010 postal prvi Slovenec, ki je prebil mejo najboljših 100 na ATP lestvici.

Takrat so tudi ostali igralci začeli verjeti, da se s primerno delovno etiko in zaledjem lahko uspe. Njegovemu zgledu so do danes sledili še trije: Grega Žemlja, Blaž Rola in Aljaž Bedene.

V prijetnem okolju ljubljanskega športnega centra Ludus smo s “Kaljutom”, kot ga kličejo prijatelji, kramljali o prihodnosti slovenskega tenisa, poslovilni “žurki” septembra v Marini Portorož ter se skupaj nasmejali celi vrsti anekdot, ki so spremljale njegovo bogato športno pot.

Danes je Ljubljančan, ki je nekoč na turnirju U14 premagal celo Novaka Đokovića, v vlogi trenerja in pomočnika kapetanu ženske članske reprezentance. Skrbi za enega najbolj perspektivnih najstnikov, levorokega Matica Križnika, mladim pa želi zagotoviti tisto, česar sam nikoli ni imel: celokupne pogoje s primernim vodstvom in nacionalnim teniškim centrom.

Foto: Guliverimage

Blaž, morate se posloviti z neko zaključno tekmo …

Itak! Se že dogovarjam z organizatorji v Portorožu septembra, ko bosta hkrati na sporedu WTA turnir in Davisov pokal. Rad bi pripeljal in se tudi že pogovarjam z veliko teniško zvezdo iz naše regije.

Novaka Đokovića?

Če pride “Nole”, ne bomo imeli niti “p” od poslovilne tekme. Vse se bo vrtelo le okoli njega (smeh). Moral bi priti, odigrati štiri igre in oditi, drugače bi ga vsi “napadli”.

Ko sva že ravno pri Srbu. Kaj si mislite o njegovi januarski sagi v Avstraliji?

Za nastalo situacijo sta krivi obe strani. Morate vedeti, da je njihov nacionalni heroj, zmagovalec na OI v Tokiu, prišel v Avstralijo in moral za 14 dni v karanteno. Verjetno si je tudi on mislil nekaj v smislu: ‘Zdaj bo pa nek drug športnik prišel necepljen in takoj brez preprek vstopil v državo!’ To ni Balkan, kjer so pravila ohlapna, njih so dobesedno preganjali s plaže. Ampak nekaj je vendarle res. Čehinja (op.a.: Renata Voračova) je s svojo vizo lahko vstopila, “Nole” pa ne. Ali so pravila priredili zaradi tega, da ga zafrkavajo, presodite sami. Nikoli pa si Avstralci ne bi smeli privoščiti tega, da ga spravijo v zanikrn hotel, mu vzamejo stvari ter mu grozijo, da v državo še nekaj let ne bo imel vstopa. To je nedopustno. Morali bi ga dati v posebno hišo in jo zastražiti.

Vam je zdaj, ko potegnete črto, za čim v karieri resnično žal?

Uh, seveda mi je. Za več stvari. Ne morem se posloviti, tako kot sem želel. Ostaja grenak okus, saj imam občutek, da znam ravno zdaj največ tenisa. Včasih me je oviral slab začetni udarec, izboljševal sem forehand. Zdaj imam občutek, da sem kompleten igralec, a manjka ustrezna fizična pripravljenost.

Tudi taktično?

Absolutno. Taktično sem se razvijal zato, ker nisem imel nobenih drugih orožij in zato sem moral nasprotnika preučiti ter opaziti njegove slabosti. V nasprotnem primeru bi ga težko “razbil”. To mi zdaj pomaga pri trenerskem poslu. Celo življenje sem moral to sam študirati. Vzemiva za primer Aljaža Bedeneta. S tako dobrim servisom on pač ne potrebuje toliko taktične predpriprave. S svojo “bombo” in umikom na forehand mu je veliko lažje. Moral sem kompenzirati. Opazoval sem, kaj določenemu igralcu ne ustreza in to izkoristiti do maksimuma. Imel pa sem to sposobnost, da igram vse udarce, ki sem jih želel. Znal sem solidno odigrati “slice”, skrajšano, visoko, šel na mrežo, nisem pa  imel nekaj ekstra. To mi je manjkalo.

“Na challengerjih sem v petih tednih osvojil tri turnirje in v enem igral finale. Ne vem, če je kdaj komu v zgodovini sploh uspelo? Uzbekistan zmaga, Kitajska zmaga, Kitajska finale, teden prosto in potem zmaga v Portorožu.”

No, ampak tudi to je dodana vrednost, da znaš nekoga zelo dobro preučiti.

