"V Srbiji kljub 'Đoković efektu' bolj gostilniška kultura"

Dušan Lajović v dresu srbske reprezentance; FOTO: Guliverimage

Eno izmed imen srbskega športa v senci Novaka Đokovića je veteran Dušan Lajović. Virtuoz z enoročnim bekhend udarcem, balzam za oči teniških romantikov, ki velja za peščenega specialista, je oba naslova na ATP turnirjih osvojil znotraj meja regije. Leta 2019 je pokoril konkurenco v Umagu, lani je slavil še v Banjaluki, potem ko je tam v četrtfinalu porazil Novaka Đokovića.

V karieri je “Duci” najvišje prilezel do 23. mesta na ATP lestvici, kot enega izmed največjih uspehov pa si lahko šteje tudi uvrstitev v finale mastersa Monte Carlo 2019.

Takrat se mu ni izšlo proti Italijanu Fabiu Fogniniju, je pa s svojo kariero vseeno lahko več kot zadovoljen. Za temperamenten narod izjemno umirjeni športnik iz Stare Pazove je večji del kariere deloval pod taktirko španskega strokovnjaka Joseja Perlasa. Pred prvim masters turnirjem sezone si je Lajović nekaj časa vzel za slovenske bralce.

V kalifornijski puščavi Coachella ga je za rokav pocukal prvi teniški mikrofon Sportkluba Peter Pevc.

Dušan pozdravljeni. Kljub temu, da ni nobenega Slovenca v tekmovanju, smo tukaj v Kaliforniji.

Da, vsi se vam upokojujejo.

V Italiji tenis, pri njih “kafana”

Povejte nam za začetek, kakšni so letos pogoji v Indian Wellsu.

Suho vreme, čudoviti pogoji, vsi radi prihajajo na ta turnir. Jutri začnem s tekmo proti Emilu Ruusuvuoriju, srečala sva se tudi lani v Torontu, a so bili tam pogoji precej hitrejši. Letos so zamenjali žoge, precej visoko skačejo pri začetnem udarcu, ‘spin’ pa ne prijemlje ravno dobro. Če je tako vroče kot recimo danes, žoga nerealno poskakuje.

Đoković in Lajović skupaj za srbsko reprezentanco v sezoni 2013; FOTO: Guliverimage

Pri nas v Sloveniji številni športni zanesenjaki spremljajo tenis, a za slovenski tenis jim realno ni mar. Kakšna je situacija v Srbiji, če odštejemo Novaka Đokovića? Spremljali smo tekme Davisovega pokala (v Kraljevu proti Slovaški op. a.) in tribune so bile kar nekoliko žalostno prazne …

Težko je zato, ker v Srbiji o teniškem ‘bumu’ lahko govorimo le v kontekstu “Noletovih” vesoljskih rezultatov. Razen tega ljudi nič ne intrigira, pri nas žal nimamo kulture tenisa. To se občuti. Primer: greš v Italijo na nek nižje razredni turnir in ljudje v teniški klub ne pridejo le pogledat tekem, ampak tudi popit kakšen koktajl, se družit, odigrat partijo tenisa. Pri njih je to kot nekakšno družbeno vozlišče, v Srbiji je t.i. “social hub” pač samo gostilna oziroma po naše “kafana”, brez teniških igrišč (smeh).

Najboljši rezultat v Indian Wellsu je dosegel v 2017, ko je čez kvalifikacije prišel med 16 najboljših.

Imeli smo turnir v Beogradu, pa nisem dobil občutka, da nanj trenerji pridejo denimo zato, da bi pogledali, kako tuji profesionalni igralci trenirajo in se pripravljajo na tekme. To so recimo majhne stvari, ki ti dajo vtis, ali je zadeva del tradicije, ali pa je pač trenutno v modi, ker imamo Novaka.

Proces treh let

Je teniška infrastruktura v Srbiji zaradi Đokovića kaj napredovala?

Po mojem mnenju je treba ločiti infrastrukturo in sistem delovanja. V zadnjih letih smo zgradili veliko število teniških igrišč, nastali so novi teniški klubi, a je sistem stagniral oziroma ga ni, niti denarja krovna zveza nima.

Lajović z zmago v Umagu. Pokal mu je podelila takratna predsednica Hrvaške, Kolinda Grabar-Kitarović; FOTO: Guliverimage

Kaj boste počeli po koncu kariere?

