Med obdobjem korone zelo pogrešamo odbojko. Med drugim smo letos ostali brez olimpijskega turnirja, ki bi ga morali prav zdaj igrati v Tokiu. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s priznanim trenerjem Luko Slabetom, ki je kot pomočnik v reprezentanci ZDA odkrito ciljal na olimpijsko zlato.

SK: Luka, kako preživljate obdobje med pandemijo? Nam lahko opišete vaš tipičen dan to poletje? 

LS: »Sedem dni v tednu je polnih. Z reprezentanco ZDA sem do nedavnega treniral dnevno. Treniramo v manjših skupinah. Te so razpršene med dvigovanjem uteži in delom na igrišču. Aktivnosti potekajo med 7. in 14. uro. Pred tednom dni smo se z družino preselili iz Kalifornije, kje je trening center reprezentance ZDA, v Severno Karolino, kjer sem po novem glavni trener na univerzi North Carolina State University. Kar nekaj mesecev sem opravljal službo v obeh štabih in tako bo tudi v prihodnje, do zaključka Olimpijskih iger naslednje leto. Dnevi se pričenjajo zgodaj zjutraj in se končujejo okoli polnoči. Ogromno je komunikacije z igralkami, člani štaba in ostalimi, ki so v kakršnikoli obliki povezani z delom v naših ekipah. Veliko je planiranja za celoten, zelo obsežen trenažni program, vedoč da je zaradi pravil o številu odbojkaric v eni trenažni skupini omejeno na 6 igralk, to doda kar nekaj kompleksnosti pri planiranju treninga za 18 igralk. Na razpolago imamo enkratne pogoje, tako da lahko s skupinami brez problema treniramo na 3-4 odbojkarskih igriščih. 1. avgusta smo tudi uradno začeli s pripravami na novo sezono na naši univerzi.«

Kakšna so vaša pričakovanja kot glavni trener na Univerzi North Carolina State?

»Dela se na dolgi rok. Trenutno so v ekipi igralke, ki sem jih »podedoval« od prejšnjega štaba. V letu 2021 se nam bo pridružila prva igralka, ki jo je rekrutiral moj trenerski štab. V letu 2022 se nam bodo pridružile še 4 igralke, ki jih bo rekrutiral naš trenerski štab. Preden se ekipa popolnoma zamenja in bo nastavljena po notah novega trenerja, lahko traja tudi do štiri leta. Prav zaradi tega se tukaj podpisuje dolgoletne pogodbe. Vodstvo univerze predvsem zanima, ali trener in njegov štab uspešno implementira, kar je podano v njegovi filozofiji, viziji in metodiki dela. Tukaj smo z namenom, da nam uspe narediti, kar ni še nikomur pred nami s to ekipo. Osvojiti naslov NCAA prvaka, kar je pa seveda izredno težko v konkurenci 340 ekip prve divizije. Tukaj smo z namenom, da delamo težke stvari.« 

Številne univerze so odpovedale programe, ki niso profitabilni. Nekaterih športov naj v letošnjem letu sploh ne bi bilo na sporedu. Kakšna je situacija pri vas?

»Nekatere univerze so spretno, vendar zelo neodgovorno, izkoristile trenutno, ne prav rožnato stanje v času epidemije. Teh primerov je malo, vendar pa take nepopularne odločitve univerz odmevajo v medijih zelo glasno. Po navadi gre tukaj za ukinitev olimpijskih, neprofitabilnih športov. Na naši univerzi tega strahu ni. Naša šola je članica skupine petih finančno ter športno najmočnejših konferenc (Power 5 Conference). Nastopamo v ACC konferenci, najmočnejši košarkarski konferenci v ZDA. ACC konferenca je prav tako ena najmočnejših konferenc v ameriškem nogometu in odbojki.« 

Kako boste usklajevali službo pri NCSU z mestom pomočnika v ženski reprezentanci ZDA?