Da. No, žal pa mi je, da niti ene cele sezone nisem mogel odigrati brez poškodb. Saj veste, da bi videl, kje je moj “pokrov”, kam lahko pridem, če me ne bil spremljala neka bolečina. Pol leta sem nizal nenormalno dobre rezultate, pozor, na challengerjih sem v petih tednih osvojil tri turnirje in v enem igral finale. Ne vem, če je kdaj komu v zgodovini sploh uspelo? Uzbekistan zmaga, Kitajska zmaga, Kitajska finale, teden prosto in potem zmaga v Portorožu. S takratnim trenerjem sva gledala, da pol leta nimam za braniti nič točk. Če bi odigral povprečno, bi se mirno uvrstil med najboljših 50 na svetu. Potem sem se poškodoval in moral počivati. Odigral sem preveč tekem v prekratkem časovnem obdobju, telo se je iztrošilo.

Kako bi lahko te poškodbe preprečil?

Tako, da bi imel s seboj ves čas fizioterapevta. Danes ga imajo vsi, čisto vsi. Vsak dan bi spremljal, kaj se dogaja z mojim telesom. Treba je vedeti, da poškodbe ne pridejo čez noč.

Da bi vas po vsaki tekmi in ledeni kopeli dobil v roke in …

Seveda, to profesionalci danes počnejo vsak dan. Ko odraščaš, tega ne more plačati nihče drug kot krovna organizacija. To si lahko torej privoščijo Kanadčani, Italijani, Američani, Angleži, Avstralci. Vsi imajo velike turnirje, na zvezah imajo nepredstavljive proračune. Američani imajo noro dobre pogoje, pri nas pa nimaš nekega igrišča, kamor bi zjutraj prišel, tam treniral in preživel cel dan v nekem dostojnem centru.

Foto: Rick Rycroft – AP Photo via Guliverimage

Kaj pa projekt akademije oziroma nacionalnega teniškega centra? Slovenija ga nujno potrebuje.

Obstaja. Imam načrt, investitorja, denar, toda zapleta se pri lokaciji. V Ljubljani so tako draga zemljišča – če bi želel center zgraditi nekje na novo – in vlagatelju je težko prikazati, da se mu bo investicija povrnila.  Dal bi svoje ime, naredil bi teniško šolo, vsi najboljši bi trenirali pri meni in tega ne bi želel imeti zase, temveč bi bil center odprtega tipa.

In kako bi bilo to videti v praksi?

Imaš svojega igralca, nimaš kje trenirati, plačaš 500 evrov in imaš v nacionalnem centru svojo omarico, svoje žoge, imaš rezervirano igrišče. Seveda bi obstajala neka prioritetna razpredelnica treningov, torej ekipa A, ekipa B, ekipa C. In potem od 18. ure dalje rekreacija, saj bi brez tega projekt denarno težko izpeljali.

Kaj pa rezervni načrt, če se vam ideja ne posreči v prestolnici?

Razmišljam o Domžalah. Tam, kjer je potekal močan turnir. Pogovarjam se s tujci, ki želijo tam poleg tenisa na noge postaviti tudi padel. To je trenutno eden izmed najhitreje rastočih športov na svetu.

No ja, to in ženski nogomet. Pa e-športi, torej video igrice.

O, ja! E-športi so vse bolj priljubljeni.

Igrate kaj? Imate kakšno priljubljeno?

Igram ja. DOTA 2. Drugače pa, če se vrnem k akademiji oziroma teniškem centru. Mnogim se po koncu teniške kariere enostavno ne ljubi več ukvarjati, jaz pa bi se res rad angažiral. To je moj življenjski projekt. Imam željo, da bi ustvaril pogoje, ki jih imajo tudi v tujini. In ta center je potrebno zgraditi čim prej. Včasih nismo imeli ničesar. Ko sem odraščal, ni bilo ne znanja, ne dovolj igrišč. Dandanes imamo izkušnje, imamo znanje, imamo rezultate, poleg tega imam sam še motivacijo. Žal nimamo infrastrukture. Ko si starš, nimaš otroka kam dati na trening. Moja mati ni mogla hoditi v službo, zato ker se je vozila naokoli, da sem lahko igral tenis.

“Ko sem odraščal, ni bilo ne znanja in ne dovolj igrišč. Dandanes imamo izkušnje, imamo znanje, imamo  rezultate, poleg tega imam jaz osebno res velikansko željo.”

To bi bil torej center v slogu velike teniške akademije Nicka Bolletierija.

Ne potrebujemo ravno nekaj takega, kot ima v Franciji Patrick Muratoglou. Vse bi bilo manjših dimenzij, ampak vseeno potrebujemo nekaj vsaj približno podobnega. Radi bi imeli novega Luko Dončića v tenisu, ampak s takšnimi pogoji, kot vladajo trenutno, žal ne bo šlo. To ni normalno, da po celi Ljubljani kličem, ker po 14. uri ne morem dobiti igrišča za trening.

Na tekmi proti Roddicku v Parizu; Foto: Guliverimage

Vrniva se nazaj. Kaj vas je v karieri gnalo do uspeha?

