Ogrožena vrsta po pol stoletja drsi v izumrtje

FOTO: Profimedia

V teniškem svetu se utegne z novim tednom pojaviti stanje, ki mu od uvedbe ATP lestvice leta 1973 še nismo bili priča. Sploh prvič bi lahko med elitno deseterico našli le takšne teniške igralce, ki bekhend igrajo z obema rokama.

V tej zgodbi je sicer kar nekaj “če”-jev, toda scenarij se zdi povsem mogoč.

Stefanos Cicipas je zadnji “endemit” med to teniško smetano in v primeru, da ga na lestvici s ponedeljkom prehitita dva igralca, bo dolga serija 51 let z igralcem, ki poseduje omenjeni eleganten udarec, prišla h koncu.

Grka lahko na provizorični tabeli že danes “povozi” Alex De Minaur, če v četrtfinalu Rotterdama premaga Andreja Rubljova, prehitel pa bi ga tudi Taylor Fritz v primeru nočnega četrtfinalnega triumfa nad Rinkyjem Hijikato.

Bolgarski vitez

V zgodovini so imeli enoročni bekhend sami mojstri belega športa. Mlajši ljubitelji tenisa ste občudovali skoraj baletno izvedbo Rogerja Federerja, pa “petardo” Stana Wawrinke in vrhunske paralele Dominica Thiema, ljubitelji športa srednjih let ste se navduševali ob mojstrovinah Stefana Edberga, Peta Samprasa in Gustava Kuertna, ne gre pa zapostavljati niti starejših legend kot sta bila Rod Laver in Ken Rosewall.

Roger Federer in Stefanos Cicipas na Laverjevem pokalu predlani; FOTO: Profimedia

Če bi se prej omenjena scenarija uresničila in De Minaur ter Fritz danes dejansko zmagata, pa vseeno obstaja vitez, ki bi lahko rešil čast. Grigor Dimitrov, ki se te dni mudi v Rotterdamu, bi se namreč s turnirsko zmago vrnil med elitno deseterico. Tako bi se niz enoročnih bekhendov med elito od leta 1973 lahko ohranil!

Na smetišče zgodovine?

No, pa vendarle si peska ne gre metati v oči. Tudi če Cicipas ohrani status t.i. “prvokategornika”, ali Dimitrov na Nizozemskem v nedeljo sredi Ahoy Arene pozira s cvetjem in pokalom v rokah, se konec neke ere zdi neizbežen. Zakaj elegantni lepotec, ki je med drugim krasil takšne ase kot so na primer Ivan Lendl, Michael Stich, Thomas Muster, John McEnroe, pa navsezadnje tudi pri dekletih Steffi Graf in Justine Henin, počasi izginja s teniških prizorišč?

Ivan Lendl leta 1983 na turnirju v New Yorku; FOTO: Guliverimage

Razlog za vse pogostejšo uporabo dvoročne različice tiči v tem, da s tenisom začenjajo vse mlajši navdušenci, ki skoraj tristo-gramskega “orodja” v rokah ne morejo primerno držati le z eno roko, samo en ud pa pri igranju niti ne more ustvariti toliko moči.

Nekoč drugačnega bekhenda skoraj niso poznali. Še leta 1991 je bilo med elitno deseterico kar osem (!) junakov s tovrstnim udarcem.

Francoski strokovnjak Alain Solvés pojasnjuje: “Teniški inštruktorji dandanes usmerjajo le v dvoročni bekhend, ker ga je lažje učiti, poleg tega pa otroci z njim hitreje pridejo do vidnih rezultatov. A tudi enoročni udarec ima svoje prednosti in verjamem, da povsem izginil ne bo.” Plus je seveda predvsem v tem, da imaš s tovrstnim poskusom večji razpon rok in možnost, da prideš do žogice, hkrati omogoča primerno uporabo rezanega “slajz” udarca.

Na nasprotnem bregu je Južnoafričan David Nainkin, ki je svojčas treniral Mardyja Fisha in Sama Querreyja. “Mladim svetujem, naj se tega udarca čim prej znebijo. Pri dvoročnem imaš veliko več nadzora, zamah je krajši.”

Teniški nostalgiki in puristi bodo z novimi generacijami morali (po)gledati stran, ali pač počakati, da se najde junak, ki “reši tenis” ter udarec igra zato, ker ga je resnično vzljubil. Cicipas je namreč nekoč priznal, da ga igra bolj zavoljo vzornikov Federerja in Samprasa ter zato, da slog ne bi izumrl.

Žal se prav slednje obeta.