Ne bom ostal v tenisu, v to sem skoraj prepričan. Imam številne konjičke, a temu še nisem posvečal veliko časa, ker resno treniram. Rad imam recimo padel, pickleball pa me ne zanima. Slednji je šport za ljudi, ki niti nimajo športne žilice, pri padelu pa je potrebno razmišljati, je kompleksen šport. Imam prijatelje tudi v poslovnih vodah, tako da bi se morda preizkusil tudi tam. No, tenis je vedno v žepu kot “plan B”.

Igralec ali trener?

Še zmeraj delujete s Josejem Perlasom. Spremljal vas je od leta 2016 kajne?

Podpiram delovanje z eno ekipo z dolgoročnim sodelovanjem. Če prevečkrat menjaš, ne moreš hitro do nekih rezultatov. Morda včasih z novim trenerjem zapiha nov veter, nimaš pričakovanj in na krilih nove energije in razbremenjenosti narediš rezultat. A v resnici potrebuješ čas.

Jose Perlas je pred Lajovićem trenieral take teniške ase kot so Carlos Moya, Juan Carlos Ferrero, Guillermo Coria in Albert Costa; FOTO: Guliverimage

Ko sem začel s Josejem, mi je dejal, da za funkcioniranje njegovega načrta potrebujeva tri leta. Prvo za to, da dojameš, kakšnega igralca bi rad naredil iz tebe. Drugo za to, da stvari na igrišču avtomatiziraš. Tretje leto pa za to, da žanješ sadove dela. Še pred tem se moraš seveda “odučiti” oziroma pozabiti vse, v kar si prej verjel in temu sledil.

Kaj je najbolj potrebna odlika teniškega trenerja?

Ne gre le za tehnično plat, ampak tudi za čustveno komponento. Recimo, igraš proti Rogerju Federerju na osrednjem igrišču Wimbledona. Če nimaš mentorja, ki je bil temu vsaj blizu, potem ti ne more niti približno pričarati občutka, ki te čaka, ko boš prišel skozi tunel na igrišče. Najpomembnejše je, da imata trener in igralec isti cilj. To lahko dosežeš z veliko pogovarjanja.

Svojčas ste bili brez trenerja. Je resnično velika razlika, če ga imaš, ali pa potuješ brez?

Brez trenerja ali pa s trenerjem, ki nima pojma, prav velike razlike ni. Kdor pa ti je čustvena opora, močno pomaga. Odgovorite mi na vprašanje: mar trener dela dobrega igralca, ali pa je obratno? Imaš trenerje, ki lahko naredijo pri igralcih velikanske spremembe na boljše. In to jim recimo uspe z vsemi varovanci.

Verjela le on in oče

A vseeno. Ne moreš iz osla narediti dirkalnega konja.

To se pa strinjam, obstajajo omejitve, zlasti v nas samih. Poznam nekaj igralcev, ki so naredili marsikaj, pa od njih nihče ni pričakoval vrhunskih rezultatov. In obratno: od nekaterih se je pričakovalo ogromno, pa iz svoje kariere niso izvlekli prav veliko.

Bodimo realni. Niti od Novaka Đokovića nihče ni pričakoval, da bo podrl vse rekorde. Ok, že ko je bil najstnik smo vedeli, da bo v svetovnem vrhu, toda …

Da. To sta verjela le on sam in oče Srđan (smeh).

Včeraj je prišla novica o Simoni Halep in tem, da ji je Mednarodno arbitražno sodišče (CAS) zmanjšalo kazen. Bi morali pri takih dopinških primerih za nastalo škodo odgovarjati trenerji osumljenih igralcev/-lk?

Lajović je lani vzel še naslov v Banjaluki; FOTO: Profimedia

Težko karkoli rečem. Igralec odgovarja sam, takšna so pravila. Vsak sam odgovarja za svoje odločitve, prevladuje pa prepričanje, da je Halep grešni kozel. Bodo tisti, ki so jo po krivem okrivili, zdaj za to odgovarjali? Nič se ne bo zgodilo. Seveda sem za čist šport.

V trenerskih vodah se ne vidite?

Precej večja odgovornost je, da vzameš v roke otroka in ga naučiš igrati tenis, kot pa da nadziraš nekoga, ki je že praktično zgrajen profesionalec. Ne verjamem, da imam za prvo dovolj znanja, druga stvar pa me ne zanima. Zakaj? Po 15 do 20 letih nenehnega potovanja se v tem “filmu” več ne vidim. Prevelik napor, ne bi se mogel vreči v to 100-odstotno. Da pa pet ali, ne vem, osem tednov potujem, ostalo delo pa z varovancem delam iz teniške baze, se mi ne zdi smiselno. Ali grem v to “na polno”, ali pa sploh ne grem. Na futuresih in challengerjih bi to šlo, v vrhu pa ne.