Govorice. Pravili so mi, da nikoli ne bom med najboljših 500 na svetu in da nikdar Slovenec ne bo uvrščen med najboljših 100. Takrat, ko smo bili štirje uvrščeni v ali pa blizu elitne stoterice, so nas vsi na ATP turneji spraševali, v čem je kljub majhnosti naša skrivnost in ali imamo tako dobre pogoje. Sam sem se pri takšnih komentarjih le namuznil, ker nismo imeli kje trenirati (smeh).

Govorili ste o ponavljajočih se poškodbah. Bi lahko to sploh na kakršen koli način preprečili?

To je začaran krog. Servis je bil moja šibka točka. Mislil sem, da moram zaradi tega dejstva iti na igrišče in udariti tisoč servisov, kar je bila, jasno, napaka. Ti moraš imeti tehnično osnovo in na tem graditi, jaz pa sem imel slabo osnovo in to ponavljal v nedogled. Te napačne gibe sem tako močno vtisnil vase, da sem ob menjavi trenerja potreboval ogromno časa, da te slabe navade opustim. Moj nekdanji trener Adrian (op.a. Voinea) je dejal: “Ne smeva spreminjati gibov. Morava optimizirati tista orožja, ki jih že imaš.” In dejansko sva jih. Če bi imel današnjega sebe, da me posede in mi stvari razloži, določenih stvari ne bi počel. Doma sem imel dva vrhunska športnika, ki sta mi vcepila v glavo, da je treba trdo delati. Tako sem bil vzgojen, polega tega sem imel tenis res noro rad. Ko sem se poškodoval, sem mislil, da se mi bo “odtrgalo”, ker ne morem na igrišče.

Znan nam je prizor, ko poškodovani sedite na stolu sredi teniškega igrišča in udarjate žogice, ki vam jih podaja trener.

Res je. Želel sem udarjati, pa čeprav je bilo to le z mesta, s klopi. Ko danes pogledam Dominica Thiema. On, recimo, tudi pretirava s treniranjem, a ima vsaj primerno zaledje. Ljudi, ki skrbijo zanj. Jaz nisem imel “avtomehanikov”. Predstavljajte si, da ste formula 1 in vozite krog za krogom brez postankov v “boksih”. Vaši tekmeci imajo možnost, da zapeljejo na stran in zamenjajo olje, zamenjajo pnevmatike, uredijo podvozje in spet lahko mirno “gonijo” dalje. No, pri meni je bilo pritiskanje na plin, potem sem, v prispodobi rečeno, zapeljal v garažo, se zjutraj zbudil in potem z istim avtomobilom peljal dalje. Jasno je, da potem nekaj poči. Ko pa nekaj začne pokati, potem iz tega nastane nova razpoka. Ker sem imel težave s financami, večji del kariere sem si stroške moral kriti sam, sem potem počel take zadeve, da sem šel poškodovan na Grand Slam, tam sicer zaslužil 50 tisočakov, a zaradi poslabšanja stanja moral na stranski tir za vsaj dva tedna.

Ampak Thiemu očitno niti “avtomehaniki” ne pomagajo. Vsaj glede na to, da je bil to sezono več poškodovan kot aktiven.

Poanta je v tem, da moraš imeti kot profesionalec nujno podporo. Leta 2016 sem na challengerju v Kanadi igral proti Felixu Auger Aliassimu. Srečala sva se v 1. krogu, premagal sem ga in potem kasneje izgubim šele v finalu. Po tekmi sva šla skupaj v fitnes. Zraven njega so bili trije ljudje, jaz pa sam. Ob sebi je imel trenerja, strokovnjaka za kondicijsko pripravo in še enega človeka, ki je skrbel, da vse poteka nemoteno. Slednji vmes med najinim raztegovanjem nekoga pokliče in pravi: “Potrebujemo tri letalske vozovnice, ker gremo naprej na naslednje prizorišče, tam potrebujemo dva sparing partnerja, tisti hotel in igrišča.” In mojster vse to zdrdra ter prekine. To je to. Trener mu razlaga, kaj je naredil narobe in kako naslednjič pristopiti, kondicijski ga razteguje. Jaz pa sam, pa dekle me čaka pred telovadnico. On gre naprej, napreduje, jaz pa stagniram.

Mišine solze, Batman, brzostrelke v Uzbekistanu

Torej vam je žal predvsem zaradi pomanjkanja primernih pogojev?

Da, žal mi je, da se do polnoletnosti nisem mogel primerno razvijati. Od prihoda v Kranj dalje se je moja kariera strmo začela vzpenjati. Felix je imel takrat 16 let. Videl sem potencial, vedel sem, da bo dober, igral je super.

Se prav spomnim tiste sezone, na telefonu ob koncu leta, challenger v italijanskem Ortiseiu ste mi rekli, da bo Auger res dober in da se ga je potrebno paziti.