»Do približno štirinajst dni nazaj je bila moja prva zadolžitev mesto pomočnika v reprezentanci ZDA, delo glavnega trenerja na univerzi drugotnega pomena. Kdorkoli me pozna pa ve, da »švercanja« ni bilo ne pri eni, ne pri drugi zadolžitvi. Dnevno bom vpet v delo v reprezentanci. Delo na univerzi je v polnem pogonu, medtem ko se bo delo v reprezentanci malenkost umirilo v prihodnjih 14 dneh, ko se bodo nase reprezentantke počasi odpravile v svoje profesionalne klube po svetu. Kljub temu pa so bo planiranje za Tokio in reševanje vseh težav, s katerimi dnevno srečujemo, nadaljevalo z nemotenim tempom.«

Kako je pandemija vplivala na priprave reprezentance na olimpijske igre? Bo prestavitev iger morda priložnost za mlajše, da dobijo prednost pred veterankami?

»Pandemija je, kakor vsi vemo, močno vplivala na razmere in dogajanje v profesionalnem in reprezentančnem športu. Igre v Tokiu so na žalost prestavljene. Živimo v upanju, da se pandemija umiri in da lahko naslednje poletje z reprezentanco naskakujemo medaljo. Klubske sezone so bile prekinjene, kar je za tiste mlajše članice naše reprezentance velik minus. V primeru, da se bodo klubske sezone v sezoni 2020-21 odvijale normalno, pa bo za nase najmlajše reprezentantke to velik plus, saj bodo imele v žepu dodatno leto izkušenj igranja v najboljših ligah na svetu. Za nekatere naše starejše reprezentantke je bil ta počitek zelo dobrodošel. Njihova telesa so izmučena, mentalno potrebujejo osvežitev. Navsezadnje bo morebiten prisilni počitek v zadnjih mesecih za nase starejše odbojkarice, in dodatna sezona za nase najmlajše prav tisto, kar naša ekipa potrebuje za uspešne olimpijske igre. Seveda, mi trenerji bi najraje ves čas trenirali in tekmovali z željo po izboljšanju kvalitet naše ekipe.«

Koliko spremljate odbojko v Sloveniji? Kako ste doživljali lansko srebro na EP? Kaj pravite na športno upokojitev Ize Mlakar?

»Odbojko v Sloveniji spremljam površno, vsaj tja do finalnih bojev. Redno sem spremljal Ligo prvakov in tuja prvenstva, še posebej tista, v katerih igrajo ameriški reprezentanti. Slovenija je osvojila dve srebrni medalji na zadnjih treh evropskih prvenstvih. Le redke evropske odbojkarske velesile se lahko pohvalijo s tem. Uspehov, ki jih dosega ta reprezentanca se bomo dobro zavedali šele takrat, ko naenkrat te generacije in teh uspehov ne bo več. Upam in verjamem, da Odbojkarska zveza Slovenije in odbojkarska stroka neumorno, noč in dan opravljata delo, ki mora biti opravljeno. Razvoj naše športne panoge, vrhunski trening mora biti namenjen tistim najmlajšim. Nujna je vrhunska izobrazba trenerjev, ne samo tistih, ki vodijo prvoligaške ekipe, ampak predvsem tistih, ki se ukvarjajo z našimi najmlajšimi, našo prihodnostjo. Kar nekaj držav je imelo vrhunske uspehe v preteklosti, naj omenim Španijo (evropski prvak 2007), Finsko (4. mesto na istem prvenstvu) in Nizozemsko (olimpijski prvak 1996 in evropski prvak 1997). Vsem omenjenim reprezentancam še do sedaj ni uspelo ustaviti krivulje navzdol. Želim si, da se bo prelepa slovenska odbojkarska pravljica nadaljevala. Upokojitev Ize je seveda velika izguba za našo žensko odbojko. Na žalost se je odločila za odhod še preden je imela priložnost igrati odbojko v tistih najboljših in najlepših »odbojkarskih letih«. Če bo opravljala delo zdravnice vsaj tako dobro, kot je opravljala delo korektorice, bo (je) slovensko zdravstvo pridobilo ogromno okrepitev v svoj ceh. Izi želim vse najboljše in najlepše v življenju po odbojki.«