Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Sezona ali dve. Ilka Štuhec ne želi špekulirati, koliko časa bo še vztrajala v karavani svetovnega pokala. Je pa trdno odločena, da še pred koncem izjemno uspešne kariere še zadnjič zaneti pravo tekmovalno iskro, ki bi v njej prebudila proaktivno in drzno smukačico. Na tej poti ji od letošnje pomladi pomaga Aleš Gorza. Novi trener in vodja ekipe je pol leta po prevzemu štaba zadovoljen z opravljenim delom. Ve tudi, kje iskati stikalo za tekmovalni preklop.
Večji del minule sezone je Ilka Štuhec zaostajala za rezultatskimi pričakovanji. V svojih vožnjah se je pogosto zatekala k manj aktivnemu prepuščanju ritmu prog. Vseeno je tudi brez pričakovane napadalne drznosti vknjižila štiri uvrstitve med najboljšo deseterico in z drugim mestom na zadnji tekmi sezono zaključila kot osma smukačica. Ob pogledu v ogledalo si je hitro priznala, da vendarle želi več. Pri tem je dodobra presenetila z odločitvijo za prevetritev spremljevalnega štaba, iz katerega je naposled izstopila mama Darja Črnko, vajeti pa je prevzel donedavni trener moške ekipe za hitri disciplini Aleš Gorza. S 44-letnim nekdanjim reprezentantom z Ludranskga vrha nad Črno na Koroškem smo se pogovarjali po drugem sklopu južnoameriških priprav, po katerih si je že ustvaril širšo sliko, a pet tednov pred prvim smukom še ne čuti izrazitega tekmovalnega vznemirjenja.
Intervju: Aleš Gorza
Vas na terenu še kdaj premaga smučarska strast in se prepustite sproščenemu vijuganju? Je smučanje zdaj v popolnosti služba ali pa vendarle še ostaja kaj tistega prvotnega vznemirjenja?
V Čilu sem v smeti vrgel svoje več kot desetletje stare smuči. Bile so povsem uničene, brez robnikov. Tako pač je, ko kot trener le bočno drsiš po progi. Tudi smučarski čevlji za trenerje so takšni, da ne omogočajo pravega smučanja. Se pa vsake toliko časa le pripravim do tega, da naredim nekaj voženj. Deloma tudi kot trening za lovska smučarska tekmovanja, na katerih, če le imam čas, z veseljem nastopam.
Trening za lovska tekmovanja je torej v Čilu splaval po vodi. Kakšen pa je bil trening ene najboljših smukačic svetovnega pokala? Sta z Ilko dobila potrebne odgovore?
V veliki meri sva jih dobila. Sprva sem se veliko ubadal z vprašanjem, kako jo malce prestaviti v težjih pogojih in bolj zahtevnih postavitvah. Gre za proge, na katerih je ob več zavojih treba narediti več. Na začetku ni bilo želenega preskoka. Vesel pa sem, da se je stanje v zadnjih dveh tednih močno popravilo. Želenega še vedno nisem videl v vsaki vožnji, a v marsikateri je bila sprememba očitna. Pod črto, da, dobili smo, kar smo želeli. Piko na i pa bi radi postavili na zadnjih treningih, ki jih načrtujemo v znanem središču Copper Mountain.
Ste si za izziv postavili tudi kakšne tehnične popravke ali pa gre bolj za vprašanje samega tekmovalnega pristopa in aktivnosti v zavojih?
Pravzaprav gre za kombinacijo vsega. Treba je priznati, da je bila Ilka vajena postavljanja v začetni defenzivni položaj z nekaj bočnimi zdrsi. Ko se to zgodi, je vsega konec. Tekmice, ki imajo v krvi tudi veleslalom, namreč to hitro kaznujejo. Lep primer je Federica Brignone. Zaradi tega sem poskušal Ilko odvaditi določenih navad. Ob tem pa se dobro zavedam, da zaradi težav s koleni vselej tega ni zmožna izvesti. To je treba sprejeti. Določene ovire so torej povsem objektivne in jih moramo vzeti v zakup.
Pri tem je torej ključna stalna in odkrita komunikacija med tekmovalko in trenerjem oziroma štabom.
Seveda. Ilki sem povedal, da želim odkritost. Ne sme se zgoditi, da kot trener začudeno opazujem, zakaj določenega giba ne izvede, v resnici pa so v ozadju bolečine. Da, komunikacija je ključna.
Je ta most že dovolj trden?