Hurkacz, Davidovich Fokina. Premagal sem oba, slednjega celo dvakrat. Videl sem, da bodo ti igralci res neugodni. Ali pa recimo Miomir Kecmanović. Premagal sem ga, človek mi malodane joka na ramenu, jaz pa ga tolažim. Rekel sem mu: “Brat moj, ne skrbi, igraš dobro, vse se bo sestavilo, samo pogumno naprej. Bil sem med najboljših 100 in prepoznam kakovost. Samo še gor boš šel.” No, in kje je zdaj?

No, pa še malo začinite z anekdotami, če sva že začela. Igrali ste tudi v turškem mestu z zanimivim imenom Batman.

Tamkajnšnji challenger poteka čisto blizu meje s Sirijo. S trenerjem sva se peljala mimo neskončne vrste migrantov, ki bežijo pred eksplozijami, ti pa se pelješ z osebnim vozilom v smeri, kjer je vojna. Vodstvo turnirja bi verjetno vedelo, kdaj ustaviti tekmovanje, ampak vseeno te strese.

“Tam so naju pričakali mitraljezi, ki so jih v rokah držali otroci, meja je zaščitena z bodečo žico. Ljudje so prvič v življenju videli prenosni računalnik”

Kaj pa brzostrelke na meji z Uzbekistanom?

To je bilo pa takrat, ko se nama je s trenerjem Miho Mlakarjem noro mudilo. Igral sem na challengerju v uzbekistanski Fergani in sem moral v enem dnevu leteti na kvalifikacije v Wimbledon. V polfinalu sem izgubil proti Ilji Ivaški. Vzel sem let, ki je bil sicer dokaj blizu, a je bilo treba čez mejo v Kirgizistan. Meja je pa takšna, da jo lahko prečkaš le ob določenih urah, odprta je do 19. ure in potem do naslednjega jutra zaprta. Tam so naju pričakali mitraljezi, ki so jih v rokah držali otroci, meja je zaščitena z bodečo žico. Se pravi, letališče v Uzbekistanu je bilo oddaljeno štiri ure, v Kirgiziji pa le pol ure. Če ne bi prej nekoga vprašala, kako je s prehajanjem meje, bi let zamudila.

In kaj se je zgodilo na prehodu?

Pripeljejo te do bodeče žice, kjer moraš počakati, tam so le ena vrata, kjer te spuščajo, nadzirajo te ljudje s puškami. Povsem nek drug svet. Pregledovali so nama prtljago, zagledali računalnik in se spraševali, kaj je to, ker so nekaj takega videli prvič. Na drugi strani te čakajo taksiji, ki se želijo pogajati, potem pa še drug drugemu krijejo hrbte, da te ne bodo peljali za manj kot 100 dolarjev. Eden je potem pristal, da naju bo peljal za manj, nakar so ostali ponoreli . Skoraj je prišlo do pretepa. Drama. Tako prestrašena v življenju še nisva bila.

In potem vama je uspelo priti v Wimbledon.

Da, ampak tam se je šele dobro začelo zapletati. Že v Uzbekistanu sem imel težave z mednožjem, dobil sem antibiotik, v Londonu se zadeva ni izboljšala, tako da so mi morali bandažirati moda. Predstavljajte si, trije zdravniki ti pregledujejo tisti del telesa.

Uničene sanje v Flushing Meadowsu

Z eno zanimivo anekdoto vam lahko postrežemo tudi mi. Leta 2011 na OP Avstralije ste v 1. krogu glavnega dela tekmovanja na tekmi proti Kevinu Andersonu tako močno obrabili obutev, da ste jo morali vreči v smeti, tekmo pa ste nadaljevali kar s športnimi čevlji vašega trenerja Adriana Voinee. 

Možno, se pa tega ne spomnim. Kaj? Prav strgale so se mi? No, saj je povsem možno, ker je imel tudi Adrian obutev istega opremljevalca. Bila mi je prevelika, a je nekako šlo. Tudi pri Kevinu sem že takrat čutil, da bo zahrbten nasprotnik za najboljše. To je bila taka “bomba” od servisa, joj!

Da. Ampak kar je še bolj noro, je dejstvo, da ste tisto tekmo zmagali. V drugem krogu vas je pričakal takratni član elitne deseterice Mihail Južni.

Takrat so me pa ogoljufali. Te tekme mi je tako žal!

Se spomnite, kdo vam je sodil?

Ne.

Francoz Pascal Maria. Ni bilo tehnologije sokoljega očesa …

Eh, on me je imel vedno na piki. Zmešalo se mi je. V petem nizu na priložnost za odvzem servisa je Rus udaril velik avt, sodnik pa je sodil dobro žogo. Povedel bi z 2:1 v odločilnem nizu, do konca nisem več dobil igre, psihično sem popolnoma popustil. Ampak to ni še nič. Najbolj žal mi US Opena 2014.

