'Kozja' debata zapečatena, tenis ni ples ali tekmovanje v priljubljenosti

FOTO: Tnani Badreddine/DeFodi Images via Guliverimage

Novak Đoković je minuli konec tedna dosegel rekord, ki ga bo v letošnji sezoni verjetno še popravil. Srb je v Parizu že 23-ič dvignil pokal za zmago na turnirjih velike četverice ter poskrbel za to, da dileme (ali trileme) o najboljšem teniškem igralcu vseh časov ne bi smelo biti več. Če pa pri komerkoli obstaja, jo bo "Nole" v naslednjih nekaj letih zagotovo 'spravil spat'. Za mnenje smo povprašali tri teniške igralce zlate slovenske generacije.

Število osvojenih turnirjev za Grand Slam, osvojeni mastersi, tedni na prvem mestu ATP lestvice, število dobljenih ATP turnirjev, olimpijske igre, celo slogovni vtis in priljubljenost po celem svetu. To so dejavniki, ki mučijo slehernega teniškega navdušenca in služijo kot argumenti, zakaj je nekdo “GOAT” (op. a. v angleščini okrajšava za ‘največji vseh časov’, ki v dobesednem prevodu pomeni besedo ‘koza’).

“Novak ima skoraj vse. Največ tednov na vrhu, odkljukal je vse masterse, osvojil 23 Slamov, pri čemer jih bo zagotovo vsaj še pet. Manjka mu le zlato z olimpijskih iger, a zame je absolutno največji vseh časov, pa veste, da sem pristaš Rafaela Nadala. Po priljubljenosti zaradi svojega obnašanja nikoli ne bo največji, vendar vprašajmo se, če je to res pomembno,” je o večni zagonetki spregovoril Blaž Kavčič, ki se je pred 13 leti kot prvi Slovenec zavihtel med najboljših 100 na ATP lestvici in je tudi edini človek na sončni strani Alp, ki je Đokovića uspel premagati.

Messi, Jordan, Woods … in on

‘Kaljut’ nadaljuje z razlogi, zakaj se po njegovem mnenju Beograjčan še ne misli zaustaviti: “Ob vseh dvobojih z Nadalom in Rogerjem Federerjem je moral premagati tudi publiko, zato je skozi leta postal neosvojljiva mentalna trdnjava. Če bi bil tako priljubljen, kot sta onadva, teh rezultatov zagotovo ne bi dosegel. Proti Đokoviću taktike ne moreš sestaviti, ker nima slabosti, poseduje najboljši ‘return’ vseh časov. Poglejte Petea Samprasa, imel je šibek bekhend, na pesku je bil zanič. Rogerja so vsi ‘stiskali’ po bekhendu. Kaj pa Novak? Edina, ki sta mu delala težave, sta bila ‘Rafa’ na pesku in Stan Wawrinka z agresivnim pristopom.”

“On najbolje od vseh pozna svoje telo, na treningu bo za vsako žogo prisoten poln fokus. Veliko meditira, odpravi se v gozd, na drevo, v park. Kdo še to počne od ostalih? Izven teniškega igrišča je daleč najbolj discipliniran, saj ene slabe stvari ne bo pojedel ali popil. Od osmih ur treninga na dan se dve uri samo razteza, meni bi se ‘strgalo’. Ta ‘clutch’ za pomembne momente pa je prirojen, imeli so ga Michael Jordan, Kobe Bryant, Tiger Woods, Lionel Messi in Cristiano Ronaldo. Napovedujem, da bo “Nole” igral še pet let in kariero končal zato, ker bo imel pač dovolj in ne zato, ker bi ga mučilo zdravje,” dodaja Kavčič.

Đoković je na minulem OP Francije v podaljšanih igrah odigral 72 točk brez nevsiljene napake.

Da je prvi igralec sveta najboljši vseh časov, se strinja tudi Aljaž Bedene. Štirikratni udeleženec finalnih tekem na ATP turneji se požvižga na elemente, ki niso povezani s številkami oziroma dosežki na igrišču: “To je moje subjektivno mnenje, a dejstva so pač taka, da ima najpomembnejših naslovov največ. Za moje pojme je bil Novak največji že pred Parizom, ko sta bila z Nadalom po številu Slamov izenačena.”

