Junak paraolimpijskih iger: ‘Cepljenje? Zaupam v stroko’

Delite:
Franček Gorazd Tiršek, nosilec dveh kolajn s paraolimpijskih iger (Foto: Marko Pigac)

Nesporni slovenski junak paraolimpijski iger je Franček Gorazd Tiršek iz Gornjega Grada, ki je domov prinesel srebrno in bronasto medaljo. Osvojil ju je v streljanju z zračno puško, po prihodu domov pa si je vzel nekaj minut za pogovor s Sportklubom.

Svobodo 100-odstotnega gibanja je izgubil neke marčevske noči skoraj 20 let nazaj v prometni nesreči, ki je ni povzročil sam.

S trdno voljo je osupnil zdravnike in fizioterapevte, ti so mu postavili diagnozo nepokretnosti do konca življenja. Danes ima status slovenskega športnega junaka, kolajno je osvojil že na tretjih paraolimpijskih igrah zapored, zato ne čudi, da je predsednik države Borut Pahor tudi od njega terjal podpis na svojo famozno zastavo.

Junaka paraolimpijskih iger, Franček Gorazd Tiršek, ob podpisu predsednikove zastave (Foto: Marko Pigac)

Povejte nam kakšno anekdoto iz Tokia. Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin poleg visoke ravni vlage, nad katero ste tekom iger tarnali?

Fokus je bil na tekmovanju, ampak po prvi osvojeni kolajni sem si privoščil nekaj japonske hrane, kar mi bo ostalo v lepem spominu. Prepustil sem se užitku, razvajal svoje brbončice in se v tistem trenutku zavedel, zakaj sem srečen in zakaj sem tudi tam.

Rekli ste, da ste imeli ob 11. strelu, ko ste osvojili srebrno kolajno, kar nekaj težav. Kaj se je dogajalo? Zakaj ste čakali vse do trenutka, ko se je čas že iztekel?

Strelstvo je šport, pri katerem je temelj koncentracija, fokus, zbranost. Čisto vse, kar strelec naredi pod prisilo, je velikanska napaka in po navadi se ne konča dobro. Imel sem precej težav z vidljivostjo in nekako se mi slika kar ni želela izostriti. Čakal sem, da se mi oko sprosti, čakal do zadnjega trenutka, vztrajal in očitno sem naredil prav.

“Nani (op.a. vzdevek Tirška) ima težave s svojim očesom, pri enajstem strelu se mu je zameglilo, čakal je vse do zadnjih sekund pred iztekom časa. Priznam, sama sem v tistem trenutku že vpisala ničlo,” je za Sportklub priznala njegova mentorica, Polonca Sladič.

Ste pomerili bolj na pamet, ali se vam je tarča v zadnjem trenutku vendarle prikazala?

To je nek instinkt, ki ga težko opišem. Po vseh teh treningih, dolgoletnem delu, po vseh odrekanjih, ko športnik posveča toliko časa trdemu in poštenemu delu, kar je osnovni pogoj za dobro počutje in koncentracijo, se tudi ti občutki razvijejo. Ob izenačeni tekmi je pogosto na koncu prav instinkt tisti, ki odloči zmagovalca.

Ko smo že na tem. Šved Philip Jonsson, ste rekli, da je bil premagljiv. Navsezadnje ste za zlatom zaostali le za 0,8 kroga.

Da, vsekakor. Na te igre sem šel tako zelo dobro pripravljen, da sem kljub – za svoje standarde – slabšemu nastopu osvojil kolajno. Bil sem kar malce presenečen, da sem s površnimi streli prišel do srebra.

Še zmeraj je tu Pariz 2024.

To priložnost bi rad izkoristil, da se zahvalim fizioterapevtom in zdravstvenim delavcem, ki nam omogočajo, da sploh lahko treniramo in tekmujemo, so pa poškodbe sestavni del športa. Upam, da bo moje telo do takrat zdržalo. V mojem primeru gre za nepredvidljive napovedi, ampak upajmo na najboljše.

Foto: Guliverimage

Bomo pa še mi izkoristili tole priložnost in vas povprašali, kaj menite o razprtijah, ki so razdelile družbo glede cepljenja. Kakšno je vaše mnenje?

Zaupam stroki! Verjamem, da je tako prav. Niti ne posvečam preveč pozornosti, saj je bila zadeva zame popolnoma jasna. Če sem želel nastopiti v Tokiu, sem moral imeti potrdilo o cepljenju. Dandanes je to sestavni del družbe, saj vidimo kako nepredvidljiv je virus, koliko prijateljev smo že izgubili zaradi tega in zato moramo stopiti skupaj, strniti misli ter premagati to “kugo”.

Ste virus morda preboleli?

Ne. Športniki smo morali biti v zadnjem času zelo disciplinirani. Če smo želeli nemoteno trenirati in ohraniti formo, si bil primoran pač ostati zdrav.

Iz česa črpate energijo in voljo? Kaj vas žene novim izzivom naproti?

Misli se mi ves čas vrtijo v pozitivno smer. Tudi, če se mi zgodi kaj slabega, v tem vidim sonce, vidim srečo, mi pa pri tem močno pomaga narava. Obisk narave me sprošča, me nagrajuje. Narava je poštena, ne laže in če bi se ji ljudje “priklonili”, bi bil ta svet lepši.

Foto: Guliverimage

Med drugim ste tudi govornik, motivator. Kdo pa je recimo vas v življenju nagovoril? Katere besede in od koga so se vam najbolj vtisnile v spomin?

Večkrat sem slišal kakšno misel, ki mi je odprla obzorje, pogled naprej. Izpostavil bi besede zdravnika celjske bolnišnice ob poškodbi, ko mi je razložil moje stanje. Predvidevanja so bila, da bom do konca življenja ostal popolnoma hrom. V tistem trenutku sem se odločil: če obstaja kanček možnosti, da bom spet hodil s svojimi nogami, bom to tudi storil. In uspelo mi je.

Pa se kdaj zdrznete, ko slišite zvok siren drvečega rešilnega avtomobila?

Le upam, da – kdorkoli je že notri – mu bodo lahko pomagali in bo čimprej okreval.

Imate za konec še kakšno sporočilo za naše bralce?

Ukvarjajte se s športom, uživajte življenje, bodite spoštljivi in vsem bo lepo.

Komentari

Vaš komentar