Zakaj?

Takrat sem igral najboljši tenis, edini primer v karieri, ko sem resnično verjel vase, da lahko “dobim” eno veliko ime. V prvem krogu sem premagal Donalda Younga, v drugem Jeremyja Chardyja. Oba sem odpravil 3-0, igral sem brutalen tenis. V tretjem krogu sem čakal na Stana Wawrinko.

Jeremy Chardy ne more verjeti, da ga premaguje Kavčič; Foto: Darron Cummings – AP Photo via

Takrat je bil aktualni zmagovalec OP Avstralije.

Da. Zvečer po tekmi s Chardyjem smo šli na večerjo, kjer začutim, da me nekaj skeli v podplatu. Sem si rekel: “Kaj je to za vraga? Ali imam žulj?” Naslednji dan sem bil prost, odšel sem do fizioterapevta, ker sem komaj hodil. Želel sem, da mi prebode kožo in vidimo, kaj me muči. Po prebadanju ni našel nič in dejal, da imamo velik problem, ker gre najbrž za kost. Znorel sem: “Kakšna kost? Včeraj sem ‘razbil’ Chardyja, dober sem, jutri igram, v vrhunski formi!” Opravili smo magnetno resonanco, ki je pokazala, da imam zlomljeno kost v stopalu. Dva meseca “out”!

In se vam je res zdelo, da lahko premagate takratnega Stana Wawrinko? Zdravi, seveda.

Ej, Stan je igral dan pred najinim potencialnim obračunom pet nizov s Thomazom Belluccijem. Bil je nervozen, zlomil je lopar, slabo je igral. Prvič v karieri sem si rekel: “Zdaj sem pa res v taki formi, igram noro dobro, enega od velikih bom nabil.” Govoriva o igralcih elitne deseterice. To je trenutek, ki mi ga je v karieri najbolj žal, evo! To je bil moj večni problem. Igral sem na najvišji ravni, potem pa mi poškodba vzame tisto, na čimer je baziral moj tenis – noge.

“Vsak igralec dobi svoj proračun, na primer 50.000 evrov. Ampak, če želiš priti do teh sredstev, moraš biti vsaj pet let med to 120-terico.”

Z Aljažem Bedenetom sta edina Slovenca, ki sta na vseh štirih Slamih prišla najmanj v drugi krog.

Vem. Z njim sva si tudi edina uspela zagotoviti ATP pokojnino.

Aha. Kako je že s tem? Pet let moraš biti med najboljšimi, kajne?

Ne. Čim več turnirjev serije ATP moraš igrati v enem letu. ATP ima zagotovljeno določeno število mest in pogledajo prvih 120 igralcev, ki so odigrali največ ATP turnirjev, tukaj niso všteti Slami ali nižje ravni. Jaz sem jih imel, recimo, v povprečju kakšnih 5 do 6 na sezono, govoriva o glavnem delu tekmovanja. Vsak igralec dobi svoj proračun, na primer 50.000 evrov. Ampak, če želiš priti do teh sredstev, moraš biti vsaj pet let med to 120-terico. Ta znesek, ki je vsako leto različen, dobiš v svoj sklad. Torej, sam imam v skladu, preko palca, omenjeni znesek, pomnožen s šestimi leti. To “penzijo” bom začel prejemati šele pri 48 letih. Do takrat se bo ta znesek nalagal, ker se denar obrača.

Ni slabo za šport, ki ga javnost pri nas tako zanemarja.

Imaš pa tudi možnost, da denar vzameš ven iz sklada, a ti potem ATP kot krovna organizacija vzame 10 odstotkov. Dobiš pa vsaj takoj denar, če ga res hudo potrebuješ.

Topovska hrana v Kranju, trn v peti Hewitta

No, ampak saj ste že z nagradami na turnirjih v svoji karieri pobrali spoštovanja vredna dva milijona.

Tega denarja ni. Izračunajte, povprečni letni stroški za igralca na turneji znašajo 100.000 evrov. Pa sem moral kdaj nameniti še kaj več. Pri desetih letih resne kariere je to že milijon. Zdaj pa lahko odbijeva še davek, ki ga plačaš, ne glede na kraj prijavljenega prebivališča.

Greva dalje. Kaj vam pomeni datum 22. marec 2010?

Pojma nimam.

Naj namignem. Velika prelomnica za slovenski moški tenis.

Takrat sem prišel med najboljših 100 na svetu? Dvanajst let nazaj, pri 23 letih.

“Če bi morali staviti, bi iz moje širše generacije, name zadnjega položili svoj denar!”

Se zavedate, kaj je to povleklo za seboj?

