Kar 32 let po tem, ko je Denis Žvegelj v dvojcu z Iztokom Čopom samostojni Sloveniji priboril prvo olimpijsko kolajno, se njegov sin Isak Ivan Žvegelj bori za vozovnico za Pariz.

Vse od Londona 2012, ko sta Iztok Čop in Luka Špik priveslala do brona, Slovenija ni imela svojega veslaškega predstavnika na olimpijskih igrah. Tako Rio kot tudi Tokio sta minila brez slovenskega čolna. Tudi za Pariz med uvrščenimi posadkami še ni slovenske. To bi se lahko že v nedeljo. Tako Nina Kostanjšek kot tudi Isak Žvegelj sta si v Szegedu med enojci izborila nastop v finalu evropskega prvenstva in olimpijskih kvalifikacij. Na OI vodi eno od prvih treh mest.

Nina Kostanjšek bi tako lahko postala celo prva slovenska veslačica na OI, Izak Žvegelj pa bi lahko spisal novo poglavje družinske zgodbe. Njegov oče je namreč Denis Žvegelj, sicer tudi nekdanji predsednik Veslaške zveze Slovenije, predvsem pa olimpijec. Leta 1991 sta bila z Iztokom Čopom še pod jugoslovansko zastavo srebrna na svetovnem prvenstvu, leto zatem pa sta v Barceloni samostojni Sloveniji priborila prvo olimpijsko odličje.

Mlajši Žvegelj je bil rojen osem let po očetovem uspehu v Kataloniji.

Veslanje je na prelomu med dvema državama in v prvih letih po osamosvojitvi veljalo za enega od paradnih slovenskih športov. V manj kot četrt stoletja, v obdobju 1988-2012, so slovenski veslači osvojili šest olimpijskih kolajn, med katerimi je tudi prva zlata v zgodovini samostojne Slovenije, in 16 odličij na svetovnih prvenstvih, ob tem pa so se redno uvrščali v finala A tekem svetovnega pokala in tam posegali po najboljših mestih. Še na olimpijskih igrah 2008 v Pekingu je slovenske barve v treh posadkah branilo kar deset veslačev. Štiri leta pozneje sta bila v Londonu v svojem labodjem spevu prisotna le še tedaj bronasta Čop in Špik.