“Estetika je nepomembna”

“Osvojil je vse masterse, po večkrat, zbral jih je največ, čas preživet na prvem mestu, število osvojenih turnirjev velike četverice pa je tako ali tako glavno merilo,” razlaga nekoč 43. igralec sveta in vsem kritikom, ki trdijo, da Srb ne more biti največji že zavoljo ne najbolj privlačnega sloga tenisa, kot ga je recimo gojil Federer, odgovarja takole: “Tenis ni ples, kjer je estetika pomembna, rezultati sami kažejo, da je najboljši.”

Srb bolj kot v debati za “kozla” med teniškimi igralci vstopa že v pogovore o največjem športniku vseh časov.

Ameriški mediji so po zmagi Serene Williams v Wimbledonu leta 2016 na veliko pisali o tem, kako se je njihova rojakinja vključila v boj za največjo športnico vseh časov. Zdaj, ko jo je Srb dohitel, je bilo člankov na to temo seveda znatno manj. Znano je, da nekateri zahodni mediji (prednjači britanski The Guardian) Đokovića ne odobravajo, saj jih močno moti njegovo obnašanje na igrišču, ki naj bi bilo v nasprotju s teniško kavalirsko držo.

“Ta debata je še bolj naporna, kot to, ali je najboljši teniški igralec vseh časov. Svojčas sem bil velik pristaš Michaela Schumacherja in Michaela Jordana. A te vzporednice je težko vleči, je pa Novak definitivno med največjimi športniki v zgodovini. Vsaj še kakšna dva Slama bo osvojil in potem bo temu statusu resnično težko oporekati,” je prepričan Bedene.

“Obrnil” je igrico

Edini, ki svežemu zmagovalcu Pariza statusa največjega (še) ne priznava, je kapetan slovenske ekipe Davisovega pokala Grega Žemlja. Drugega od zagrizenega ljubitelja lika in dela švicarske ikone niti nismo pričakovali. “Kot pristaš Rogerja Federerja Novaku nikoli ne bom priznal mesta na vrhu, čeprav je v določenih statistikah jasno najboljši. V t.i. ‘GOAT’ debato meni osebno sodi tudi lepota tenisa, tukaj je Roger vsekakor številka ena.”

Na naše vztrajanje se je vodja strokovnega štaba moške reprezentance vendarle vdal: “Prekleto! Če bo prišel nekoč do tridesetih osvojenih turnirjev velike četverice, potem mu bom pa to rade volje priznal (smeh).”

Federer se je teniško upokojil, Nadal se kot najbližji zasledovalec prihodnje leto poslavlja, zato se nam na tem mestu upravičeno poraja vprašanje, kdo lahko Đokovića sploh ustavi pri nabiranju “peharjev”. Od trenutno aktivnih igralcev so vero v to, da jim lahko uspe, nedavno pokazali le Danil Medvedjev in 20-letna Carlos Alcaraz ter Holger Rune.

Če bo Srb res vztrajal še pet sezon, bi se utegnil v naslednjih letih srečati tudi z nizozemskim čudežnim dečkom Thijsom Boogaardom (na fotografiji spodaj). Ta je na minulem Odprtem prvenstvu Francije pri rosnih 14 letih vknjižil prvo posamično zmago na Slamih in nato izgubil proti kasnejšemu finalistu tekmovanja.

Stavnice, strokovnjaki in mnogi teniški navdušenci so predvideli, da bo Srba že v Parizu ustavil Carlos Alcaraz. Niso pa računali na dejstvo, da je boj z Đokovićem nekaj podobnega, kot da si računalniško igrico nastaviš na najvišjo možno težavnostno stopnjo.

Oder na Wimbledonu (prenosi na Sportklubu) je pripravljen za veliko bitko 127 posameznikov proti (nad)človeku s krokodilčki, ki na njegovih prsih sestavljajo številko triindvajset.

Če je bil Alcaraz – recimo temu – koda za goljufanje (angleščina ima za to odličen izraz ‘cheat code’), ki služi kot pomoč pri igranju igrice, je nekje na koncu drugega niza polfinala – ob krčih Španca – enostavno zatajila.