Ah, o tem sploh ne razmišljam, če po pravici povem. Ko sem začel trenirati tenis, sem imel tako ali tako v glavi cilj, da osvojim Wimbledon, a nekje na poti ti postane jasno … Začneš pri sebi sklepati kompromise, da je že najboljših 100 dovolj, saj navsezadnje igraš turnirje velike četverice, tam se začno obračati večji denarni zneski. Vedel sem, da mi bo to uspelo. Od vseh igralcev, ki so prihajali na površje, so zame mislili, da sem zadnji v vrsti, ki bi lahko naredil preboj. Če bi morali staviti, bi iz moje širše generacije name zadnjega položili svoj denar. Ampak prav zato mi je uspelo. Samo zato!

Ker ste iz trme “grizli” do uspeha?

Takrat je prevladovala mantra, da Slovenca nikoli ne bo med 100, v Kranju me niso želeli vzeti v skupino nadarjenih igralcev. Ko sem pri 18 letih vendarle prišel tja, je bila najboljša stvar, ki se mi je zgodila vsekakor ta, da sem bil najslabši. Vsi so me deklasirali, bil sem topovska hrana. Boštjan Ošabnik, Rok Jarc, Grega Žemlja, Matjaž Pogačnik, David Lenar. Vsi so bili prepričani: “Ta mali ne bo nikdar med 500.” Predsednika kluba Andreja Polenca visoko cenim. Brez njega ne bi bilo TK Kranj, brez njega ne bi bilo mene, ne bi bilo Grege Žemlje. On je ustvaril pogoje za najin uspeh. Razumljivo so “Žemlaka” na začetku bolj podprli, saj je bil močen, hiter, imel je udarce.

Bi se radi komu v tem obdobju vzpenjanja še posebej radi zahvalili?

Marko Por je bil mentor, vodja projekta v TK Kranj, ki je zadeve takrat držal skupaj. Ko sem imel težave oziroma sem izgubljal voljo, me je vedno podprl. Prej omenjeni David Lenar mi je bil zgled, saj nikoli ni zamujal na treninge, imel je popolno delovno etiko, pridno je treniral, poleg tega je bil z menoj kot trener v Braziliji ravno takrat, ko sem prišel med najboljših 100 na svetu. Rad bi se zahvalil še Roku Ferjanu, ki me je pregovoril, da je po dveh zmagah na futures turnirjih napočil čas, da se premaknem navzgor in začnem igrati challengerje, saj bi drugače lahko prišlo do stagniranja.

Z Grego Žemljo, prijatelja in soigralca v Davisovem pokalu; Foto: Guliverimage

Če bi v laboratoriju združil Žemlakov talent in vašo zagrizenost, bi imela Slovenija izjemnega teniškega igralca.

Pa dobro, dodajte še Aljažev forehand, pa imamo igralca v prvi deseterici na ATP lestvici (smeh). A ne gre tako.

“Z Blažem Trupejem sva en dan in pol potovala v ZDA. Zjutraj sva prispela v Winston Salem, še isti dan so me dali igrat večerni termin proti Hewittu in sem ga premagal.”

Igrali ste proti Andyju Roddicku, Rogerju Federerju, premagali ste Davida Goffina v finalu ljubljanskega challegnerja.

Dimitrova sem premagal na Otočcu v sklopu Davisovega pokala.

Da. Igrali ste še proti Tomašu Berdychu, Janku Tipsareviću, dvakrat ste premagali Lleytona Hewitta.

No, to je vrhunska zgodba. Iz Uzbekistana sva z Blažem Trupejem kar dan in pol potovala v ZDA. Zjutraj sva prispela v Winston Salem, še isti dan pa so me dali igrat večerni termin proti Hewittu. In sem ga premagal. Kasneje je padel še v Rolandu Garrosu.

Federerjev krohot in Štepanekove umazane igrice

Še ena iskrica. Andreja Rubljova ste premagali v Umagu.

Naslednje leto je potem osvojil turnir kot srečni poraženec. Še bolj bizarna je zgodba, ko sem leta 2008 v kvalifikacijah Zagreba brez večjih težav odpravil Sergija Stahovskega, potem je pa kot srečni poraženec dvignil pokal. Noro.

Kaj je bil, recimo, največji kompliment, ki ste ga dobili od kakšnega vrhunskega igralca pri mreži?

Ne vem, težko se pri toliko tekmah spomnim. Najboljši občutek je bil brez konkurence tisti, ko mi je dal Roger roko (op.a. na OP Avstralije 2014). Zanimivo je, da sva tri tedne pred tem trenirala v Dubaju, kjer sva igrala tekmovalen niz in sem ga premagal. Prišla sva na igrišče, vprašal sem ga, kaj bomo delali in mi odgovori: “Danes se 15 minut ogrevava, potem igrava niz!” Dobil sem ga s 7:5. Ni želel igrati predolgo, zato samo en niz, ampak potem, ko sem ga premagal, je želel še enega. V drugem me je seveda premagal, bilo je 6:3. Ampak to ni vrhunec anekdote (smeh).