Gre za izjemno marljivo in delovno smučarko. Prepričan sem o tem, da je še vedno, pa čeprav ni najmlajša, pripravljena storiti precej več od glavnine tekmic. A če se pojavi bolečina, je nesmiselno vztrajati in siliti z glavo skozi zid. Prav zaradi tega je to vprašanje še toliko boljo pomembno. Da, menim, da nama je uspelo vzpostaviti most zaupanja in odkrite komunikacije.
Poleti ste nam dejali, da je komunikacija s smučarko vendarle drugačna kot s smučarjem. Verjetno pa so drugačna tudi pričakovanja glede samih akcij ali izvedb. Ste že dobili pravi občutek, kaj lahko zahtevate od svoje varovanke? Veste, kje so fizične meje?
Res je, na začetku nisem povsem natančno vedel, kaj lahko zahtevam. Potreboval sem nekaj časa, kar je pričakovano in normalno. Nato sem pridobil pravi občutek. V sedmih tednih treningov v Čilu smo se povezovali tudi z drugimi ekipami, tako da imam dokaj jasno sliko. Prav zaradi tega se lahko že zelo osredotočeno ukvarjamo z odpravljanjem določenih hib.
Beseda ali dve o opremi. Je Kästle dostavil pričakovano in želeno? So prisotni kakšni dvomi?
Ilka dobi, kar želi. Na voljo so ji seveda najboljši modeli. Na podlagi občutkov je nato izluščila določen paket. Osebno sem ji sicer svetoval še več preizkušanja. A glede tega je zelo prepričljiva in se drži lastnih načel. Predvsem pri smukaških smučeh ni bilo nobenih dvomov. V superveleslalomu pa je izbrala malce drugačen model.
Ni skrivnost, da ste zagovarjali več tehničnega treninga, ki bi razširil tudi njen tekmovalni smukaški repertoar.
Na račun tega vsekakor ni izgubila občutka v drsalnih delih. Je pa res, da smo se veliko ukvarjali s superveleslalomom in izvedbami v tehničnih odsekih.
Ko smučarka vstopi v 35. leto starosti in ima v svoji rezultatski biografiji 11 zmag in dva naslova svetovne prvakinje, je verjetno brezpredmetno razpravljati o tem, kakšna so pričakovanja. Ste tudi kot trener takoj začutili, da je ”sprejemljiv” cilj, pa naj se sliši še tako brezsrčno in avtomatizirano, le boj za vrh?
Nedvomno. Tega se zavedamo vsi v ekipi. O ciljih naj govori Ilka. Jaz ne bom. Dejal bom le, da želim boljšo smučarko. Predlani je bila vrhunska, lani le solidna, a vseeno osma smukačica svetovnega pokala. Razmišljam pa tudi o superveleslalomu. Lani je šele v zaključku rešila štartno številko v trideseterici. Verjamem, da je lahko boljša.
Veliko razmišljate o tekmah in rezultatih? Tudi o svetovnem prvenstvu v Saalbachu?
Ker gre za prvo leto sodelovanja, bi še s toliko večjim veseljem rad dobil pravo potrditev dobrega dela. Že na začetku, saj bi se na račun tega zaupanje okrepilo. Program mi sicer ni najbolj všeč, saj nas najprej čakajo Beaver Creek s težkim smukom in nato dva superveleslaloma v St. Moritzu. Na to moramo biti pripravljeni. Saalbach bo res vrhunec sezone, a pot do prvenstva je dolga, zato trenutno, povsem odkrito, o tem ne razmišljam prav veliko.
Kakšni bodo zadnji tedni do prve tekme?
V prvi vrsti upam na dobre pogoje in tekmovalkino zdravje. V tem mesecu najprej načrtujemo pet do šest dni treninga na Kaunertalu. V mislih imam le veleslalom. Zadnja dva tedna pred tekmo v Beaver Creeku pa si obetamo dobre treninge hitrih disciplin v Copper Mountainu.
Vsekakor pa so minili časi, ko je lahko smučar zgolj z marljivostjo in količino dela preskočil konkurenco. Zdi se, da v vseh reprezentancah iščejo skrajne robove. Kje je še mogoče iskati finese za odločilne razlike?
Menim, da je razliko še vedno mogoče iskati v samih pogojih. Povsem konkretno lahko na nekem smučišču dobiš nekaj, česar nekdo drug ne more. Ilko se še vedno obravnava malce drugače kot trideseto ali štirideseto smukačico na svetu. Potem pa je seveda na trenerju in smučarki, da te pogoje tudi primerno izkoristita.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje