Ob prihodu domov iz Pariza smo se pogovarjali z Marjanom Čukom, trenerjem Tamare Zidanšek, ki je dejal, da je ekipi velikanski uspeh slovenskega tenisa tudi malce ponagajal, saj ne vedo točno, kako sestaviti urnik za nadaljevanje sezone.

Tamari je že od njenih začetkov stal ob strani, bil svetovalec še takrat, ko je vlogo glavnega trenerja opravljal njegov prijatelj,Zoran Krajnc, vajeti pa (dokončno) prevzel z mesecem aprilom. Ekipo je hitro začel širiti, dodal španskega maga, Pancha Alvariña, k sodelovanju pa povabil tudi psihologa Mateja Lunežnika (na fotografiji desno spodaj).

Ves čas je verjel v takšne mini “čudeže” kot smo mu bili priča v zadnjih dveh tednih, verjetno je bil tudi eden redkih, ki ga je pričakoval tako hitro. Ekipa je po polfinalu bučno proslavila uspeh, zato nam je sogovornik odgovarjal s povsem hripavim glasom.

Ste že prišli k sebi in uspeli zadeve v glavi ‘defragmentirati’, če uporabim nekoliko računalniški izraz?

Dejstvo je, da sem trenutno predvsem zelo “skurjen”, spal sem samo eno uro. Po četrtfinalnem dvoboju sem prav tako dolgo bedel, šel sem spat šele ob 3. uri ponoči. Poleg treningov je bilo potrebno oddelati še medijske obveznosti, nato pa analize, videoposnetki in seveda priprava Tamare. Potrebno je bilo razmisliti o tem, kako jo pred vsakim dvobojem motivirati, zmeraj nova misel. Z Matejem sva se vsak večer ob 22. sprehajala ob Seni in se pogovarjala, kako bi ji pristopila, v kakšnem stanju je. Uh, kako sem vesel zanjo, to je lep dokaz, da smo na pravi poti, le da bo pozitiven odnos.

Tamara nam je v podkastu pred par leti zaupala, da tenis znajo danes igrati že vsi, čisto vsaka igralka obvlada forehand in backhand, razlika pa nastaja predvsem v tem, če uspeš narediti preskok v glavi. Tukaj res ni za izumljati tople vode, kajne?

Tako je. Da pa narediš ta preskok, te mora nekdo razumeti. Če te ekipa ne razume, boš težko kakor koli napredoval.

Ampak o kakšnem razumevanju se tukaj pogovarjamo?

O tem, da daš svoji varovanki priložnost, da se po domače rečeno “izjasni”. Torej ne, da mi v strokovnem štabu pametujemo, ona pa samo izvaja. Stvari z njo predebatiramo, ona pove želje, potem pa skupaj rečemo ‘ok, tako bo!’. Saj moram reči, da Tamara v 99 % primerov osvoji, kar predlagam, ampak ona ima občutek, da odloča, ker je to njen projekt, jaz ga le vodim in odgovarjam za njega.

Zagotovo pomaga, ko je tako obkrožena z ljudmi, ki so domači in jih že dolgo časa pozna.

Pomaga, ljudem v svoji ekipi se moraš odpreti, jim zaupati kakšno stvar. Veš, da te ne bodo izdali, bodo stali za teboj in v takem okolju se počutiš bolje.

Ves čas poudarjate, da ste človek, ki gre po principu korak po korak, tekma za tekmo, kakšni so sedaj načrti? Naslednji izzivi so…?

Odjavili smo turnir v Nemčiji (op. a.: WTA 250 Bad Homburg), od trave bo Tamara igrala le Wimbledon, mora se odpočiti, okrevati, potem pa se bom še ta teden odločil, ali bomo igrali na pesku, tako kot je bilo prvotno v načrtu, ali pa se lotimo večjega izziva in se osredotočimo na večje turnirje z betonsko podlago.

Aha, najprej ste nameravali igrati peščene turnirje v Evropi.

Tako je, v načrtu smo želeli igrati pet zaporednih turnirjev in če bi na kakšnem zmagala, bi naslednji teden potem izpustili. Tami je neposredno uvrščena v glavni del tekmovanja na turnirja v Montrealu in Cincinnatiju. Bomo videli, najprej se moram konkretno naspati in se potem pogovoriti z njo.