Se je zgodilo kaj takega, kar lahko delite z našimi bralci?

Na igrišču je bil ob meni seveda takratni trener Blaž Trupej. Ko sva prispela, se je Roger začel krohotati, s prstom kazati na “Blagija”: “Poznam te, ha ha. Le kako bi tebe pozabil?! Ti si pa tisti iz Slovenije …” Štos je bil v tem, da sta v Rogerjevih začetkih kariere, leta 1999, igrala drug proti drugemu v Domžalah. V tretjem nizu je želel Švicar prekiniti dvoboj, Trupej pa mu je razlagal, da ne more, ker naslednje jutro v sklopu svoje službe uči tenis. Po treningu sem prišel do “Blagija” in mu dejal: “Ha, zdaj pa nisi več edini Slovenec, ki je vzel niz Federerju!”

Roger se ob pogledu na Kavčičevega trenerja ni nehal smejati; Foto: Elise Amendola – AP via Guliverimage

Z Rogerjem sta takrat pred začetkom sezone igrala v Aviacijskem centru Dubaj, kjer poteka tudi ATP turnir?

Ne. Igrala sva na Meydanu, kjer potekajo konjske dirke, zraven so igrišča, ki jih ima Federer samo zase. Vsako leto so zanj naredili podlago, identično tisti, ki je potem tri tedne kasneje v Melbourne Parku. No, takrat me je Roger pohvalil, da igram dobro, usoda je želela, da se nekaj tednov pozneje srečava.

Res je, sem ravno želel dodati. Tistega leta vam je v prvem krogu na začetku četrtega niza predal Radek Štepanek.

Takrat je bilo v Avstraliji januarja še posebej vroče, nehumano vroče, verjetno med najino tekmo 40 stopinj Celzija. Mojster me je vodil 2:0 v nizih, a se mi je ves čas zdelo, da ga lahko premagam, da sem boljši. Pri tem grdem zaostanku sem se obrnil proti Trupeju in mu rekel: “Blagi, danes ne bom izgubil, pa če na koncu kar izdihnem!” Imel sem občutek, da sem boljši, pa še v drugem krogu je čakal Federer. Grizel sem, tretji niz dobil, bilo mi je vroče, a hkrati sem opažal, da Čeha zmanjkuje. V četrtem nizu mu vzamem servis in veste kaj mi je naredil, prekleta baraba?!

Kakšen lik, ta Radek Štepanek. Zasvetile so se mi oči, stekel sem proti njemu, v mojo smer je iztegnil roko in ko sva bila dva metra narazen, se on mirno obrne ter gre nazaj k osnovni črti, da nadaljujeva.

No, da slišimo. Znan je bil kot umazan nasprotnik.

Šel je proti mreži, namigoval, da ne more več. Zasvetile so se mi oči, stekel sem proti njemu, stegnil je roko in ko sva bila dva metra narazen, se on mirno obrne ter gre nazaj k osnovni črti, da nadaljujeva. Ne lažem, to mi je naredil. Potem sva odigrala še eno igro in je vendarle predal. Ampak predstavljajte si, vidite se že v naslednjem krogu, potem pa ti pade tema na oči. On je res, oprostite izrazu, prašič.

Tenisa ne moremo primerjati s skoki in smučanjem

To niti ne preseneča … 

No, ko sem ga premagal, sem se potem naslednji dan v hodniku kompleksa srečal z Rogerjem. Dejal mi je, da sem opravil dobro in očitno še zmeraj izvrstno igram. Se mi je zdelo kar fino. Na dan tekme so za najino tekmo zaradi vročine zaprli Hisense Areno (op.a.: danes je to Arena John Cain). Pred tem so Federerjev štab vprašali, kakšno temperaturo in raven vlažnosti želi Roger imeti.

Veliko ljubiteljev tenisa ga je zaradi podobnosti lika iz serije klicalo kar Dexter; Foto: Guliverimage

Imate zanimiv vzdevek. Kličejo vas Kaljut. Kdo vas je prvi začel tako klicati in zakaj?

Hm. Naj pomislim. Aha, mislim, da je bil to diplomirani trener tenisa Simon Krumpak. Razloga pa ne poznam. Zdaj sem za prijatelje raje “Kavko”.

Kaj pa Dexter?

Res je, zaradi serije.

Prej smo že omenili mačehovski odnos slovenske javnosti in novinarstva do slovenskega tenisa. Želimo izvedeti še vaš pogled. Kje so razlogi za posmehovanje največjemu individualnemu športu na svetu?

Zato, ker smo Slovenci. Aktualni so smučarski skoki in alpsko smučanje. Tu je tradicija. Ampak ja, razumem negodovanje. Treba pa je vsem tem ljudem, ki imajo odpor do tenisa in naših uspehov razložiti, da je status igralca ali igralke med najboljših 100 na svetu primerljiv s tem, da si recimo v skokih svetovni prvak in serijsko zmaguješ. Pred kratkim smo imeli športni forum, pa se je lepo pokazalo, kaj te preživi.

V smislu?

Pač, nekdanji veslači, judoisti, rokometaši, pa govorimo o vrhunskih športnikih, po svojih karierah sploh ne vedo točno, kaj bodo počeli. Kariere je konec, denarja prav veliko spet niso zaslužili. Kaj zdaj? Hočem reči, da sem po koncu kariere lahko vsaj miren, ni mi potrebno skrbeti o tem, kaj bom počel. Pa tukaj ne mislim na ATP pokojnino, temveč na sredstva, ki jih dobivam kot teniški trener.

 Še nikoli viden slovenski talent

Dotakniva se še Svita Suljića. Ko je v Sloveniji, trenira tudi pod vašo taktirko.

Takega talenta pa – in to govorim z vso resnostjo – še nisem videl. Malemu nekaj poveš enkrat in to že v naslednjem poskusu realizira. Povprečno talentiranemu igralcu nekaj razložiš in nasvet zapopade po petih treningih, z njim pa je stvar rešena v petih minutah, tako ogromna razlika obstaja.

Ima pri tem prste zraven akademija Mouratoglou, kjer se kali?

Talenta te ne more naučiti teniška šola, ampak mu pa Mouratoglou zagotavlja najboljše pogoje.

“Povprečno talentiranemu igralcu nekaj razložiš in nasvet zapopade po petih treningih, z njim pa je stvar rešena v petih minutah, tako ogromna razlika obstaja.”

No, tudi med pogovorom za Sportklub je deloval zelo zrelo, predvsem za 12-letnika.

Ima takšne starše, da sta ga lepo vzgojila in kakršno koli nasprotovanje hitro umirila. Skratka, gre za neverjeten potencial in če ga bodo primerno vodili, v kar ne dvomim, bo naredil velike uspehe. Edina stvar, ki me skrbi, je le to, da se ne bi preveč gnal. Toliko trenira, kot sem jaz kot najstnik in v retrospektivi lahko odločno rečem, da je bilo zame tisto preveč. Po drugi strani pa, hej! Njegov trener je Patrick Mouratoglou. Bo že vedel, kaj je prav zanj.

Z draguljem, Svitom Suljićem na Akademiji Breskvar; Foto: Uroš Skaza

Na čem pa delata, ko pride na Akademijo Breskvar?

Ko mu po kakšnih dobrih dveh urah pade zbranost in vidim, da postaja nekoliko utrujen, se potem raje osredotočim na tehnične zadeve. Ko si odpočije, greva naprej na igro.

Ozriva se v prihodnost. Po odhodu velike trojice v teniški pokoj prihaja doba Carlosa Alcaraza?

Lahko bi, vsekakor. Od mlade falange je najbolj konstanten. Saj imajo nekateri igro za vrhunske rezultate, recimo Denis Šapovalov, Felix Auger Aliassime in ostali so dobri, na trenutke lahko igrajo bolje kot Alcaraz, toda njihova težava je, da tega ne morejo kazati vsak teden, Carlos pač! Gledal sem ga na treningu, ko sem bil na Kanarskih otokih lani. Takoj mi je bilo jasno … Vsako žogo je udarjal na polno, ni zgrešil. Še ena plus točka zanj je veliko spoštovanje do trenerja (op.a.: Juan Carlos Ferrero). Za vsako zadevo, ki mu jo pove, sledi njegov: “Da, trener. Vem, trener. Bom popravil, trener. Dobro, trener!”

Ok, smo že skoraj pri koncu. Vas po koncu profesionalne kariere zanima, recimo, mesto kapetana reprezentance ali pa direktorja kakšnega turnirja v Sloveniji?

Če bo “Kraši” (op.a.: kapetan BJK Cup ekipe, Andrej Kraševec) nekoč rekel, da ima dovolj, sem pripravljen prevzeti reprezentanco, ampak bodo morala biti seveda dekleta najprej “za”. Zdaj sem z dekleti v Turčiji resnično užival, izjemna energija. Hvala Andreju, ki mi je kot kapetan ponudil priložnost. V minulem tednu sem se ogromno stvari naučil o najboljših slovenskih dekletih. Igro sem poznal od prej, odprla pa so se mi vrata do njihovih značajev, spoznal sem njihove trenerje. Lepo smo se imeli.

Hvala za čas, uživajte v novih poglavjih in se vidimo septembra na poslovilni tekmi.

Še prej, julija na kakšnem futures turnirju. Nameravam igrati med dvojicami! (smeh)

Blaž Kavčič poslovilno ekshibicijo v Portorožu pripravlja za četrtek, 15. septembra, med turnirjem serije WTA.

Komentari

Vaš komentar